Jedro

Zahteva za pravočasno grajanje napake je določena v korist prevzemnika posla, tako kot tudi rok za vložitev tožbe zaradi sodnega uveljavljanja jamčevalnega zahtevka. Če prevzemnik te svoje pravice ne uveljavlja, pač pa se z naročnikom dogovori drugače, je tako ravnanje v skladu s splošnim načelom o svobodi urejanja obligacijskih razmerjih iz 10. člena ZOR. V takem primeru je grajanje lahko pravočasno zaradi drugačnega dogovora strank.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Na podlagi ustno sklenjene pogodbe o položitvi strešne kritine in izdelavi krovsko kleparskih del je toženec naročeno delo končal 2.12.1990, tožnik pa mu je naslednji dan plačal celotni račun. Ko je tožnik v juliju 1993 ob večjem deževju ugotovil skrito napako, zaradi katere je streha puščala in je voda pritekla celo v nižje nadstropje, je o tem takoj obvestil toženca, ki je dvakrat prišel streho popravljat, vendar neuspešno. Zato je tožnik po dveh predhodnih pisnih opominih 21.1.1994 vložil tožbo zaradi odprave napake, ki jo je kasneje spremenil v denarni zahtevek za plačilo stroškov, potrebnih za sanacijo strehe.

Sodišče prve stopnje je ob prvem odločanju tožbo zavrglo zaradi poteka dvoletnega roka iz 615. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po razveljavitvi tega sklepa pa je v novem sojenju v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 1.857.285 SIT s pp. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Stališče obe sodišč je bilo, da je dogovor pravdnih strank o pokrivanju strehe opredeliti za gradbeno pogodbo, ki je kljub pomanjkanju pisne oblike zaradi celotne izpolnitve medsebojnih obveznosti veljavna, da je tožnik pravočasno grajal napake in tožbo vložil v okviru roka iz 644. oziroma 645. člena ZOR, ter da je tožbeni zahtevek utemeljen tudi po višini.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija se ne strinja s presojo, da je šlo za gradbeno pogodbo v smislu 630. člena ZOR ter opozarja na definicijo gradbe iz 631. člena ZOR. Razloge prvostopenjskega sodišča razume tako, kot da naj bi označba o težjih in zahtevnih delih veljala le za gradbe in ne za druga gradbena dela, kar pa naj bi po revizijski izpeljavi pomenilo, da naj tudi odgovornost izvajalca za napake v izvedbi drugih gradbenih del, ki zadevajo solidnost teh del, ne bi obstajala. Revizija vztraja pri pritožbenem stališču, da je obličnost bistveni element gradbene pogodbe in pritožbenemu sodišču očita procesno kršitev, ker se ni opredelilo do pritožbenih navedb o pomanjkanju obličnosti. Pritožbena odločba je po njenem mnenju "nesklepčna" in nerazumljiva, ker naj bi na eni strani trdila, da celoten obseg škode izvira iz napake, za katero odgovarja toženec in da pri tem ne gre za odgovornost za celotno ostrešje, kasneje pa pritrdila stališču prvostopenjskega sodišča, ki se opira na mnenje izvedenca, iz tega mnenja pa po povzemanju revidenta izhaja, da ni šlo le za nepravilno izvedbo krovsko kleparskih del, ampak tudi za nepravilno konstrukcijo samega ostrešja, za kar pa toženec ne more odgovarjati. Sicer pa po prepričanju revizije krovsko kleparska dela sama po sebi ne morejo biti predmet gradbene pogodbe, ker ne gre za večja in zahtevnejša dela. Kljub razlikam je sodna praksa bolj nagnjena k razlagi, da prekrivanje strehe ni gradba in da je zato tako pogodbo mogoče opredeliti le kot pogodbo o delu. Revizija graja razloge pritožbenega sodišča za stališče, da je v tej zadevi šlo za gradbeno pogodbo. Na koncu poudarja, da je do zmotne uporabe materialnega prava prišlo zaradi opredelitve ustno sklenjene pogodbe o izvedbi krovsko kleparskih del za gradbeno pogodbo, čeprav ta pogodba ni imela bistvenih sestavin gradbene pogodbe.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V tej zadevi gre za spor iz naslova jamčevalnih zahtevkov za opravljeno polaganje strešne kritine in izdelavo krovsko kleparskih del, torej za pokrivanje strehe. Jamčevalni zahtevki v zvezi z opravljenim delom tako na podlagi pogodbe o delu, kot na podlagi njene različice - gradbene pogodbe, so urejeni v ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika. Obveznost pravočasnega obvestila o napaki in roki za sodno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov so določeni zaradi zaščite interesov prevzemnika posla. Zato se v literaturi zastopa stališče, da se lahko pogodbeni stranki o tem dogovorita drugače oziroma da lahko roke podaljšata (Cigoj: Komentar obligacijskih razmerij, 3. knjiga, stran 1796; Plavšak: Odgovornost profesionalnih oseb za napake gradbe, Ljubljana 1998, stran 116; Posebne gradbene uzance v 85. členu dopuščajo možnost podaljšanja roka). Tako stališče je bilo sprejeto že v starejši sodni praksi, saj je bilo usklajeno na sestanku gospodarskega sodstva nekdanje Jugoslavije v dneh od 6. do 8.6.1983 v Novem Sadu v besedilu: "Če sta se izvajalec in naročnik sporazumela o odpravi napake oziroma če je izvajalec začel odpravljati napako na lastno pobudo, je treba izvajalčevo obveznost odpraviti napako oziroma naročnikovo pravico vložiti tožbo zaradi odprave napake presojati po tem posebnem sporazumu strank". Temu je sledila tudi novejša sodna praksa. Tako je to revizijsko sodišče v svojih odločbah že večkrat poudarilo stališče, da se izvajalec, ki je sprejel obveznost, da bo napako odpravil, ne more več sklicevati na rok iz prvega odstavka 616. člena ZOR ali iz drugega odstavka 645. člena ZOR, kadar je z napako prizadeta solidnost zgradbe (III Ips 75/2001, III Ips 69/92 in druge).

V tej pravdni zadevi so že v pritožbenem postopku ostale neprerekane dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je toženec končal delo s prekrivanjem strehe 2.12.1990, da mu je tožnik naslednjega dne račun v celoti plačal, da je tožnik šele v večjem deževju v juliju 1993 ugotovil puščanje strehe in toženca o tem takoj obvestil, da je toženec prišel večkrat popravljat napako (silikoniziranje obrob, krpanje slemena z izoteksom), nazadnje v oktobru 1993, vendar neuspešno, nadalje, da ga je tožnik še dvakrat pisno opominjal, nato pa 21.1.1994 vložil tožbo zaradi odprave napak. Na podlagi teh ugotovitev in ob sklicevanju na 645. člen ZOR je sodišče prve stopnje (sedma in osma stran njegove sodbe) ugotovilo, da tožnik ni zamudil roka za vložitev tožbe. Sodišče druge stopnje je pritrdilo dejanskim in materialnopravnim razlogom prvostopenjskega sodišča o pravočasnem grajanju napake in vložitvi tožbe (konec tretje strani).

Glede na navedene ugotovitve v revizijski fazi postopka ni več odločilno, ali je dogovor pravdnih strank opredeliti za pogodbo o delu po 600. členu ZOR ali za gradbeno pogodbo po 630. členu ZOR. Toženec se namreč v nobenem primeru ne more več sklicevati na zamudo tožnika pri grajanju napak. Na poziv tožnika, ki ga je takoj obvestil o ugotovljenem zamakanju strehe, je toženec začel odpravljati napako, pa čeprav se je skrita napaka pojavila šele po dveh letih in pol od izvršenega posla. Če ne bi tako ravnal, bi se lahko skliceval na prepozno grajo (dvoletni rok iz 615. člena ZOR za grajanje skritih napak iz pogodbe o delu) in na prepozno vložitev tožbe (enoletni rok po pravočasnem grajanju napake iz 616. člena ZOR). Povedano pa je že bilo, da je zahteva za pravočasno grajanje napake določena v korist prevzemnika posla, tako kot tudi rok za vložitev tožbe zaradi sodnega uveljavljanja jamčevalnega zahtevka. Če prevzemnik te svoje pravice ne uveljavlja, pač pa se z naročnikom dogovori drugače, je tako ravnanje v skladu s splošnim načelom o svobodi urejanja obligacijskih razmerjih iz 10. člena ZOR. V takem primeru je grajanje lahko pravočasno zaradi drugačnega dogovora strank. Toženec je kljub domnevno prepoznemu grajanju napak začel streho popravljati. Domnevno prepoznemu zato, ker tožnikov poziv in toženčevo ravnanje pomenita samostojen dogovor in samostojno podlago za kasnejšo presojo o pravočasnosti sodnega uveljavljanja jamčevalnega zahtevka. Zato je v taki situaciji pomembno samo še vprašanje, ali je tožnik tožbo vložil v okviru enoletnega roka od obvestila, ne pa več vprašanje pravočasnosti samega obvestila. Odgovor na postavljeno vprašanje je pritrdilen, saj je tožnik toženca pozval k popravilu strehe v juliju 1993, takoj ko je skrito napako opazil, tožbo pa je vložil že v januarju 1994. Ob takem izhodišču torej ni več pomembno vprašanje, ali predmet dogovora o polaganju strešne kritine in izdelavi krovsko kleparskih del na ostrešju dovoljuje materialnopravno opredelitev tega dogovora za gradbeno pogodbo v smislu 630. člena ZOR, in s tem v zvezi tudi ne vprašanji pomanjkanja pisne oblike in možnosti konvalidacije zaradi celotne realizacije pogodbe. Revizija pa se ukvarja samo s temi vprašanji.

Tudi zatrjevane procesne kršitve se vežejo prav na navedene pravno nerelevantne okoliščine. Kljub temu revizijsko sodišče pojasnjuje, da se je pritožbeno sodišče do možnosti konvalidacije ustno sklenjene gradbene pogodbe zaradi njene realizacije že opredelilo v svoji prvi pritožbeni odločbi v tej zadevi in je te razloge prvostopenjsko sodišče povzelo v razlogih sodbe iz drugega sojenja, pritožbeno sodišče pa jih je kljub izostanku izrecnih razlogov sprejelo, saj ponavljanje že povedanega ne bi imelo nobene pomembne teže. Glede zatrjevane "nesklepčnosti" oziroma protislovnosti razlogov pritožbene sodbe v zvezi s samo strešno konstrukcijo pa revizijsko sodišče pojasnjuje, da revizija tega le z iztrganjem dela razlogov iz izvedenskega mnenja ne more uveljavljati, ne samo zato, ker podrobneje ne pojasni, za katero od treh izvedenskim mnenj in njihovih dopolnitev sploh gre, ampak predvsem zato, ker za tako trditev ni dejanske podlage v nobeni od sodb nižjih sodišč.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).