Jedro

Čeprav tožnik v postavljenem roku ni odpravil pomanjkljivosti tožbe glede navedbe toženke, je sodišče štelo, da je smiselno tožil državo - Republiko Slovenijo, ter zato tožbe ni zavrglo, ampak jo je obravnavalo po vsebini.

Prvostopenjski organ je ravnal pravilno, ko tožniku ni omogočil izpisa iz sodnih evidenc za tretje osebe oziroma podatkov o kazenskih in predkazenskih (sodnih) postopkih zoper tretje osebe. Ti podatki namreč pomenijo izjemo po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Pri uveljavljanju pravice dostopa do informacij javnega značaja ni bistveno, ali ima prosilec interes za pridobitev zahtevanih informacij, saj gre za pravico, ki pripada vsakomur, ne glede na razloge, zaradi katerih zahteva dostop do informacij. Pri presoji dopustnosti dostopa do zahtevanih informacij se tako osebnih ali stvarnih okoliščin na strani prosilca sploh ne sme upoštevati in se zahteve za dostop tudi ne presoja z vidika, za kakšen interes prosilca bodo služile zahtevane informacije, ampak je pomembno le, da je zahtevana informacija v skladu z ZDIJZ javna ter da ne gre za izjemo iz 6. člena ZDIJZ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožeče stranke – prosilca (v nadaljevanju: tožnik) za dostop do informacij javnega značaja – izpisa iz sodnih evidenc za A.A. in B.B. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da se tožnikova zahteva nanaša na podatke o sodnih postopkih zoper posamezni fizični osebi, to pa so po mnenju prvostopenjskega organa osebni podatki, dostopni le upravičenim osebam, kar po tretji točki prvega odstavka 6. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju: ZDIJZ) predstavlja izjemo in razlog za zavrnitev dostopa do zahtevanih informacij. Svojo odločitev je prvostopenjski organ oprl tudi na 4. točko šestega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa enega od razlogov za zavrnitev zahteve za ponovno uporabo zahtevane informacije.

Tožnik je zoper prvostopenjsko odločbo vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ zavrnil. V drugostopenjski odločbi je tožena stranka najprej pojasnila, da je pristojna vsebinsko presoditi le, ali zahtevana informacija ne vsebuje izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in ali je zaradi tega prosto dostopna vsem, ne samo prosilcu. Tožena stranka ugotavlja, da bi se v konkretnem primeru že iz same navedbe, ali zahtevana informacija obstaja ali ne, nedvomno lahko sklepalo na vsebino te informacije, posledično pa v tem primeru tudi ni mogoče uporabiti instituta delnega dostopa po 7. členu ZDIJZ. Po njeni presoji prvostopenjski organ ni kršil določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in tudi ni storil bistvene kršitve določb upravnega postopka, saj je glede na to, da v konkretnem primeru že potrditev obstoja dokumenta predstavlja varovano informacijo (osebni podatek), po njenem mnenju ravnal pravilno, ker zahtevanega dokumenta ni niti specificiral. Že sam podatek, ali se v zvezi z določenim posameznikom vodi (pred)kazenski postopek, je podatek, ki se nanaša na posameznika, ki je s sklicevanjem na njegovo ime, priimek in datum rojstva nedvoumno določen in gre torej za varovani osebni podatek po definiciji prve točke 6. člena v zvezi z drugo točko 6. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-1), kar pa predstavlja izjemo po tretji točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Pravna podlaga za razkritje podatka, ali o določenem obdolžencu teče kakšen postopek, ne obstaja. Prav tako ugotavlja, da je prvostopenjski organ sicer pravilno odločil, da se tožnikova zahteva zavrne, vendar je odločitev delno obrazložil z napačnimi razlogi, ker jo je zavrnil tudi na podlagi četrte točke šestega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki pa ne more biti podlaga za zavrnitev zahteve za dostop. Glede na navedeno, je tožena stranka pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da je dne 25. 11. 2013 na podlagi prvega odstavka 128. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) in 39. člena Ustave RS na okrožno državno tožilstvo naslovil dopis za izpis postopkov, ki se vodijo zoper obdolženca v zadevah, v katerih je sam subsidiarni tožilec. Po njegovem mnenju je bila njegova zahteva nerazumno odstopljena Ministrstvu za pravosodje. Meni, da je izkazal utemeljen interes kot subisidiarni tožilec, in ocenjuje, da je njegova tožba v celoti utemeljena. Sklicuje se na to, da je pravna podlaga za dostop do informacije v kazenskem spisu tudi 128. člen ZKP. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter odredi, da Okrožno sodišče v Ljubljani in okrožno državno tožilstvo pošljeta zahtevane podatke, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov upravnega spora, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je bila predmet odločanja v izpodbijani odločbi le zahteva tožnika za dostop do informacij javnega znača in ne tudi zahteva za dostop do podatkov na podlagi 128. člena ZKP, ker za odločanje o pravici do vpogleda v kazenski spis po ZKP ni pristojna. Navaja, da iz vsebine tožbe izhaja, da tožnik dejansko ne izpodbija odločbe, katere predmet je zahteva za dostop do informacij javnega značaja po ZDIJZ, temveč tožbene navedbe opira le na pravico do vpogleda v kazenski spis po 128. členu ZKP. Dalje pojasnjuje, da v postopku po ZDIJZ ni pomembno, kdo je prosilec in za kakšen namen zahtevane informacije potrebuje, saj je dostop do prosto dostopnih informacij javnega značaja omogočen vsakomur. Osebnih ali stvarnih okoliščin, ki so na strani prosilca, se pri presoji dopustnosti dostopa do informacij javnega značaja sploh ne sme upoštevati, ker bi bila s tem povzročena različna obravnava prosilcev. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je v postopek pritegnilo tudi Okrožno sodišče v Ljubljani kot stranko z interesom, ki dodatno navaja, da je tožnik pri sodišču podal vlogo za izpis iz kazenske evidence za A.A. in B.B. kot zahtevo za pridobitev informacij javnega značaja, kot utemeljitev interesa pa je dodatno navedel še 128. člen ZKP. Ponovno poudarja, da je njegovo vlogo zavrnilo zaradi varstva osebnih podatkov, to pa predstavlja izjemo od dostopa do informacij javnega značaja po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne in potrdi prvostopenjsko odločbo.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 26. 5. 2014 navaja, da je zmotno navajanje, da je Okrožno sodišče v Ljubljani stranka z interesom, saj je tožena stranka, zoper katero je po odločbi Informacijskega pooblaščenca podal tožbo. Meni, da je zahtevo podal na podlagi dveh interesov, sodišče pa je njegovo vlogo diskriminatorno obravnavalo samo na podlagi enega interesa in jo zavrnilo. Prosi za prizadevno obravnavo tožbe, ker je kot oškodovanec v vlogi tožilca izkazal utemeljen in upravičen interes na podlagi 128. člena ZKP, vendar je sodišče to na njegovo škodo prezrlo.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče najprej pojasnjuje, da je po določbi prvega odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) treba v tožbi navesti ime in priimek tožeče stranke oziroma njeno ime in sedež, naziv tožene stranke, upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, razložiti, zakaj se toži ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi. Po določbi petega odstavka 17. člena ZUS-1 je tožena stranka država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Tožnik je vložil tožbo zoper Okrožno sodišče v Ljubljani kot toženo stranko, zato ga je sodišče, upoštevaje citirane določbe, na podlagi 31. člena ZUS-1 pozvalo na odpravo pomanjkljivosti v tožbi, in sicer ga je poučilo, da naj pravilno navede toženo stranko, to je Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Informacijski pooblaščenec. Tožnik je v dopisu z dne 6. 5. 2014 poskušal pojasniti, da je po njegovem mnenju pravilno navedel toženo stranko in da je prišlo na strani sodišča nedvomno do napake. Kljub temu, da tožnik v postavljenem roku ni odpravil pomanjkljivosti tožbe, je sodišče štelo, da je tožnik z navedbo Okrožnega sodišča v Ljubljani kot tožene stranke smiselno tožil državo – Republiko Slovenijo, zato tožbe ni zavrglo, ampak jo je obravnavalo po vsebini. Ob tem sodišče ponovno pojasnjuje tožniku, da je glede na citirani določbi njegovo stališče pravno zmotno. V konkretnem primeru je skladno s petim odstavkom 17. člena ZUS-1 tožena stranka Republika Slovenija, ki jo zastopa Informacijski pooblaščenec, saj tožena stranka ne more biti organ, ki je izdal upravni akt, s katerim postopek odločanja ni bil končan.

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožnik vložil zahtevo za izpis podatkov o sodnih postopkih zoper A.A. in B.B. na dveh različnih pravnih podlagah, in sicer na podlagi 39. člena Ustave RS in 128. člena ZKP. Ker se izpodbijana odločba opira izključno na pravico dostopa do informacij javnega značaja po 39. členu Ustave RS, ki je konkretiziran v ZDIJZ, je tudi sodišče odločalo samo na tej pravni podlagi. Zahteva za vpogled v kazenski spis na podlagi 128. člena ZKP se namreč nanaša na konkretno kazensko zadevo, za katero pa sodišču ni znano, ali je prvostopenjski organ o njej odločal, zato tožnikova zahteva po 128. členu ZKP tudi ne more biti predmet tega upravnega spora. Določba 5. člena ZDIJZ uveljavlja načelo prostega dostopa do informacij javnega značaja, po katerem so informacije javnega značaja prosto dostopne vsem pravnim ali fizičnim osebam. Organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se njegova zahteva, med drugim nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov (tretja točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ). Osebni podatek je po določilu prve točke 6. člena ZVOP-1 katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen.

Na podlagi citiranih določb in ob upoštevanju podatkov iz upravnega spisa, je po oceni sodišča prvostopenjski organ ravnal prav, ko tožniku ni omogočil izpisa iz sodnih evidenc za tretje osebe oziroma podatkov o kazenskih in predkazenskih (sodnih) postopkih zoper tretje osebe, saj ti podatki predstavljajo izjemo po tretji točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Sodišče sledi utemeljitvi v odločbi tožene stranke in se nanjo na podlagi določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da se tožnikova zahteva nanaša na varovani osebni podatek, kot je to definirano v tretji točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in da delni dostop v konkretnem primeru ni mogoč.

Glede tožnikovih navedb, da ima kot subsidiarni tožilec utemeljen in upravičen interes za pridobitev zahtevanih informacij, sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da za uveljavljanje pravice dostopa do informacij javnega značaja ni bistveno, ali ima prosilec interes za pridobitev zahtevanih javnih informacij, ampak gre za pravico, ki pripada vsakomur, ne glede na razloge, zaradi katerih nekdo zahteva dostop do javnih informacij. Tako sploh ni pravno relevantno, kdo je konkretni prosilec in za kakšen namen potrebuje zahtevane informacije. Prav tako pa se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da se pri presoji dopustnosti dostopa do zahtevanih javnih informacij osebnih ali stvarnih okoliščin na strani prosilca sploh ne sme upoštevati. Sodišče poudarja, da se zahtev za dostop do informacij javnega značaja ne presoja z vidika, za kakšen interes prosilca bodo služile zahtevane informacije, ampak je pomembno le, da je zahtevana informacija v skladu z ZDIJZ javna oziroma da ne gre za izjemo iz 6. člena ZDIJZ. Ker v konkretnem primeru zahtevani podatki predstavljajo varovane osebne podatke, ki po tretji točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ predstavljajo izjemo od prostega dostopa do javnih informacij in tako zakonit razlog za zavrnitev dostopa do zahtevanih podatkov, je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Glede na navedeno, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka: Sodišče ni ugodilo zahtevi tožnika za povrnitev stroškov postopka, ker skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.