Jedro

Upravno izvršbo začne organ s sklepom o dovolitvi izvršbe. V postopku za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe organ ne ugotavlja, niti ne presoja, ali je izvršilni naslov zakonit. Če je namreč treba izvršiti odločbo, ki je bila izdana v upravni zadevi po uradni dolžnosti, mora organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, izdati sklep o dovolitvi izvršbe brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od dneva, ko je postala odločba izvršljiva, če ni s posebnimi predpisi drugače odločeno. Izključena je možnost izpodbijanja zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, torej dispozitiva odločbe, ki se izvršuje, ker se v izvršbi ne odloča meritorno o upravni zadevi, ki je že rešena z izvršilnim naslovom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ odločil, da mora tožnik v 15 dneh plačati denarno kazen v znesku 500,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom, ki ga je dne 26. 6. 2013 izdal inšpektor Medobčinskega inšpektorata in redarstva (točka 1. izreka izpodbijanega sklepa). V 2. točki izreka izpodbijanega sklepa pa je upravni organ tožnika opozoril, da bo v primeru, če bo inšpekcijski zavezanec še naprej ravnal v nasprotju z naloženo obveznostjo in po enem mesecu od prejema sklepa ne bo priključil komunalnih odpadnih vod iz stanovanjske stavbe na naslovu A. na javno kanalizacijo, kot prisilno sredstvo uporabljena nova denarna kazen v znesku 800,00 EUR.

2. V obrazložitvi pojasnjuje, da je izvajalec javne službe Komunala B. d.o.o. inšpekcijskemu organu sporočil, da tožnik še vedno ni priključen na javno kanalizacijsko omrežje v skladu z Odlokom o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju občine Žužemberk. Pri Komunali B. d.o.o. nima urejene dokumentacije, ki je potrebna pred priklopom. Prav tako ni bilo izdano soglasje za priklop na javni kanal. Objekt pa dejansko ni fizično priključen na javno kanalizacijsko omrežje. V nadaljevanju se inšpekcijski organ sklicuje na 298. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

3. Župan Občine C. je s svojo odločbo št. 061-7/2013-9 z dne 28. 8. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bila pritožniku z odločbo, ki je postala izvršljiva 10. 5. 2012, naložena obveznost priključitve objekta A. na javno kanalizacijsko omrežje v roku 8 mesecev od prejetja odločbe. Prvostopni organ je s sklepom o dovolitvi upravne izvršbe z dne 4. 3. 2013 dovolil njeno izvršbo. Odločeno je tudi bilo, da bo v primeru neizpolnitve obveznosti opravljena izvršba s prisilitvijo v denarnem znesku 200,00 EUR. Z izpodbijanim sklepom z dne 26. 6. 2013 pa je bilo ugotovljeno, da obveznost še ni izvršena. Zato je bila pritožniku zagrožena nova denarna kazen v znesku 500,00 EUR ter določen nov rok za izpolnitev obveznosti, kolikor ta ne bo izpolnjena. Ker obveznost priključitve ni bila izvedena v roku, mu je bila 22. 4. 2015 izrečena kazen v višini 500,00 EUR in zagrožena kazen v znesku 800,00 EUR v kolikor zavezanec v roku enega meseca po prejetju tega sklepa še vedno ne bo izvedel priklopa na kanalizacijsko omrežje.

4. Drugostopni organ pri tem ugotavlja, da pritožnik ne navaja nobenega pritožbenega razloga, ki se nanaša na samo izvršbo. Ugovarja zgolj razlogom, ki se nanašajo na izvršilni naslov. Gre za ugovore, ki jih pritožnik v izvršilnem postopku ne more uspešno uveljavljati. Pri tem se sklicuje na 292. člen ZUP.

5. Tožnik v tožbi poudarja, da Medobčinski inšpektorat nima pravne podlage za izrek kazni, ker je nedvomno, da lokalna skupnost v tem primeru ni opravila svojega dela in zgradila javne kanalizacije v skladu s projektno dokumentacijo. To pomeni, da izgradnja javne kanalizacije ni končana v takšni meri, da bi se tožnik lahko priključil na javno kanalizacijo. Za izrek denarne kazni in izvršbo ni pravne podlage. Gre za zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno vodenje upravnega postopka. V nadaljevanju se sklicuje na Tehnični pravilnik o javni kanalizaciji in iz njega citira posamezne člene. Sprašuje se tudi, kam je šel denar, ki je bil predviden za del javne kanalizacije glede na to, da je Občina C. pridobila tudi evropska sredstva. Meni, da je občina posameznike postavila v slabši položaj in da krši njihove osnovne človekove pravice. Meni tudi, da pogoji za priključitev na javno kanalizacijo niso izpolnjeni, zato rok za priključitev še ne more teči. Poudarja, da so vsi sklepi, odločbe in globe, ki jih je izdal Medobčinski inšpektorat, zaradi neskladja z podzakonskimi akti oz. nepristojnosti organa, nični.

6. Glede na navedeno sodišču predlaga, da izvede potrebne dokaze in izpodbijani sklep odpravi, postopek pa ustavi.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik z ugovarjanjem stvarne pristojnosti organa, ki je izdal sporni sklep oz. ugovorom ničnosti izpodbijanega sklepa, podaja nova dejstva in nove dokaze, ki so nedovoljena tožbena novota.

8. Ne glede na to pa na tožbo odgovarja tudi v omenjenem delu. Pri tem se sklicuje na 49.a člen Zakona o lokalni samoupravi (ZLS). Pojasnjuje, da je z Odlokom o ustanovitvi organa skupne občinske uprave ustanovila medobčinski inšpektorat in redarstvo, saj ji to pooblastilo daje zakon kot tudi določba 12. člena Odloka o organizaciji in delovanju občinske uprave Občine C.. Meni, da je občinski organ pristojen za izdajo izpodbijanega akta, saj je v pristojnosti skupnega medobčinskega organa, da izda izpodbijani akt o izreku denarne kazni. Z navedbo, da tožena stranka ni razveljavila starega Odloka o organizaciji in delovnem področju občinske uprave Občine C., je tožeča stranka posegla v vsebino in postopek sprejemanja in razveljavljanja splošnih aktov, kar pa ne more biti predmet upravnega spora. Glede vprašanja, ali imajo osebe, ki odločajo v upravnih stvareh, opravljen preizkus usposobljenosti za dejanja v upravnem postopku, pa tožena stranka ocenjuje, da bi s tožbo lahko morebiti uspešno uveljavljala le razloge po 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ob pogoju, da bi dokazala, da je pri odločanju in vodenju sodelovala oseba, ki bi morala biti po zakonu izločena. Ocenjuje, da ima podlago za izrek denarne kazni v določbah 284. in naslednjih ZUP. Meni, da tožeča stranka v svoji tožbi navaja razloge, ki se nanašajo na samo pravilnost odločbe, ki se izvršuje, ne pa na razloge, s katerimi bi lahko morebiti uspešno napadala in izpodbijala sam sklep in odločbo, zoper katero je sprožila upravni spor. Po oceni tožene stranke tako ne morejo biti upoštevane tožbene navedbe o nezmožnosti priključitve na javno kanalizacijo ter posledično o nepoteku roka za njeno priključitev na javno kanalizacijo. Sodišču zato predlaga, da tožbo v celoti zavrne.

9. Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev upravnih organov pravilna in utemeljena z ustreznimi določbami predpisov, na katere se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in odločbe o pritožbi sklicujeta upravni organ prve stopnje in tožena stranka. Sodišče se zato na razloge za odločitev obeh upravnih organov po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje.

12. Ni sporno, da je predmet tega upravnega spora upravna izvršba s prisilitvijo, ki ima podlago v 298. členu ZUP. Gre za izvršbo za nedenarne obveznosti, torej za primer, ko je zavezanec dolžan opraviti določeno dejanje (kot v konkretnem primeru), ali je dolžan kaj dopustiti, trpeti ali se vzdržati določenega dejanja, ali dati kakšno stvar. V tem primeru organ, ki opravlja izvršbo, prisili zavezanca k izpolnitvi obveznostmi z denarnimi kaznimi. Organ, ki opravi izvršbo, začne izvršbo s tem, da s sklepom o dovolitvi izvršbe zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil prisilno sredstvo, če se v danem naknadnem roku ne bo vzdržal tistega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, ali ne bo dopustil oz. storil tistega, kar je njegova obveznost. Prisilno sredstvo, s katerim organ zagrozi zavezancu, je denarna kazen. Upravno izvršbo začne organ s sklepom o dovolitvi izvršbe. V postopku za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe organ ne ugotavlja, niti ne presoja, ali je izvršilni naslov zakonit. Če je namreč treba izvršiti odločbo, ki je bila izdana v upravni zadevi po uradni dolžnosti, mora organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, izdati sklep o dovolitvi izvršbe brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od dneva, ko je postala odločba izvršljiva, če ni s posebnimi predpisi drugače odločeno. Sodišče pri tem še izpostavlja, da je s pritožbo mogoče izpodbijati samo sklepe, ki so bili izdani v izvršbi, ni pa mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ki se izvršuje, kot to določata prvi odstavek 290. člena in prvi odstavek 292. člena ZUP. Izključena je možnost izpodbijanja zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, torej dispozitiva odločbe, ki se izvršuje, ker se v izvršbi ne odloča meritorno o upravni zadevi, ki je že rešena z izvršilnim naslovom. Zakonitost in pravilnost odločbe, ki se izvršuje, lahko stranka izpodbija v upravnem postopku s pritožbo in z izrednimi pravnimi sredstvi, zakonitost dokončne odločbe pa tudi s tožbo v upravnem sporu. Ne more pa tega storiti v postopku izvršbe.

13. Ugovori tožnika, ki se ne nanašajo na izpodbijani sklep v zgoraj navedenem smislu, tako niso relevantni za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa. Sodišče jih zato ni bilo dolžno presojati.

14. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika na zatrjevano nepristojnost organa, ki je izpodbijani sklep izdal. Kot določa prvi odstavek 289. člena ZUP, upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom za to določen kakšen drug organ. V tem členu ZUP določa organe, ki so pristojni za upravno izvršbo, ki se opravlja po upravni poti. Ni sporno, da je v konkretnem primeru omenjeno zakonsko določilo spoštovano. Izpodbijana odločba tudi ni nična, saj tožnik ni navedel nobenega izmed razlogov, ki jih navaja 279. člen ZUP kot razlog, da se odločba ali sklep izreče za nično, niti takšnih razlogov ne vidi sodišče samo. Glede na to še pripominja, da je, kot navaja tožena stranka, v skladu z 249.a členom ZLS oz. Odlokom o ustanovitvi organa skupne občinske uprave imela podlago za ustanovitev Medobčinskega inšpektorata in redarstva. Izpodbijani sklep tudi iz tega razloga zato ni nezakonit. 15. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.