Jedro

Za določanje stvarne in krajevne pristojnosti organa, ki odloča o zahtevi za denacionalizacijo, je pomembno, na podlagi katerega predpisa je premoženje bilo podržavljeno (v konkretnem primeru ZNZGP), šele nato, v kakšni obliki se je nahajalo v času podržavljenja. Irelevantno je, v kakšni obliki se premoženje nahaja v času denacionalizacije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sekretariat za družbeni razvoj občine Novo mesto je dne 27.7.1994 izdal delno odločbo št..., s katero je odločil, da je tožeča stranka kot zavezanec v 15 dneh po pravnomočnosti prvostopne odločbe dolžna upravičencu E.J., umrlemu 30.12.1975, nazadnje stanujočemu v Ljubljani, do svoje smrti državljanu SR Slovenije in jugoslovanskemu državljanu, izročiti v last in neposredno posest stavbna zemljišča: parc. št... neplodno v izmeri 2087 m2, dvorišče v izmeri 500 m2 in zgradba v izmeri 2052 m2; parc. št... zgradba v izmeri 202 m2 in neplodno v izmeri 9 m2; parc. št... v zemljiškoknjižnem izpisu Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Domžalah, travnik v izmeri 842 m2, v tekoči evidenci zemljiškega katastra Geodetske uprave občine Domžale pa travnik v izmeri 675 m2 in stanovanjsko stavbo v izmeri 167 m2; parc. št... njiva v izmeri 1530 m2, vpisanih pri Temeljnem sodišču Ljubljani, Enota v Domžalah pri vl. št... k.o. kot družbena lastnina z vknjižbo pravice uporabe v korist tožeče stranke za gradnjo (1. točka izreka); navedena zemljišča je do pravnomočnosti dodatnega sklepa o dedovanju po upravičencu E.J. tožeča stranka kot zavezanec dolžna izročiti v posest skrbniku za poseben primer J.J. iz Ljubljane, pravnemu nasledniku upravičenca (2. točka izreka); prvostopna odločba je po pravnomočnosti podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo tako, da se pri navedenih zemljiščih vknjiži lastninska pravica na osebo z imenom E.J., roj. 22.4.1899, Ljubljana (3. točka izreka); stroškov postopka ni (4. točka izreka); o odškodninskem zahtevku zavezanca bo odločeno v nadaljnjem postopku (5. točka izreka).

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti citirani prvostopni odločbi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je v tej denacionalizacijski zadevi dejansko stanje v zadostni meri ugotovljeno in pravilna odločitev prvostopnega organa ter, da ta odločitev temelji na zakonu in je tudi pravilno obrazložena. Zato se tožena stranka v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev prvostopnega upravnega organa. To je, da je navedeno odločitev prvostopni upravni organ sprejel, ker je ugotovil, da so za navedene nepremičnine predlagatelji skladno z določili Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), vložili zahtevo za denacionalizacijo ter ob tem predložili vse listine, ki se sicer zahtevajo v postopkih denacionalizacije. Hkrati je prvostopni upravni organ ugotovil, da se predmetne nepremičnine nahajajo med sredstvi tožeče stranke kot nezazidana stavbna zemljišča, za katera ni ovir za vračanje v last in posest. V navedeni denacionalizacijski zadevi je odločal Sekretariat za družbeni razvoj občine Novo mesto, ki je po mnenju tožene stranke stvarno in krajevno pristojen za odločanje o predmetni zadevi. V konkretni zadevi je za odločanje stvarno pristojnen organ po sedežu zavezanca, čeprav je predmet denacionalizacije stavbno zemljišče. Podlaga za določanje stvarne pristojnosti je odločba o podržavljenju premoženja, ki je predmet denacionalizacije. Tako, kot je prvostopni upravni organ pravilno ugotovil, so predmetna zemljišča podržavljena v sklopu podržavljenega podjetja, na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, ki je naveden v 8. točki 1. odstavka ZDen. Zato je po mnenju tožene stranke za odločanje pristojen organ za gospodarstvo, tako kot to določa 2. točka 1. odstavka 54. člena ZDen. Krajevna pristojnost sicer v ZDen ni določena, vendar glede na določbo 2. odstavka 6. člena ZDen, se za določanje krajevne pristojnosti uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki v 3. točki 1. odstavka 22. člena določa, da se določa krajevna pristojnost v stvareh, ki se tičejo obrti ali poklicne dejavnosti posameznikov - po sedežu obrti oziroma po kraju, kjer se dejavnost opravlja. Tudi 3. točka 4. odstavka 8. člena Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo določa, da se krajevna pristojnost v zahtevkih, ki se tičejo zasebnih gospodarskih podjetij ter kapitalskih deležev osebnih ali kapitalskih družb, določa po sedežu zavezanca. Sedež zavezanca pa je na območju Občine Novo mesto, kar pomeni, da je o stvari odločil stvarno in krajevno pristojen organ.

Sklicevanje tožeče stranke na 4. točko 1. odstavka 19. člena ZDen je po mnenju tožene stranke v konkretni zadevi neutemeljeno, saj se z vrnitvijo navedenih zemljišč v ničemer ne bo okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnine.

Zemljišče, ki je predmet denacionalizacije je nesporno nezazidano stavbno zemljišče, s katerim razpolaga zavezanec že več let, pri čemer ne služi tistemu, za kar je predvideno z zazidalnim načrtom. Z vrnitvijo navedenih zemljišč upravičencu se zazidalni načrt ne bo spreminjal, če za to ne bo drugih tehtnih razlogov. Trditev tožeče stranke, da je izpodbijana odločba v nasprotju z drugim odstavkom 51. člena ZDen, je po mnenju tožene stranke povsem neutemeljena. Ta odstavek namreč določa, da so zavezanci za vrnitev podržavljenih podjetij oziroma drugih gospodarskih subjektov ali za vzpostavitev lastninskega deleža na premoženju podjetja oziroma druge pravne osebe, v katerih premoženju so sredstva oziroma premoženje podržavljenih podjetij ali drugih gospodarskih subjektov. V konkretnem primeru gre za nepremičnine (premoženje), ki so v uporabi in upravljanju zavezanca, torej med sredstvi tožeče stranke. Torej, dejansko stan v vsem ustreza abstraktni normi in se tožeča stranka po mnenju tožene stranke ne more izogniti pasivni legitimaciji. Glede na 2. odstavek 38. člena ZDen imajo pravni nasledniki upravičenca možnosti izbire oblike za vračanje podržavljenega premoženja.

Zemljišče, ki je predmet tega postopka, je podržavljeno upravičencu in ga je zato, če ni zakonskih ovir, mogoče tudi vrniti v naravi. Prvostopni upravni organ pa je pravilno ugotovil, da so podane pravne in dejanske možnosti za vračanje predmetnih zemljišč v naravi. Tretji odstavek 32. člena ZDen določa, da se določba 1. odstavka tega člena (se ne vračajo, če so bila ob uveljavitvi tega zakona že oddana za gradjo), ne uporablja za zemljišča, ki so bila izročena občini pred več kot dvema letoma pred uveljavitvijo tega zakona, pa niso bila oddana za gradnjo, ali so bila oddana za gradnjo družbenim pravnim osebam pred več kot dvema letoma pred uveljavitvijo tega zakona, investitor pa na zemljišču do uveljavitve tega zakona ni začel z gradnjo s tem, da je tako zemljišče dolžan zavezanec izročiti upravičencu v last in posest. Po mnenju tožene stranke se v konkretnem primeru dejanski stan zadeve popolnoma ujema z abstraktno normo (citiranim 3. odstavkom 32. člena ZDen). Zakon torej določa, da se zemljišče vrne, če investitor ni začel z gradnjo. Določba 3. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 40/94 in 69/94) opredeljuje pojem gradnje in določa, da je gradnja objekta po tem zakonu izvajanje gradbenih del, montaža in vgrajevanje strojnih in električnih inštalacij in opreme ter izvajanje zaključnih gradbenih del. Navedenih del tožeča stranka kot investitor po mnenju tožene stranke ni začela, čeprav je celo po pogodbi z dne 13.5.1987 bilo dogovorjeno, da se gradbena dela zaključijo s 1.6.1989 (4. člen navedene pogodbe). Drugi odstavek 1. člena Zakona o graditvi objektov sicer določa, da je graditev objektov po tem zakonu projektiranje in gradnja, vendar po mnenju tožene stranke graditev objektov in gradnja objektov ni eno in isto. Graditev objektov sicer zajema znatno širša opravila, kot je to določeno v 3. členu navedenega zakona. ZDen v 3. odstavku 32. člena navaja gradnjo in ne graditev. Zato se po mnenju tožene stranke mora iskati povezava med 3. členom Zakona o graditvi objektov in 3. odstavkom 32. člena ZDen, kar po mnenju tožene stranke pomeni, da je prvostopni upravni organ pravilno uporabil materialni predpis (3. odstavek 32. člena ZDen).

Prvostopni upravni organ je opravil poizvedbe glede postopkov, ki se vodijo v Občini Ajdovščina zoper zavezanca ..., ter ugotovil, da v tamkajšnjem postopku niso zajete nepremičnine, ki so predmet tega postopka. Zato ni bojazni, da bo upravičenec dobil nekaj, kar mu sicer ne bi pripadalo.

Svojo odločitev je sprejela na podlagi 1. odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker je ugotovila, da je bil postopek pred odločbo prvostopnega upravnega organa pravilen, da je odločitev pravilna in da temelji na zakonu, pritožba tožeče stranke kot zavezanca pa neutemeljena.

Tožeča stranka v tožbi meni, da je presoja tožene stranke zmotna. ZDen res ne določa krajevne, pač pa stvarno pristojnost. Pač pa krajevno pristojnost določa Navodilo za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Uradni list RS, št. 32/91-I). Da odreja krajevno pristojnost v zadevah kmetijskih in stavbnih zemljišč ter gozdov po kraju, kjer nepremičnina leži; v zadevah, ki se tičejo zasebnih gospodarskih podjetij ter kapitalskih deležev osebnih ali kapitalskih družb - po sedežu zavezanca. Določa pa tudi, če bi bilo hkrati krajevno pristojnih dvoje ali več upravnih organov v različnih občinah, je pristojen tisti, ki je prvi uvedel postopek. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je predmet denacionalizacije nesporno nezazidano stavbno zemljišče. Če je temu tako, je po 3. točki 1. odstavka 54. člena ZDen stvarno pristojen občinski organ za stanovanjske in komunalne zadeve, po citiranem navodilu (1. točka 8. člena) pa se krajevno pristojnost določa po kraju, kjer nepremičnina leži, to je Občina Domžale. Po njenem mnenju torej prvostopni organ ni bil niti stvarno niti krajevno pristojen. Če pa gre za denacionalizacijo zasebnega gospodarskega podjetja E.J..., potem po njenem mnenju velja ugotovitev, ki je razvidna iz upravnih spisov, da je nacionalizirano podjetje v celoti prenešeno na "A." Ljubljana, katerega pravni naslednik je "F." iz Ajdovščine.

Celotno premoženje nacionaliziranega podjetja je torej v F. Ajdovščina, res da ne v prvotni obliki. To je tudi temeljni razlog, da so predlagatelji svoj osnovni zahtevek za denacionalizacijo naslovili na Občino Ajdovščino, kjer ima F. svoj sedež. Ker pa je F. del nacionaliziranega podjetja prodal, en del, in sicer zemljišča, ki so predmet izpodbijane odločbe, leži v Občini Domžale. Ta zemljišča, ki so v zemljiški knjigi in katastrskemu operatu še vedno označena kot hiše, dvorišča in podobno, v naravi predstavljajo nezazidano stavbno zemljišče, glede na to, da so objekti na njih že porušeni. Glede teh nezazidanih stavbnih zemljišč so predlagatelji zahtevek za denacionalizacijo naslovili na Občino Domžale v smislu 3. točke 1. odstavka 54. člena ZDen in 1. točke 8. člena citiranega navodila, torej na občino, v kateri ta zemljišča leže. Tožena stranka pa je v dosedanjem postopku odločila, da je glede teh zemljišč krajevno pristojna občina v kateri ima sedež podjetje, v katerega trenutni uporabi so ta zemjišča. Pri tem je pa prezrla določbi 9. in 10. člena navodila, v katerih naveden kot je pristojen upravni organ, ki je prvi uvedel postopek, kateri pa je dolžan obvestiti ostale krajevno pristojne organe, to pa je Občina Ajdovščina. Vprašanje pristojnosti lahko odločilno vpliva na odločitev o zadevi glede na presojo 4. točke 1.odstavka 19. člena ZDen, na katero opozarja, žal neuspešno, že ves čas postopka. Občina, na območju katere leži obravnavano zemljišče, namreč gotovo lažje in ustrezneje presoja, ali bo denacionalizacja bistveno vplivala na okrnitev prostorskega kompleksa oziroma na namen izrabe prostora in nepremičnin, kot pa občina, ki dejansko teh zadev niti ne pozna, niti se ni potrudila, da bi se z njimi seznanila. Posebej pa bo kršitev določb o pristojnosti škodljivo vplivala v postopku za odškodnino, ki se bo vodil na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji.

Očitno bo odškodninski postopek tekel ločeno pri treh organih: v Ajdovščini, Domžalah in Novem mestu. Takrat bo dejansko nemogoče upoštevati dejstvo, da je nacionalizirano eno podjetje in da je v smislu 9. člena ZUP upravni organ dolžan vestno in skrbno presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, na podlagi uspeha celotnega postopka. Nobeden izmed naštetih organov namreč ne bo poznal vseh dokazov in jih ne bo mogel presojati, niti vsakega zase niti vseh skupaj. Posledica tega pa bo, da bo F. Ajdovščina kot pravni naslednik A. Ljubljana, kateremu je nacionalizirano premoženje brezplačno prenešeno, kljub denacionalizaciji, del tega premoženja zadržal, in sicer v obliki kupnine, ki jo je prejel od Občine Domžale za prodane nepremičnine, katerih del je Občina Domžale kasneje prodala tožeči stranki. Slovenski odškodninski sklad pa bo, glede na 73. člen ZDen, zavezan k plačilu odškodnine glede tistega dela nepremičnin, ki bodo denacionalizirane in odvzete Občini Domažel ali tožeči stranki, te pa so ga pridobile odplačno. Očitno bo vse skupaj izpeljano v škodo države in v neupravičeno korist posameznega podjetja, dejansko zaradi kršitve zakonskih norm o stvarni in krajevni pristojnosti.

Tožena stranka je po njenem mnenju tudi neupravičeno zavrgla pritožbi S. d.d.Ljubljana in N. d.d. Domžale. S tem jima je odrekla status stranke v postopku, kljub izrecni določbi 60. člena ZDen. Ti dve stranki svoj pravni interes namreč uveljavljata iz naslova pogodb o soinvestitorstvu, ki ju imata sklenjeni s tožečo stranko.

Tožena stranka zmotno razlaga določbe Zakona o graditvi objektov, ko utemeljuje, da na obravnavanem zemljišču investitor še ni pričel z gradnjo. Res je, da pojem gradnje opredeljuje 3. člen Zakona o graditvi objektov in da ta pojem ni istoveten s pojmom graditve, ki je obrazložen v 1. členu tega zakona, vendar pa je tožena stranka spregledala 39. člen tega zakona, po katerem je pod pojem izgradnje objekta šteti tudi odstranitev obstoječega objekta. V zvezi s tem pa je po 40. členu tega zakona rušitev obstoječega objekta, kot sestavni del gradnje objekta, šteti kot pripravljalna dela za gradnjo objekta, za katerega pa se lahko izda ločeno gradbeno dovoljenje. Dovoljenje za rušenje navedenih objektov - Komite za urbanizem, gradbeništvo, komunalne zadeve ter varstvo okolja občine Domžale - izdal pod št. ... z dne 10.6.1986. Ker so se po določbah te odločbe obstoječi objekti porušili, je po njenem mnenju mogoče šteti, da se je gradnja začela, kot to predvideva 3. odstavek 32. člena ZDen, vsled česar ni pogojev za vrnitev zemljišča v last in posest. Izpodbijana odločba je nezakonita tudi iz razloga, ker tožena stranka z njo ni odpravila nezakonite prvostopne odločbe. Dejstvo je namreč, da prvostopni organ v zakonu ni imel podlage, da o zahtevku odloči z delno odločbo. Z delno odločbo bi nameč lahko odločil le v primeru, če bi bil zgolj del zahtevka "zrel za odločitev". Ta situacija pa v konkretni zadevi ni podana. Očitno je namreč, da je prvostopni organ izdal delno odločbo zgolj iz razloga, ker je nameraval o odškodninskem zahtevku tožeče stranke kot zavezanca odločiti v nadaljnjem postopku, kar je sicer tudi razvidno iz 5. točke prvostopne odločbe. Za to odločitev pa ni imel podlage, saj bi moral o obeh zahtevkih odločiti hkrati. Po njenem mnenju je torej prvostopna odločba nezakonita, ker pa jo tožena stranka ni odpravila, je nezakonita tudi njena odločba. To pa je tudi razlog, poleg že navedenih, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti zavrača tožbene navedbe tožeče stranke in se sklicuje na obrazložitev v izpodbijani odločbi. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Z.J.-P., J.J., E.J. ml. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) v odgovoru na tožbo navajajo: Glede ugovora tožeče stranke o stvarni in krajevni pristojnosti za odločanje o vrnitvi nezazidanih nepremičnin, ki so bila odvzeta podjetju J., pri čemer tožeča stranka enkrat zagovarja pristojnost Občine Ajdovščine, spet drugič pa pristojnost Občine Domžale, kjer ležijo odvzeta nezazidana zemljišča, da se je vprašanje pristojnosti za odločanje o vrnitvi nezazidanih zemljišč, ki so predmet izpodbijane odločbe, že reševalo v postopku, ki je tekel, preden je o stvari začela odločati Občina Novo mesto. Zahtevo za vrnitev nacionaliziranih nezazidanih stavbnih zemljišč je prizadeta stranka najprej vložila na Občino Domžale, ki pa je zahtevo s sklepom svojega Sekretariata za družbeno planiranje in razvoj št... z dne 24.9.1992 zavrgla iz razloga nepristojnosti. Na pritožbo prizadete stranke je Ministrstvo za industrijo in gradbeništvo Republike Slovenije z odločbo št... z dne 16.11.1992 odpravilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo Občini Domžale v ponovni postopek. V tej odločbi je navedlo, da se pristojnost za odločanje ugotavlja in določa po sedežu pravne osebe, v katere premoženju so nepremičnine, ki so predmet zahtevka, ter izrecno navedlo, da je za odločanje o nepremičninah, ki so v premoženju tožeče stranke, stvarno pristojen organ v kraju, kjer je sedež podjetja ... oziroma tožeče stranke. Na podlagi te odločbe je nato upravni organ Občine Domžale odstopil zahtevek prizadete stranke za vračilo tistih nepremičnin, ki so v premoženju tožeče stranke, pristojnemu upravnemu organu Občine Novo mesto, ki je nato o zahtevku odločil s prvostopno odločbo. Prizadeti stranki ni znano, da bi tožeča stranka zoper navedeno drugostopno odločbo Ministrstva za industrijo in gradbeništvo Republike Slovenije o določitvi pristojnosti ugovarjala, to je sprožila kot prizadeta stranka upravni spor. O dveh parcelah iz zahtevka prizadete stranke, ki sta bili v lasti in posesti Občine Domžale, pa je nato Sekretariat za družbeno planiranje in razvoj Občine Domžale sam odločil in z delno odločbo št... z dne 20.1.1994 zahtevku prizadete stranke ugodil ter upravičencu vrnil v last in posest parceli št... in ..., vl. št... k.o.... Četrta točka 1. odstavka 19. člena ZDen res določa, da nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Ko tožeča stranka razpravlja o pristojnosti za odločanje, utemeljuje med drugim stališče, da bi morala o vračilu nepremičnin odločati občina, na območju katere nepremičnine ležijo, s tem, da bi ta ustrezneje lahko presojala, ali so podani pogoji po 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, torej, ali bi vračilo nepremičnine bistveno okrnilo prostorsko kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Tožeča stranka v postopku namreč zastopa stališče, da bi vrnitev nepremičnin, ki so predmet tega postopka, onemogočila uresničitev zazidalnega načrta Občine Domžale za ta del mesta (morebitne izradnje hotela na kompleksu, kjer ležijo tudi parcele, ki so predmet tega postopka), ki pa je sicer širši oziroma bi hotelski kompleks zasedel tudi druge parcele. K temu stališču tožeče stranke prizadeta stranka navaja, da se zazidalni načrt nanaša na prostor, da zavezuje vsakega lastnika zemljišča v prostoru, da pa se ne nanaša na subjekte v tem smislu, da bi nek subjekt lahko nekaj zgradil, drug pa ne. Nanaša se torej neposredno na osebe. Prav tako pa ni utemeljeno stališče tožeče stranke, da bi bila z vrnitvijo nepremičnin, ki so predmet tega postopka, kršena določba 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen.

Nasprotno, Občina Domžale, kjer te nepremičnine ležijo, je prav z izdajo citirane delne odločbe z dne 20.1.1994, s katero je prizadeti stranki vrnila le parceli iz nezazidanega kompleksa, odločila, da niso podani pogoji iz 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen in da vračanje parcel denacionalizacijskim upravičencem iz tega nezazidanega kompleksa bistveno ne okrnjuje prostorske kompleksnosti oziroma namen izrabe prostora, sicer tudi sama teh dveh parcel prizadeti stranki ne bi vrnila v last in posest. Glede stališča tožeče stranke, da ni pogojev za vrnitev zemljišč v last in posest, ker naj bi se gradnja na teh parcelah že začela (porušitev prejšnjih objektov leta 1986), prizadeta stranka navaja, da ZDen govori o nezazidanih stavbnih zemljiščih, na katerih investitor do uveljavitve tega zakona ni pričel z gradnjo. Ni sporno, da so od rušitve prejšnjih objektov dalje ta zemljišča nezazidana in da služijo kot divje parkirišče. Prizadeta stranka meni, da odstranitev prejšnjh objektov v letu 1986 ne pomeni začetka gradnje, kot jo ima v mislih 32. člen ZDen, saj si tožeča stranka od porušitve dalje leta 1986 ni pridobila nikakršnih lokacijskih, kaj šele gradbenih dovoljenj, za začetek gradbenih del, vse v smislu uresničitve zazidalnega načrta za to območje. Prizadeta stranka smiselno predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je, ob upoštevanju podatkov in listin v upravnih spisih, o stvari pravilno odločeno, saj so vrnjene le nepremičnine, ki so bile podržavljene upravičencu E.J. in so v neposredni uporabi in upravljanju tožeče stranke. Glede na citirano določbo 2. odstavka 51. člena in 2. odstavka 38. člena ZDen (za vračanje nepremičnine v smislu prejšnjega odstavka - na zahtevo upravičenca vrne z vrnitvijo v last in posest oziroma z vzpostavitvijo lastninske pravice na nepremičnini pravne osebe, ki je naslednica sredstev oziroma premoženja podržavljenega podjetja ali drugega gospodarskega subjekta - veljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na vračanje nepremičnin) se tožeča stranka ne more izogniti pasivni legitimaciji v tem denacionalizacijskem postopku. Prvostopni organ in tožena stranka pravilno menita, da je tožeča stranka zavezanec za vrnitev nepremičnin, ki so predmet tega postopka. Ob upoštevanju dejstva, da so predmetne nepremičnine podržavljene v sklopu podržavljenega podjetja, je, na podlagi Zakona o denacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (8. točka 3. člena ZDen), pravilno stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je za odločanje o tej zadevi pristojen organ za gospodarstvo po sedežu tožeče stranke oziroma zavezanca, torej organ, ki je o zadevi odločal na prvi stopnji.

Sodišče pritrjuje mnenju tožene stranke, da so ugovori tožeče stranke, ki merijo na to, da je o zadevi odločal stvarno in krajevno nepristojen organ, neutemeljeni. Za določanje stvarne in krajevne pristojnosti organa, ki odloča o zahtevi za denacionalizacijo, je pomembno, na podlagi katerega predpisa je premoženje bilo podržavljano, šele nato, v kakšni obliki se je nahajalo v času podržavljenja. Predvsem pa je irelevantno, v kakšni obliki se premoženje nahaja v času denacionalizacije.

Po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da vprašanje pristojnosti ni vplivalo na presojo 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, saj se z vrnitvijo predmetnih zemljišč kot nezazidanih stavbnih zemljišč, ki ne služijo tistemu, za kar so bila predvidena z zazidalnim načrtom, ne bo okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin.

Tožeča stranka ima sicer prav, da prvostopna odločba nima značaja delne odločbe po 215. členu ZUP, pač pa je to celovita odločba o stvari (202. člen ZUP in 66. ter 67. člen ZDen). Tudi glede na 5. točko izreka, da bo o odškodninskem zahtevku zavezanca (tožeče stranke) odločeno v nadaljnjem postopku, kar v izrek denacionalizacijske odločbe niti ne spada, saj se z njo nič ne odloča, to ni delna odločba. Po 73. členu ZDen gre zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah tega zakona nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, odškodnina po predpisih o razlastitivi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, vendar pojasnilo prvostopnega organa v zvezi s to točko v obrazložitvi prvostopne odločbe, da bo o odškodninskem zahtevku zavezanca v zvezi z odškodnino zaradi zatrjevane odplačne pridobitve zemljišč, ki jih je po tej odločbi dolžan izročiti upravičencu v last in posest, upravni organ odločil z dopolnilno odločbo, ni pravilno. Glede na 73. člen ZDen je tako po prejšnjih predpisih o razlastitvi kot tudi po novem Zakonu o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97), pristojno za določitev odškodnine sodišče v nepravdnem postopku. Kljub temu, da tožena stranka navedene nepravilnosti v prvostopni odločbi ni odpravila, po presoji sodišča izpodbijana odločba le zaradi tega ni nezakonita, saj s 5. točko ni nič odločeno, nepravilno pojasnilo v obrazložitvi prvostopne odločbe pa na samo odločitev o denacionalizaciji nima vpliva in z njo kakšne pravice in pravne koristi tožeče stranke tudi niso prizadete.

Utemeljeno je mnenje tožene stranke v izpodbijani odločbi, da se tožeča stranka v konkretnem primeru ne more sklicevati na določbo 1. odstavka 32. člena ZDen, saj kot investitor ni začela z gradnjo do uveljavitve ZDen, niti pozneje, kar ustreza določbi 3. odstavka 32. člena ZDen. Iz podatkov in listin v upravnih spisih pa tudi izhaja, da tožeča stranka od porušitve dalje leta 1986 ni pridobila nikakršnih lokacijskih in gradbenih dovoljenj za pričetek gradbenih del v smislu uresničitve zazidalnega načrta za to območje (gradnje hotelskega kompleksa).

Na odločitev v tem upravnem sporu tudi ne more vplivati tožbena navedba, da je tožena stranka neupravičeno zavrgla pritožbi S. d.d. Ljubljana in N. d.d. Domžale , saj sme v upravnem sporu vsaka stranka varovati le svoje pravice in pravne koristi.

Ker tožba ni utemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUS in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).