Jedro

Možnost, da bi sodišče njegovo navzočnost v kazenskem postopku lahko doseglo z uporabo Evropskega naloga za prijetje, ki predpostavlja, da je zoper obdolženca izdan sklep o odreditvi pripora, za uspešno realizacijo pa je potrebno izslediti tudi njegovo prebivališče v drugi državi članici, ne izključuje pripornega razloga begosumnosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je zoper obdolženega A. A. s sklepom I Kpd 8487/2024 z dne 5. 2. 2024 odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v katerega je vštela pridržanje od 4. 2. 2024 od 20.42 ure. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Ks 8487/2024 z dne 9. 2. 2024 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi.

3. Vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila, da zagovornik v tej fazi postopka ne more uspeti z navedbami v zvezi z neobstojem zakonskih znakov kaznivega dejanja, saj so razlogi, ki pritrjujejo obstoju utemeljenega suma, razumni. Meni, da zagovornik izraža le nestrinjanje z obrazložitvijo utemeljenega suma in s tem uveljavlja razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Logični in razumno obrazloženi so tudi razlogi o obstoju obdolženčeve begosumnosti, ki kažejo na visoko stopnjo realne in konkretne nevarnosti, da se bo obdolženec na prostosti s pobegom skušal izogniti kazenskemu postopku. Navedbe v zvezi z obdolženčevim državljanstvom in učinki Evropskega naloga za prijetje pa jih ne omajajo. Sodišče je izrecno presodilo, da je pripor sorazmeren ukrep, na kar grajanje razmer v prostorih prestajanja pripora, ki jih zagovornik v pritožbi ni izpostavljal, ne vpliva. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo v izjavo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil in vztraja pri navedbah v zahtevi. Utemeljenosti navedb v zvezi z zakonitostjo dokazov, ki jih zagovornik v zahtevi ni uveljavljal, Vrhovno sodišče kot prepoznih ni presojalo.

B.

5. Obdolženčev zagovornik v zahtevi izpodbija obstoj utemeljenega suma in navaja, da je obdolženec res opravil prevoz več oseb, ampak ne drži očitek, da naj bi osebe prevažal po Republiki Sloveniji ali imel namen vstopiti v Republiko Slovenijo. O tem sta povedali priči, ki sta si vsak posamezni prevoz organizirali sami, končna destinacija prevoza pa je bil Zagreb. Obdolženec je zašel in so do državne meje prišli nenamerno in po pomoti. Ker so se peljali po avtocesti, kjer se ne da obrniti, je obdolženec moral zapeljati do mejne kontrole, zato niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja.

6. Dežurna preiskovalna sodnica je v točkah 6 in 7 obrazložitve sklepa navedla zbrane podatke in dokaze, na podlagi katerih je sklepala o obstoju utemeljenega suma, tudi kar se tiče navedb v zvezi z obdolženčevim namenom tujce prepeljati le do Zagreba oziroma meje s Slovenijo. Presodila je, da takšne navedbe niso logične, saj naj bi obdolženec, ki živi v Avstriji, vozil po avtocesti, za katero naj bi plačeval cestnino, med potjo pa naj bi uporabljal navigacijo. Tujci mu niso nič plačali niti se z njim niso dogovarjali za prevoz, saj naj bi vsi dogovori glede prevoza potekali preko organizatorja. Zunajobravnavni senat je takšnim prepričljivim in tehtnim zaključkom preiskovalne sodnice pritrdil, saj sta priči povedali, da je bila njuna pot v zahodno Evropo organizirana in plačana po delih organizatorju, od katerega naj bi tujci dobili podatke tudi glede prevoza z obdolžencem.

7. Zagovornik v tem delu zahteve sicer zatrjuje, da niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja, kar pa utemeljuje z lastno oceno zbranih podatkov in dokazov. Po presoji Vrhovnega sodišča vložnik s temi navedbami ne uveljavlja nobenega od izpodbojnih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena, pa je z zahtevo za varstvo zakonitosti izrecno izključeno. Sodišče se omeji le na ugotavljanje, ali iz zbranih dokazov izhajajo okoliščine in dejstva, ki s kar največjo stopnjo verjetnosti omogočajo sklepanje, da naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje. Ker se zagovornikove navedbe v tem delu zahteve nanašajo na dejansko stanje, kot sta ga ugotovila dežurna preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat, z njo ne preseže uveljavljanja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Zagovornik v zahtevi navaja, da priporni razlog begosumnosti pri obdolžencu ni podan. Meni, da gre za nesorazmeren poseg v obdolženčevo osebno svobodo, saj nič ne kaže na njegov beg. Obdolženec ni predkaznovan, ni v drugem kazenskem postopku in se namerava udeleževati kazenskega postopka. Ker je državljan države članice EU, je podvržen učinkom Evropskega naloga za prijetje in bi se ga v primeru, če na vabilo ne bi prišel, lahko v Romuniji prijelo in predalo, saj gre za učinkovit mehanizem sodelovanja v kazenskih zadevah. Zato obdolženčev odhod v Romunijo ne pomeni njegove nedosegljivosti za slovenske organe pregona oziroma pravosodja, izvedba kazenskega postopka pa ne bo otežena.

9. Zagovornikove navedbe tudi v tem delu zahteve pomenijo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam dežurne preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata, ki sta presodila, da je pripor edini učinkoviti ukrep za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku. Pritrditi je pravnomočnemu sklepu, da so podane so realne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi obdolženec ki ima stalno prebivališče v Romuniji in začasno prebivališče v Avstriji na prostosti našo državo zapustil in s tem najmanj znatno otežil izvedbo kazenskega postopka. Možnost, da bi sodišče njegovo navzočnost v kazenskem postopku lahko doseglo z uporabo Evropskega naloga za prijetje, ki predpostavlja, da je zoper obdolženca izdan sklep o odreditvi pripora, za uspešno realizacijo pa je potrebno izslediti tudi njegovo prebivališče v drugi državi članici, ne izključuje pripornega razloga begosumnosti.

10. Zagovornik v zahtevi zatrjuje nesorazmernost odrejenega pripora v zvezi z dejansko kriminalno količino, ki je predpisan kaznovalni okvir ne odraža, ter razmerami v zavodu, kjer obdolženec prestaja pripor. Pregled zagovornikove pritožbe pokaže, da teh navedb v njej ni uveljavljal, zato navedbe v tem delu zahteve s pritožbo niso izčrpane (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

11. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 18. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje.