Jedro

V tem sporu tožeča stranka (delodajalec) od toženke (poslovodkinje) zahteva povrnitev premoženjske škode, ki ji je nastala zaradi toženkine nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko je morala tožeča stranka zaradi toženkinega nenadnega odhoda ostalim zaposlenim odrediti nadurno delo. Odgovornost toženke za opravljene nadure ostalih zaposlenih pri tožeči stranki ni podana, ker ni dokazano, da so bile nadure dejansko opravljene. Tudi sicer toženka ne more nositi posledic (slabe) organizacije poslovanja tožeče stranke, saj bi ta kot večji gospodarski subjekt z več poslovalnicami morala predvideti možnost odsotnosti poslovodje. Podana pa je toženkina odškodninska odgovornost za premoženjsko škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi inventurnega primanjkljaja in kala ter zaradi preteklih rokov uporabe blaga. Ta škoda je namreč tožeči stranki nastala, ker toženka ni izvajala svojih dolžnosti iz delovnega razmerja, ki jih je prevzela kot poslovodkinja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni, tako da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti premoženjsko škodo v znesku 2.668,45 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2010 dalje do plačila, na njen račun, št. ..., odprt pri B. banki, v 15 dneh pod izvršbo. V presežku (zamudne obresti od 1. 1. 2009 do 29. 8. 2010 in plačilo 2.191,41 EUR) se tožbeni zahtevek zavrne.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 10,34 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, na račun pooblaščenca, št. ..., odprt pri C. banki." V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške pritožbe v višini 182,27 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožeči stranki povrniti premoženjsko škodo v znesku 4.859,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2010 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, zahtevek glede plačila zakonskih zamudnih obresti od 1. 1. 2009 do 29. 8. 2010 pa je zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je toženka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 609,00 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Sodišče je zavrnilo vse dokazne predloge tožene stranke po zaslišanju prič in izvedencu ter s tem kršilo načelo kontradiktornosti. Zaslišane bi bile priče, ki niso več zaposlene pri tožeči stranki in so bolj verodostojne od tistih, ki so v delovnem razmerju pri tožeči stranki. Priče so bile predlagane predvsem z namenom potrditve ugovorov toženke. Sodišče je odločitev sprejelo, ne da bi razpolagalo z zapisniki o izvedbi dokazov. Sodba je bila izdana 30. 5. 2013, ko sodišče še ni razpolagalo s prepisom zvočnega posnetka izpovedbe priče A.A.. Tožena stranka je namreč ta zapisnik po elektronski pošti prejela 28. 6. 2013 ob 13:41 uri. Kršena je bila norma, da se prepis zvočnega posnetka izdela v treh dneh po njegovem nastanku. Sodišče pa je sodbo izdalo, brez da bi strankam nudilo možnost opredelitve in morebitnih ugovorov v zvezi s prepisom posnetka, zato stranke niso mogle izvršiti pravic, ki jim jih Zakon o pravdnem postopku podeljuje v postopku na prvi stopnji. Toženka je sodišče obvestila, da ji omogoči poslušanje posnetkov oziroma ji posnetek pošlje, a ni prejela nobenega odgovora. Sodišče je storilo relativno bistveno kršitev postopka tudi s tem, ko je kot dokaz dopustilo listine, ki jih je tožeča stranka predložila po prvem naroku za glavno obravnavo (plačilne liste delavcev), za to pa ni predložila nobenega opravičila. Sodišče bi moralo priče ustno zaslišati, saj so vse njihove izjave izdelane tipsko. Sodišče je sprejelo napačno dokazno oceno, ko je poklonilo vero pričam tožeče stranke.

Toženka na inventuri ni bila prisotna, tožeča stranka pa se inventurnega manka ni trudila odpraviti. Tožeča stranka bi morala kot večji gospodarski subjekt računati na situacijo, da kakšen poslovodja zboli. Da v taki situaciji dopusti večanje škode, mora imeti neko motivacijo. Zato toženka dvomi v verodostojnost inventure in v način, kako se je opravljala. Vsak inventurni manko je možno zmanjšati ali pokriti z naknadnim inventurnim plusom, čemur pa sodišče ni posvetilo pozornosti. Toženka je imela tudi namestnika, katerega sposobnosti je tožeča stranka minimalizirala. Sodišče je napačno ocenilo tudi dokazno podlago glede ugotavljanja nadur. Tožeča stranka ni predložila REK obrazcev ali dokazil o dejanskem nakazilu za opravljene nadure. Tudi sicer pa je lahko število nadur pripisati zaključnemu delu leta in praznikom. Sodišče pri odločanju ni upoštevalo določil o porazdelitvi odgovornosti za nastalo škodo, saj ni mogoče sprejeti stališča, da je toženka v celoti sama odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki. Na inventurni manko je vplivalo več okoliščin, ki so posledica sistemske ureditve pri tožeči stranki. Sodišče tudi ni upoštevalo toženkinih prizadevanj za zmanjšanje škode. Toženka je opozarjala zaposlene v enoti, katere vodja je bila, in jim dajala navodila, kako težave odpraviti. Tožeča stranka pa ni storila ničesar, da bi zmanjšala obseg nastale škode in inventurnega manka. Neupoštevne so navedbe tožene stranke o uporabi pravilnika o določitvi kala in primanjkljaja trgovskega blaga, v katerem je tožeča stranka določila, da so delavci dolžni kriti polovico razlike ugotovljenega manka. Pravilnik o stopnjah običajnega odpisa blaga, na podlagi katerega je tožeča stranka sprejela svoj pravilnik, odgovornosti delavca ne določa. Tožeča stranka pa subjektivne odgovornosti delavcev za škodo, povzročene na delu ali v zvezi z delom, ne sme nadomestiti z objektivno odgovornostjo. Tožeča stranka je tekom postopka delno umaknila tožbeni zahtevek, kar pomeni, da ni uspela za znesek 2.322,40 EUR. Sodišče pa pri odmeri stroškov tega ni upoštevalo, ampak je štelo, da je tožeča stranka z zahtevkom v celoti uspela. Sodišče je vodilo postopek v luči stališča, da se je toženka želela znebiti delovnega razmerja in preiti k drugemu delodajalcu. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče po razveljavitvi sodbe odredi sojenje drugemu senatu.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga potrditev izpodbijanega dela sodbe. Sodišče je sporni predmet vsestransko raziskalo. Priče, ki jih je tožena stranka predlagala, v spornem obdobju pri tožeči stranki niso bile več zaposlene, kar pomeni, da o konkretnih očitkih toženki ne bi vedele povedati ničesar. Povedale bi lahko le o poslovanju tožeče stranke, kar pa med strankama ni bilo sporno. Iz izpovedb zaslišanih prič pa sledi, da dejansko stanje ni bilo sporno. Sodišče je moralo odločiti le o pravnih vprašanjih, za kar pa zaslišanje prič ni potrebno. Napačne so pritožbene navedbe, da sodišče ne bi smelo dopustiti dokaza z listinami, ki jih je tožeča stranka sodišču predložila po prvem naroku za glavno obravnavo. Tožeča stranka izjav prič o izplačilu nadur ni mogla dobiti prej. Vsebine izjav prič so bile odvisne od prič samih in ne od tožeče stranke.

Sodišče ni imelo podlage za uporabo 171. člena Obligacijskega zakonika o deljeni odgovornosti. Toženka ni zatrjevala, da naj bi bila tožeča stranka soodgovorna za nastanek škode. Šele v pritožbi izpostavlja, da naj bi tožeča stranka sama povzročila večjo škodo in da si je toženka prizadevala zmanjšati škodo, zato gre za prepozne navedbe.

Sodba je bila zagotovo izdana po 30. 5. 2013, a nosi datum naroka, kakor je praksa sodišč. Obe pravdni stranki sta imeli možnost ugovarjati zoper zvočni prepis naroka z dne 30. 5. 2013 v roku 3 dni po prejemu prepisa. Ker nobena izmed strank ugovora ni podala, je bila 1. 7. 2013 tožeči stranki vročena izpodbijana sodba. Sodišče je v sodbi izpovedbo priče A.A. povzelo, zato je pred izdajo sodbe zagotovo vpogledalo v prepis zvočnega posnetka.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti z zavrnitvijo dokaza z izvedencem ter zaslišanjem prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami in v sodbi obrazložilo, zakaj je dokazne predloge zavrnilo. Predlagane priče pri popisu blaga niso bile prisotne, izpovedale pa naj bi o načinu tožničinega dela ter razlogih za inventurni primanjkljaj. Tožeča stranka je v zvezi z ugotovljenim inventurnim mankom predložila zapisnik o popisu blaga z dne 30. 10. 2008, sodišče pa je v zvezi s tem zaslišalo priče, ki so bile pri popisu prisotne, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje ugotovljeno v zadostni meri, tako da ni bilo potrebno ne zasliševanje dodatnih prič ne postavitev izvedenca.

Sodišče prve stopnje tudi ni storilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka s tem, ko je prepis zvočnega posnetka naroka z dne 30. 5. 2013 strankam posredovalo 28. 6. 2013. Četrti odstavek 125a. člena ZPP sodišču namreč zgolj nalaga, da v treh dneh po nastanku zvočnega posnetka izdela njegov prepis ter ga priključi zapisniku o naroku, stranka pa ima v treh dneh po izdelavi prepisa pravico do vpogleda v prepis in do ugovora zoper njegovo morebitno nepravilnost. Zato dejstvo, da je sodišče prepis zvočnega posnetka naroka z dne 30. 5. 2013 strankam posredovalo 28. 6. 2013, nikakor ni moglo vplivati na pravilnost izpodbijanega dela sodbe. Toženka je imela možnost zoper prepis zvočnega posnetka ugovarjati, a tega ni storila, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da strankam ni bila dana možnost opredelitve in morebitnih ugovorov v zvezi s prepisom posnetka. Sodišče prve stopnje je v sodbi upoštevalo vse izvedene dokaze, tudi izpovedbo priče A.A., ki je bila zaslišana na naroku 30. 5. 2013. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko je kot dokaz dopustilo listine, ki jih je tožeča stranka predložila po prvem naroku za glavno obravnavo (izjave in plačilne liste delavcev, s katerimi tožeča stranka dokazuje izplačane nadure). Tožeča stranka je namreč pojasnila, da gre za izjave prič, ki so jih slednje lastnoročno podpisale, zato pridobitev posameznih izjav ni bila odvisna od tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, a deloma zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev nepravilna v delu glede nadur in posledično glede stroškov postopka.

V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka med drugim zahteva plačilo odškodnine za škodo v višini 2.191,41 EUR. Ta škoda je tožeči stranki nastala zaradi toženkine nezakonite izredne odpovedi, ko je tožeča stranka morala zaradi toženkinega nenadnega odhoda ostalim zaposlenim odrediti nadurno delo. Tožeča stranka od toženke zahteva tudi povračilo nastale škode zaradi inventurnega primanjkljaja in kala v višini 1.639,24 EUR in zaradi poteklega roka uporabe blaga v višini 1.029,21 EUR. Pravna podlaga za odločanje je podana v 182. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki v 1. odstavku določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, slednjemu škodo dolžan povrniti. Odškodninska odgovornost se ugotavlja skladno z Obligacijskim zakonikom (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), ki v 131. členu določa, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila toženkina izredna odpoved nezakonita, zaradi česar je podana krivdna odškodninska odgovornost toženke za škodo, nastalo zaradi odrejenih in izplačanih nadur. Ugotovilo je tudi odškodninsko odgovornost zaradi inventurnega primanjkljaja in kala ter zaradi poteklega roka uporabe blaga, ker tožena stranka ni izvajala svojih dolžnosti iz delovnega razmerja.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju odškodninske odgovornosti toženke zaradi inventurnega primanjkljaja in kala ter zaradi poteklih rokov uporabe blaga. V pogodbi o zaposlitvi toženke je bilo v 12. členu navedeno, da v okviru dela na delovnem mestu vodja enote med drugim spadajo naslednja dela: priprava načrta poslovanja, nabave in prodaje za svojo enoto, odgovornost nad inventurnim rezultatom svoje enote, organiziranje in izvajanje kontrolnih inventur v svoji enoti, nadzor nad založenostjo in zalogo svoje enote, splošni pregled nad roki uporabe artiklov, reševanje poteklih rokov s pristojnimi delavci, odgovornost za natančen količinski in kakovosten prevzem dobavljenega blaga, pravilno knjižene prevzemne liste, za vso poslano dokumentacijo, pravilno poslovanje, obračune ter skrb za zaščitna sredstva v prodajalni. Tako toženka kot priče so izpovedale, da je bil za blago, ki mu je potekel rok, odgovoren poslovodja. Blago pred iztekom roka je bilo potrebno pospešeno prodati, blago s poteklim rokom pa je bilo potrebno vrniti dobaviteljem in zanj dobiti dobropise. Iz izpovedb prič izhaja, da so blago s poteklim rokom uporabe našli v kleti, kjer se nahaja blago, izločeno iz prodaje. Vrednost tega blaga je znašala 1.029,21 EUR. Dne 21. 9. 2008 je bil inventurni primanjkljaj toženkine enote 3.961,64 EUR, dne 30. 10. 2008 pa je ta primanjkljaj znašal 6.882,49 EUR. Neutemeljene in nedokazane so pritožbene navedbe, da rezultati inventure niso verodostojni in da je inventurni manko lahko pokrit z inventurnim plusom. Toženka je bila na inventuro vabljena oziroma bi ji morala prisostvovati v okviru svojih delovnih nalog, a se je ni udeležila. Sodišče je v zvezi s potekom inventure zaslišalo tri člane komisije inventurne komisije, ki so podale skladne izpovedbe in pojasnile končne ugotovitve inventure. Toženka je sicer izpovedala, da je (lahko) sama naročala blago, in da je lahko blago, ki je bilo slabe kvalitete, lahko zavrnila. Iz pogodbe o zaposlitvi in izpovedb prič izhaja, da je imela toženka kot poslovodja velike pristojnosti in bi lahko predlagala tudi ukrepe za tehnično varovanje trgovine. Nenazadnje pa je bil pri tožeči stranki v veljavi pravilnik, po katerem je bil poslovodja odgovoren za ¼ obračunane vrednosti preseženega primanjkljaja, s katerim je bila toženka seznanjena ob podpisu pogodbe o zaposlitvi. Glede na vse navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka kot poslovodja ni opravila vseh obveznosti iz delovnega razmerja in ni poskrbela, da v njeni enoti ne bi bilo inventurnega primanjkljaja ter blaga s poteklim rokom. Zato odgovarja za škodo, ki je nastala tožeči stranki, v skupni višini 2.668,45 EUR (1.029,21 EUR iz naslova poteklih rokov uporabe blaga in 1.639,24 EUR iz naslova inventurnega manka). Toženka se neutemeljeno sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1053/2008, v kateri je sodišče odločalo le o objektivni odgovornosti poslovodje tožene stranke na podlagi pravilnika o odgovornosti delavcev v primeru presežnega dovoljenega primanjkljaja. V obravnavanem primeru pa je bilo toženi stranki dokazano, da kot poslovodja ni opravila vseh obveznosti iz delovnega razmerja in tako ni poskrbela, da v njeni enoti ne bi bilo inventurnega primanjkljaja, zato gre za krivdno odškodninsko odgovornost. Utemeljena pa je pritožbena navedba, da ni podana odgovornost toženke za opravljene nadure ostalih zaposlenih pri tožeči stranki. Iz izpovedi prič namreč ne izhaja, da je bilo po odhodu toženke potrebno opravljati nadure za pokrivanje njenega dela v takem obsegu, kot prikazuje tožeča stranka: namestnik poslovodje D.D. je izpovedal, da je nadure opravljal on, ostali zaposleni pa jih niso opravljali, priča E.E. pa ni o opravljenih nadurah po odhodu toženke vedela ničesar. Tudi iz predloženih izjav v prilogah A31 do A35 ne izhaja, da je bilo pri tožeči stranki v mesecu novembru in decembru opravljenih in izplačanih 412 nadur. Izjavam (razen pri F.F.) namreč niso priložene plačilne liste in dokazila o nakazilih, zato je tožbeni zahtevek v tem delu nedokazan. Pritožba pa tudi utemeljeno opozarja, da bi tožeča stranka kot večji gospodarski subjekt z več poslovalnicami morala predvideti možnost odsotnosti poslovodje. Priča G.G. je v zvezi s tem izpovedala, da je toženka sicer za primer svoje odsotnosti sama razdelila naloge med svoje sodelavce. O tem, da bo toženka odšla najkasneje 31. 12. 2008, je bila tožeča stranka seznanjena 30. 8. 2008, ko je toženka podala odpoved, nenazadnje pa je enota imela namestnika poslovodje. Toženka torej ne more nositi posledic (slabe) organizacije poslovanja tožeče stranke, zato je neutemeljen zahtevek iz naslova škode, ki naj bi tožeči stranki nastala po odhodu toženke, zaradi nadurnega dela ostalih zaposlenih.

Ker so v tem obsegu podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter na podlagi 5. alinee 358. člena ter 1. odstavka 351. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, da je prisojeno odškodnino znižalo in toženki naložilo, da je tožeči stranki dolžna plačati 2.668,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2010 dalje do plačila. V posledici navedenega pa je zavrnilo razliko do zneska 4.859,86 EUR z zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2010 dalje do plačila, kolikor je tožnici prisodilo sodišče prve stopnje. Ker v tem delu (glede odgovornosti tožene stranke za inventurni manko in blago s poteklim rokom uporabe) niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Pri nagradi za postopek je potrebno izhajati iz prvotne vrednost spora (7.182,26 EUR), medtem ko je pri nagradi za narok potrebno izhajati iz vrednosti spora 4.859,86 EUR (tožeča stranka je na (prvem) naroku dne 11. 9. 2012 skrčila vrednost spora). Stroški tožeče stranke po pravilnem izračunu sodišča prve stopnje znašajo 609,00 EUR in ker je tožeča stranka uspela s 55% svojega zahtevka, je upravičena do povrnitve stroškov v znesku 334,95 EUR. Stroški toženke znašajo 721,32 EUR (347,10 EUR nagrade za postopek - tar. št. 3100, 234,00 EUR nagrade za narok - tar. št. 3102 in 20,00 EUR materialnih stroškov), glede na uspeh pa je toženka upravičena do povrnitve stroškov v višini 324,60 EUR. Po medsebojnem pobotu je toženka dolžna tožeči stranki povrniti 10,34 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 2. odstavka 165. člena in 2. členu 154. člena ZPP. Toženka je izpodbijala ugodilni del, s pritožbo pa je uspela delno (45%) zato se ji v takem obsegu povrnejo stroški pritožbenega postopka. Pritožbeni stroški toženke znašajo 405,04 EUR (312,00 EUR nagrade za pritožbo - tar. št. 3210, 20,00 EUR materialnih stroškov - tar. št. 6002 in DDV), zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti 182,27 EUR stroškov pritožbenega postopka. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka, ker njen odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).