Jedro

Prosilec ni imel nobenega dokumenta, s katerim bi izkazal istovetnost, tožena stranka pa je pojasnila okoliščine, zaradi katerih dvomi v zatrjevano identiteto.

Z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce bo zagotovljena prosilčeva navzočnost do ugotovitve njegove istovetnosti, ki je za nadaljevanje postopka bistvenega pomena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-268/2012/3 (1313-08) z dne 29. 10. 2012, s katerim je bilo tožniku na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) omejeno gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razlogov, vendar najdlje za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 26. 10. 2012 od 18.45 ure do dne 16. 1. 2013 do 18.45 ure.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razloga za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca in se glede tega v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožena stranka tudi ni prekoračila meje prostega preudarka. Po presoji sodišča prve stopnje so razlogi za omejitev gibanja pravilno ugotovljeni, tožena stranka je v zadostni meri obrazložila razloge za svojo odločitev, zatrjevane kršitve pravil postopka pa niso podane.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Materialnopravno nepravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je mogoče omejiti gibanje prosilca zgolj zato, ker ni predložil osebnega dokumenta s sliko. Ta ukrep ni nujen in potreben v vsakem primeru, odločanje po prostem preudarku ni samovoljno odločanje, smiselna uporaba določb Zakona o tujcih pa pomeni, da ne velja v vsakem primeru. Protispisna je trditev sodišča, da je spreminjal svoje izjave o poti do Slovenije ter izjave o osebnih dokumentih. Sodišče je povsem pavšalno zavrnilo tudi njegove razloge, zakaj nima osebnih dokumentov. Prav tako pa se ni opredelilo do njegovih trditev, da ni bil na Hrvaškem.

Zatrjevano nevarnost ilegalnega prehajanja mej, v kolikor bi se sploh ugotovilo, da ta obstaja, pa bi lahko preprečili z milejšim ukrepom, ob upoštevanju načela sorazmernosti. Tožnik še opozarja na svoje zdravstvene težave, kar je še dodatni razlog, da v Centru za tujce ne more zdržati.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi prve alineje prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) se lahko prosilcu začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi zagotavljanja istovetnosti prosilca. Po drugem odstavku 51. člena ZMZ se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave, ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva. Po tretjem odstavku 51. člena ZMZ omejitev gibanja odredi ministrstvo s sklepom, traja pa lahko do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če so razlogi za omejitev gibanja po tem času še vedno podani, se omejitev lahko podaljša še za en mesec. V skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 pa sodišče v primerih, če je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, preveri tudi, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

7. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je bilo tožniku zakonito omejeno gibanje na podlagi citiranih določb ZMZ. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta glede na okoliščine obravnavanega primera pravilno navedla, zakaj je tak ukrep potreben, tožena stranka pa pri svojem odločanju ni prekoračila meje prostega preudarka.

8. Ugotovitev istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito je za nadaljevanje postopka bistvenega pomena. Na podlagi 75. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1) v zvezi s 43. členom ZMZ tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana, in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z osebno izkaznico za tujca ali drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti istovetnost osebe.

9. V obravnavanem primeru ni sporno, da tožnik predpisane listine o svoji istovetnosti ni predložil, saj ni imel nobenega dokumenta. Tožena stranka pa je tudi pojasnila okoliščine, zaradi katerih dvomi v verodostojnost zatrjevane identitete. Tožnik je sam izjavil, da je imel s seboj ponarejen potni list, ki ga je ob prehodu italijansko – slovenske meje strgal. Že glede tega potnega lista niso razjasnjene vse okoliščine. Prav tako je povedal, da naj bi v izvorni državi imel sicer pretečen a pravi potni list, ki pa ga ni vzel s seboj. Kot utemeljeno navaja tožena stranka, bi ga kljub temu že iz razloga dokazovanja istovetnosti lahko imel pri sebi. Tožnik naj ne bi bil nikoli na Hrvaškem, prijet pa je bil ob 4.15 uri v bližini meje z Republiko Hrvaško, čeprav naj bi po lastnih navedbah prišel iz Italije. Vse te okoliščine, ki jih je poudarilo tudi sodišče prve stopnje, pa so tudi po presoji Vrhovnega sodišča podlaga za dvom v zatrjevano tožnikovo istovetnost. 10. Ker ni bilo mogoče ugotoviti tožnikove identitete, je pravilen zaključek tožene stranke, kateremu je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, da bo le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce mogoče resnično zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove prave istovetnosti. Kot že navedeno je namreč ugotovitev istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito za nadaljevanje postopka bistvenega pomena. V primerih, ko prosilec ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo istovetnost (kot je to obravnavani), je to treba ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi. Že sodišče prve stopnje je poudarilo, da ne velja v vsakem primeru, da bi moral prosilec izkazovati svojo istovetnost z dokumenti po ZTuj-1, zato so pritožbeni ugovori v tej smeri neutemeljeni. Ker pa tako ugotavljanje istovetnosti traja določen čas, je v zakonu predvidena začasna omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti in tožena stranka je te določbe pravilno uporabila, kar je sodišče prve stopnje tudi dovolj natančno obrazložilo.

11. Pravilna in dovolj obrazložena pa je tudi odločitev tožene stranke glede nastanitve prosilca v času omejitve gibanja, kot tudi obrazložitev sodišča prve stopnje glede tega vprašanja. V obravnavani zadevi je tožena stranka namreč odredila prosilcu omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, kar je v skladu z ZMZ, ki v drugem odstavku 51. člena določa, da se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave, ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali ministrstva, kar Center za tujce vsekakor je. Zadostna je tudi obrazložitev, da nastanitev v navedeni izpostavi ministrstva onemogoča nadaljnje ilegalno prehajanje državnih meja (tožnik se je po lastni izjavi nahajal v različnih državah evropske unije in meje prestopal s ponarejenim potnim listom) ter omogoča zagotovitev navzočnosti prosilca do končanja postopka. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, da je tožena stranka odredila omejitev gibanja tudi zato, da bi tožniku preprečila samovoljen odhod iz države in s tem onemogočitev izvedbe postopka mednarodne zaščite, tožniku pa tudi preprečila nezakonito prehajanje državnih meja, to vse pa so po presoji Vrhovnega sodišča ustavno dopustni cilji omejevanja tožnikove osebne svobode. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v podobnih zadevah npr. I Up 161/2011, I Up 200/2011, I Up 59/2012 in I Up 128/2012. 12. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori glede nepravilne uporabe prostega preudarka. Vrhovno sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka oziroma ga ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen. V zadostni meri in razumno je obrazložila vse dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah prostega preudarka.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno odgovorilo tudi na ugovore v zvezi s tožnikovim zdravjem. Tudi v Centru za tujce je poskrbljeno za zdravstveno oskrbo, tožnik je sam izjavil, da so zdravniki seznanjeni z njegovim zdravstvenim stanjem ter da ga vsak dan peljejo v bolnico.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.