Jedro

Vloga prosilca pomeni zahtevo za postavitev letnega plana dovolilnic, v katerem delivec določi prevozniku dovolilnice, ki se mu bodo dodelile v naslednjem delilnem obdobju. Zato se delilno obdobje ne prične z vložitvijo vloge prosilca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 15.1.2003, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Gospodarske zbornice Slovenije z dne 15.10.2002. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ tožeči stranki v 1. točki izreka določil letni plan delitve dovolilnic za prevoz blaga v mednarodnem cestnem prometu za leto 2003, v katerem ji ni dodelila CEMT dovolilnice z veljavnostjo v Republiki Italiji, v 2. točki izreka je prekinil postopek za dodelitev CEMT dovolilnice z veljavnostjo v Republiki Avstriji in v 3. točki izreka odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke. Upravni organ prve stopnje in tožena stranka sta po presoji sodišča prve stopnje pri svojem odločanju pravilno uporabila Pravilnik o delitvi dovolilnic za mednarodni prevoz blaga v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 82/02, Pravilnik). V določbah 61. in 62. člena Pravilnika je določeno, da se prej veljavni Pravilnik o delitvi dovolilnic za mednarodni prevoz stvari v cestnem prometu in CEMT dovolilnic (Uradni list RS, št. 88/99) uporablja le za postopek delitve dovolilnic za tekoče delilno obdobje, to je za leto 2002, ne pa tudi za prihodnje leto. Po določbi 62. člena Pravilnika je z dnem njegove uveljavitve (25.9.2002) prejšnji pravilnik prenehal veljati. Dejstvo, da je Pravilnik spremenil kriterije za določitev dovolilnic v letnem planu, kar prevoznikom prej ni bilo znano, ne pomeni, da velja za nazaj. Letni plan se namreč določa za čas po uveljavitvi Pravilnika. Po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka napačno razlaga določbe 8. odstavka 70. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-1, Uradni list RS, št. 59/01), ko meni, da bi moral organ prve stopnje po prejemu pritožbe dodatno razjasniti dejansko stanje v zvezi z nepravilno zabeleženima vožnjama in številom prevoznikov, ki so opravili točno 20 voženj. Navedena določba ZPCP-1 prvostopnemu organu le omogoča, da spremeni svojo odločitev, če ugotovi, da niso bile upoštevane določbe zakona. Kot neutemeljen in pavšalen je zavrnilo tožbeni ugovor, da odločba organa prve stopnje nima vseh predpisanih sestavin po določbi 2. odstavka 56. člena Pravilnika, saj je tožena stranka lahko, glede na določbo 3. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), odpravila pomanjkljivo obrazložitev odločbe organa prve stopnje. Neutemeljen je tudi ugovor, da o zahtevku ni bilo odločeno v celoti. Iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe izhaja, da tožeči stranki ni bila dodeljena nobena CEMT dovolilnica. Tožena stranka je pravilno pojasnila, da je bila CEMT dovolilnica tožeči stranki zaradi nezadostne uporabe odvzeta (5. odstavek 47. člena ZPCP-1), zaradi česar ni bilo podlage za dodelitev dodatne dovolilnice oziroma za uvrstitev tožeče stranke na čakalno listo na podlagi 48. člena ZPCP-1. Strinja se s toženo stranko, da upoštevanje dveh spornih voženj ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. Tožeča stranka bi bila namreč, kar med strankama ni sporno, kljub morebitnemu upoštevanju še dveh voženj, še vedno uvrščena med zadnjih 15 odstotkov prevoznikov na seznamu, kar pa je po določbi 5. odstavka 47. člena Pravilnika razlog za odvzem dovolilnice.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo določbo 61. člena Pravilnika, ki jasno določa, da se za delitve, ki so v teku, uporabljajo določila starega Pravilnika (1999). Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno presodilo, da se začne delilno obdobje z nastopom koledarskega leta, ne pa z vložitvijo zahteve za dodelitev dovolilnic. V obravnavani zadevi je bila zahteva vložena v času veljavnosti starega Pravilnika, ki bi se zato moral uporabljati. Meni tudi, da sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo, da je mogoče 8. odstavek 70. člena ZPCP-1 primerjati z določilom 242. člena ZUP. Dolžnost delivca po 70. členu ZPCP-1 je namreč, da vsako pritožbo preizkusi še preden razdeli vse dovolilnice in da odpravi morebitne napake. Dolžnost delivca bi zato bila, da preizkusi njene navedbe, in sicer, da je nenavadno veliko število prevoznikov s po 20 vožnjami. Napačno je sodišče prve stopnje ugotovilo dejstva v zvezi z odvzemom dovolilnice CEMT za Italijo in nedelitvijo iste druge. Dovolilnica za leto 2002 mu namreč nikoli ni bila odvzeta niti z odločbo delivca niti z odločbo tožene stranke. Zakon ne pozna odvzema, tako da se prevozniku ne dodeli nova.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita ter pravilno utemeljena.

V pritožbi uveljavljani ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 61. in 62. člena Pravilnika pravilno ugotovilo, da je v obravnavani zadevi pravna podlaga za uporabo Pravilnika v navedenih določbah. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da je tekoče obdobje, za katero se še uporablja stari Pravilnik, leto 2002. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka zmotno meni, da se delilno obdobje prične z vložitvijo vloge prosilca. Vloga prosilca pomeni zahtevo za postavitev letnega plana dovolilnic, v katerem delivec določi prevozniku dovolilnice, ki se mu bodo dodelile v naslednjem delilnem obdobju. V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka vložila zahtevo za postavitev letnega plana dovolilnic za leto 2003. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi sporno delilno obdobje leto 2003. Neutemeljen je pritožbeni ugovor nepravilne uporabe 8. točke 70. člena ZPCP-1. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v navedeni določbi dana podlaga delivcu, da lahko po preizkusu pritožbe v določenih primerih sam spremeni svojo odločitev. V obravnavani zadevi, ko delivec ni ugotovil nepravilnosti, je postopal v skladu z navedeno določbo in pritožbo z dokumentacijo poslal pristojnemu ministrstvu. Očitek tožeče stranke, da se v postopku ni preverjalo njegovih navedb, da je nenavadno veliko število prevoznikov izpolnjevalo kriterij 20 voženj v tretje države, po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so navedbe pavšalne in premalo konkretizirane, zato jih v postopku niti ni bilo mogoče preizkušati.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da tožeči stranki dovolilnica CEMT za Italijo ni bila odvzeta in o odvzemu ni bila izdana odločba. Že tožena stranka in sodišče prve stopnje sta tožeči stranki pravilno odgovorila, da je bila dovolilnica odvzeta na podlagi 5. odstavka 47. člena Pravilnika, ki določa, da se prevozniku, ki se glede na zbrano število točk (vožnje med 1.1. do 31.8.) uvrsti med zadnjih 15% vseh prevoznikov in v opazovalnem obdobju opravi manj kot 20 voženj med tretjimi državami, dovolilnica vzame v naslednjem obdobju in dodeli prevoznikom po vrstnem redu; prevoznik pa lahko ponovno zaprosi za dodelitev dovolilnice v naslednjem letu v času od 1.9. do 15.9. Glede na navedene določbe, odločbe o odvzemu dovolilnice prvostopnemu organu ni treba izdati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.