Jedro

Rok dveh mesecev je torej skrajni rok in ne minimalni, kar pomeni, da ga je zakonodajalec predvidel za zahtevnejše zadeve. Daljšega roka za reševanje pritožbe zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka, končanega z "okoljskim upravnim aktom" tudi ZVO-1 ne predvideva.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se Ministrstvu za kmetijstvo in okolje naloži, da v roku 30 dni po prejemu te sodbe odloči o pritožbi tožnikov zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35400-386/2012-7 z dne 11. 3. 2013.

Obrazložitev

Upravno sodišče Republike Slovenije je dne 29. 11. 2013 prejelo tožbo tožnikov, vloženo zaradi molka organa o vloženi pritožbi.

V tožbi tožnika navajata, da je Agencija RS za okolje izdala sklep št. 35400-386/2012-7 z dne 11. 3. 2013, s katerim je zavrgla njun predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo št. 35400-312/2012-4 z dne 30. 10. 2012. Zoper navedeni sklep sta vložila pritožbo na Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, vendar to o pritožbi ni odločilo v zakonsko določenem roku. Kot navajata v tožbi, sta glede na določbo 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s posebno zahtevo dne 28. 10. 2013 pozvala drugostopenjski organ, naj odloči o pritožbi. Ker drugostopenjski organ niti v nadaljnjih sedmih dneh o pritožbi ni odločil, sta vložila tožbo, v kateri predlagata, naj sodišče prvostopenjski sklep odpravi, dovoli obnovo postopka, končanega z odločbo št. 35400-312/2012-4 z dne 30. 10. 2012, in v okviru obnove postopka odpravi navedeno odločbo. Pri tem se sklicujeta tudi na razloge, ki sta jih navajala v pritožbi, v kateri naj bi še posebej izpostavila, da za izdajo te odločbe, ki je bila izdana A. d. o. o., niso izpolnjeni vsi kriteriji, ki jih določa Uredba o mejnih vrednostih emisije snovi v zrak iz velikih kurilnih naprav za odločitev o pripravljenosti za zajemanje in shranjevanje CO2, predvsem kriterij obstoječe lokacije za shranjevanje CO2“ z izdanim okoljevarstvenim dovoljenjem.

Dodatno izpostavljata še, da navedena odločba temelji na oceni A. d. o. o., da v Sloveniji obstaja več možnih lokacij za shranjevanje CO2, Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 92/13) pa je v 83. členu uveljavil nov 16.a (pravilno 166.a – op. sodišča) člen Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO), ki na celotnem ozemlju Republike Slovenije prepoveduje geološko shranjevanje ogljikovega dioksida. Menita, da je z Uredbo o spremembi in dopolnitvi Uredbe o mejnih vrednostih emisije snovi v zrak iz velikih kurilnih naprav (Uradni list RS, št. 68/12) javnost v postopku izključena v nasprotju z direktivami in Aarhuško konvencijo, tožnika pa sta zoper 3. člen navedene novele vložila tudi pobudo za oceno ustavnosti.

Drugostopenjski organ na poziv sodišča, naj pošlje upravne spise in pojasni, zakaj v zadevi še ni odločeno, navaja, da o pritožbi še ni odločil, ker so pritožbe na „okoljske upravne akte“ zahtevne, ker je pripad zadev v porastu, zaradi kadrovskih problemov pa te pritožbe rešuje le ena uradna oseba. Predvidoma naj bi pritožba tožnikov prišla na vrsto za reševanje maja 2014. Tožba je utemeljena.

Po določbah drugega odstavka 28. člena ZUS-1 sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali v krajšem, z zakonom določenem času ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh.

Iz tožbe in njej priloženih listin izhaja, da sta tožnika po poteku zakonskega roka dveh mesecev s posebno zahtevo, datirano z dnem 28. 10. 2013, od drugostopenjskega organa zahtevala, naj izda odločbo o pritožbi po citiranem drugem odstavku 28. člena ZUS-1. Iz listin, ki jih tožbi prilaga toženka, tudi sledi, da drugostopenjski organ kljub vloženi zahtevi o pritožbi tožnikov ni odločil, kar toženka potrjuje tudi v odgovoru na tožbo.

Kljub temu, da je toženka navajala okoliščine, ki objektivno pojasnjujejo, zakaj o pritožbi tožnikov še ni bilo odločeno, je bilo treba tožbi ugoditi. Sklicevanje na zahtevnost pritožb zoper „okoljske upravne akte“ namreč ni okoliščina, ki bi opravičevala odločanje po roku, ki ga zakon določa za odločanje o pritožbi. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) namreč v prvem odstavku 256. člena določa, da mora biti odločba o pritožbi izdana in vročena stranki, brž ko je to mogoče, najpozneje pa v dveh mesecih od dneva, ko je organ prejel popolno pritožbo. V skladu s prvim odstavkom 259. člena ZUP smiselno enako velja tudi pri odločanju organa druge stopnje zoper sklep.

Rok dveh mesecev je torej skrajni rok in ne minimalni, kar pomeni, da ga je zakonodajalec predvidel za zahtevnejše zadeve. Daljšega roka za reševanje pritožbe zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka, končanega z „okoljskim upravnim aktom“ tudi ZVO-1 ne predvideva.

Težave pri organizaciji dela upravnega organa in obvladovanju pripada zadev so lahko dejanske okoliščine, ki pa niso pravno odločilne, saj jih ne ZUP ne kakšen drug zakon ne predvideva kot razlog za zakonito podaljšanje roka za odločanje o pritožbi. Drugi odstavek 256. člena ZUP namreč določa, da rok iz prvega odstavka ne teče le, če je postopek prekinjen po 153. členu ZUP in v primerih iz desetega odstavka 82. člena ZUP (zadržanje izvrševanja predpisa), za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Po navedenem torej razlogi, ki jih navaja toženka, niso upravičeni razlogi za to, da upravni organ o pritožbi tožnikov ni odločil v zakonsko predpisanem roku. Zato so izpolnjeni pogoji za tožbo zaradi molka organa po citirani določbi ZUS-1. Ker ostaja tudi po ponovnem pozivu sodišča stanje zadeve glede odločitve o pritožbi, kot ga navaja tožeča stranka v tožbi, nespremenjeno, je sodišče na podlagi prvega odstavka 69. člena ZUS-1 tožbi ugodilo tako, da je toženi stranki v skladu s pooblastili iz navedene določbe ZUS-1 naložilo, naj odloči o pritožbi v roku, ki ga je določilo sodišče. Pri določitvi roka je upoštevalo, da je bila pritožba vložena zoper odločitev o zavrženju predloga za obnovo postopka, in da sta tožnika pritožbenemu organu s pritožbo vloženo že 28. 3. 2013 predlagala, naj odloči o dovolitvi obnove postopka.

Predlogu, naj odpravi prvostopenjski sklep in odloči v sporu polne jurisdikcije, sodišče ni sledilo, ker se tožnika v tožbi med drugim sklicujeta tudi na pritožbene navedbe, tožnik pa mora razloge za vložitev tožbe konkretizirati v sami tožbi in samo ti so lahko predmet preizkusa v upravnem sporu. Ker vsebina tožbe postavlja okvir preizkusa zakonitosti upravnega akta, ni naloga sodišča, da opravlja splošno revizijo upravnega odločanja. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb.

Tudi sicer niso izpolnjeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije iz 1. in 2. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1, saj podatki postopka za odločitev, kakršno tožnika predlagata v tožbi, ne dajejo zanesljive podlage.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.