Jedro

Med strankama ni bilo sklenjeno najemno razmerje. Ker torej čas uporabe stanovanja ni bil dogovorjen in ga niti toženec v pritožbi ne zatrjuje drugače, kot da naj bi šlo za dogovor „za nedoločen čas“, je prvostopenjsko sodišče pravilno opredelilo razmerje pravdnih strank kot prekaristično.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan izprazniti stanovanje na naslovu R., vpisano v zemljiškoknjižnem vložku pod št. 4/E, last tožnika ter ga prostega oseb in stvari izročiti tožniku skupaj s ključi stanovanja.

2. Proti sodbi se pritožuje toženec po pooblaščencu. V pritožbi ponavlja trditve podane že pred prvostopenjskim sodiščem, da se je vselil v stanovanje leta 2005 na povabilo svoje sestre – tožnikove hčerke, ki že ves čas prebiva v istem stanovanju z očetom. Ta vselitvi ni nasprotoval in je tožencu celo ob vselitvi podaril 50.000,00 SIT. Ker so se te toženčeve trditve med postopkom izkazale za resnične, bi mu sodišče moralo verjeti tudi, da je bilo med strankama te pravde dogovorjeno bivanje v stanovanju za nedoločen čas. Sodba nima zaključka o tem, ali je bil sklenjen dogovor o bivanju v stanovanju za določen ali za nedoločen čas. Nepravilno je sodišče uporabilo pravilo iz tretjega odstavka 583. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki se nanaša posodbeno pogodbo. Dogovor o času toženčevega bivanja je bil določen . Namen je bil jasen: uporaba stanovanja za toženčevo bivanje. Ker lahko posodnik zahteva stvar kadarkoli hoče, le v primeru, če čas trajanja in namen uporabe nista določena, v konkretnem primeru tožnik ni upravičen zahtevati izpraznitve stanovanja. Pravno nepomemben za veljavnost tega posla je tožnikov nagib, to je pomoč v stiski. Niti tožnik sam ni zatrjeval, da je bilo dogovorjeno bivanje do preklica. Tudi sicer je materialno pravo zmotno uporabljeno, saj institutov prekarija in posodbene pogodbe ni mogoče mešati. Nepravilno pa je tudi enačenje te zadeve s sporom iz leta 1998. Toženec meni, da pridejo v zadevi v poštev pravila, ki jih vsebuje Stanovanjski zakon in ki veljajo za odpoved najemne pogodbe, sklenjene za nedoločen čas.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Da se je tožnik strinjal s tem, da se toženec vseli v njegovo stanovanje, v postopku ni bilo sporno, saj je to pojasnil že sam tožnik v tožbi. Isto velja glede nagiba: pomoč očeta sinu v stiski. Tako tožnik kot toženec sta tudi pojasnila, da oče ni nikoli zahteval za uporabo stanovanja nobenega plačila. Glede časa bivanja pa je toženec trdil, da naj bi mu oče dovolil ostati toliko časa kot hoče, tožnik pa je to zanikal in povedal, da ni bilo nobenega dogovora o trajanju uporabe stanovanja. Na podlagi v postopku ugotovljenih okoliščin zadeve je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da med strankama ni bilo sklenjeno najemno razmerje in da je bila toženčeva vselitev v očetovo stanovanje posledica dejstva, da je tožnik želel tožencu pomagati v stiski. Ker torej čas uporabe stanovanja ni bil dogovorjen in ga niti toženec v pritožbi ne zatrjuje drugače, kot da naj bi šlo za dogovor „za nedoločen čas“, je prvostopenjsko sodišče pravilno opredelilo razmerje pravdnih strank kot prekaristično in pri odločitvi izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, da glede na tožnikovo lastninsko pravico na stanovanju toženčevo bivanje ne more proti tožnikovi volji trajati v nedogled in da zato lahko lastnik tako dogovorjeno brezplačno uporabo stanovanja kadarkoli prekliče. Tožbenemu zahtevku je torej povsem pravilno ugodilo (zahtevek za vrnitev stvari sedaj ureja tretji odstavek 583. člena Obligacijskega zakonika, pred njegovo uveljavitvijo, to je pred 1.1.2002, pa je bil podlaga tovrstnim zahtevkom 974. paragraf ODZ).

5. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po drugem odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni ugotovilo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).