Up-593/15-14, U-I-117/15-10, P-6/15-10

16. 12. 2015

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude za rešitev spora glede pristojnosti, ustavne pritožbe in pobude Marijana Bunca, Dornberk, na seji 16. decembra 2015

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12) se zavrne.

2.Pobuda za rešitev spora glede pristojnosti med Delovnim sodiščem v Kopru, Oddelkom v Novi Gorici, in Okrožnim sodiščem v Ljubljani se zavrže.

3.Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se zavrne.

4.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII R 2/2015 z dne 24. 2. 2015 in zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII DoR 3/2015 z dne 25. 2. 2015 se zavrže.

5.Pritožnik oziroma pobudnik sam nosi svoje stroške postopkov pred Ustavnim sodiščem.

OBRAZLOŽITEV

A.

Delovno sodišče v Kopru, Oddelek v Novi Gorici, je sklenilo, da ni pristojno za odločanje v pobudnikovem sporu zaradi ugotovitve obstoja avtorske pravice iz delovnega razmerja. Zadevo je odstopilo v odločanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani. To sodišče ni sprejelo pristojnosti. Menilo je, da je za odločanje o zadevi pristojno Okrožno sodišče v Novi Gorici in sprožilo spor o pristojnosti pred Vrhovnim sodiščem. S sklepom št. VIII R 2/2015 z dne 24. 2. 2015 je Vrhovno sodišče odločilo, da je za odločanje o zadevi pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. S sklepom št. VIII DoR 3/2015 z dne 25. 2. 2015 pa je Vrhovno sodišče kot nedovoljen zavrglo predlog pritožnika za dopustitev revizije zoper sklep sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožnikove pritožbe zoper sklep Delovnega sodišča v Kopru, Oddelka v Novi Gorici, o zavrnitvi pristojnosti.

Pobudnik nasprotuje določitvi pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani in meni, da bi moralo biti za odločanje v njegovem sporu pristojno Delovno sodišče v Kopru, Oddelek v Novi Gorici. V zvezi s tem je dne 22. 6. 2015 na Ustavno sodišče naslovil pobudo za rešitev spora glede pristojnosti po 61. členu Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS).

Z vlogo z dne 3. 8. 2015 je pobudnik Ustavno sodišče obvestil, da vlaga zoper sklepa Vrhovnega sodišča št. VIII R 2/2015 z dne 24. 2. 2015 in št. VIII DoR 3/2015 z dne 25. 2. 2015 ustavno pritožbo. V ustavni pritožbi zatrjuje kršitve pravic iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave ter 6., 13., 14. in 17. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). S sklicevanjem na to, da v 61. členu ZUstS naj ne bi bilo dovolj jasno zapisano, da Ustavno sodišče po tej določbi ne rešuje sporov med sodišči, predlaga, naj mu Ustavno sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje.

Z vlogo z dne 3. 8. 2015 je pobudnik vložil tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 61. člena ZUstS. Zatrjuje, da iz te določbe ne izhaja dovolj jasno, da Ustavno sodišče ne odloča v sporih o pristojnosti med sodišči. Sicer pa meni, da izpodbijana ureditev posega v njegove pravice iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave ter 6., 13., 14. in 17. člena EKČP, ker mu jemlje pravici do sodnega varstva in pravnega sredstva ter mu ne omogoča, da bi se lahko zoper izpodbijano odločitev Vrhovnega sodišča učinkovito pritožil. Takšna ureditev naj bi bila tudi diskriminatorna.

Pobudnik oziroma pritožnik v svojih vlogah zahteva tudi povračilo stroškov postopkov pred rednimi sodišči in pred Ustavnim sodiščem.

B.

Pobudnik vlaga pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 61. člena ZUstS, kolikor ta ne določa, da Ustavno sodišče odloča v sporih o pristojnosti med sodišči. Pristojnosti Ustavnega sodišča določa Ustava, v skladu z enajsto alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave pa lahko tudi zakon. Ustava ne zahteva, da bi moralo Ustavno sodišče odločati v sporih o pristojnosti med sodišči. Glede na to so pobudnikovi očitki o protiustavnosti 61. člena ZUstS očitno neutemeljeni. Zato je Ustavno sodišče njegovo pobudo zavrnilo (1. točka izreka).

Ustavno sodišče je na podlagi osme alineje prvega odstavka 160. člena Ustave in osme alineje prvega odstavka 21. člena ZUstS pristojno, da odloča o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. To, da se mora spor glede pristojnosti, o katerem odloča Ustavno sodišče, nanašati na spor med sodiščem in drugim državnim organom, in ne na spor o pristojnosti med samimi sodišči, izhaja tudi iz prvega odstavka 61. člena ZUstS. V obravnavani zadevi ne gre za takšen primer. Pobudnik namreč zahteva, naj Ustavno sodišče določi sodišče, ki bo pristojno odločati v njegovem sporu zaradi ugotovitve obstoja avtorske pravice iz delovnega razmerja. Odločanje o sporih o pristojnosti med sodišči pa je v skladu s 25. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP) pridržano rednim sodiščem. V sporu, na katerega se nanaša obravnavana zadeva, je bilo za sprejetje takšne odločitve pristojno Vrhovno sodišče, ki je o tem odločilo s sklepom št. VIII R 2/2015 z dne 24. 2. 2015.

Glede na navedeno v obravnavani zadevi ne gre za spor glede pristojnosti v smislu osme alineje prvega odstavka 21. člena oziroma 61. člena ZUstS. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrglo (2. točka izreka).

Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper v izreku tega sklepa navedeni sodni odločbi. Navaja, da je ustavno pritožbo vložil po poteku roka, vendar predlaga vrnitev v prejšnje stanje in navaja razloge za zamudo.

Na podlagi prvega odstavka 6. člena ZUstS Ustavno sodišče o vprašanjih postopka, ki niso urejena s tem zakonom, glede na pravno naravo zadeve smiselno uporablja določbe zakonov, ki urejajo postopke pred sodišči. V obravnavani zadevi pride v poštev uporaba določb ZPP. V skladu s prvim odstavkom 116. člena ZPP Ustavno sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če ugotovi, da je pritožnik iz upravičenega vzroka zamudil rok za kakšno pravno dejanje in je zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje.

Pritožnik kot vzrok za zamudo navaja, da ZUstS ne ureja dovolj jasno vprašanja, ali je Ustavno sodišče pristojno odločati o sporih glede pristojnosti med samimi sodišči. Zgolj z zatrjevanjem, da je zakon nejasen, pritožnik ne more utemeljiti razloga za zamudo. Ker pritožnik ni izkazal, da bi iz opravičenega razloga zamudil rok za vložitev ustavne pritožbe, je bilo treba njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrniti (3. točka izreka).

Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zavrglo, ker je prepozna (4. točka izreka).

V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ustavno sodišče je odločilo, kot izhaja iz 5. točke izreka.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena, tretjega odstavka 25. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena, prvega odstavka 6. člena, četrte alineje prvega odstavka 55.b člena, prvega odstavka 34. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik