Jedro

Tožnikovo delo vzdrževalca in vodje oddelka za projektiranje, ki je bilo opravljeno izven delovnega časa zaradi nujnega popravila strojev in spremembe tehnologij, je bilo nujno, izjemno in nepredvidljivo in kot takšno poseben delovni pogoj, zato se plačilo za to (nadurno) delo všteje v pokojninsko osnovo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 22. 9. 2010 in št. ... z dne 21. 7. 2010 in odločilo, da je toženec dolžan v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe tožniku ponovno odmeriti starostno pokojnino od 15. 7. 2010 dalje z upoštevanjem osebnega dohodka, ki ga je prejel za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1972 do leta 1985 in sicer: za leto 1972 za 65 ur 890.05 takratnih din, za leto 1973 za 135 ur 2.613,61 takratnih din, za leto 1974 za 272 ur 6.206,66 takratnih din, za leto 1975 za 268 ur 6.540,51 takratnih din, za leto 1976 za 58 ur 1.858,55 takratnih din, za leto 1982 za 2 uri 760,58 takratnih din, za leto 1983 za 5 ur 925,00 takratnih din, za leto 1984 za 6 ur 1.435,00 takratnih din in za leto 1985 za 29 ur 17.168,00 takratnih din. Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku izplačati razliko od že odmerjene in na novo odmerjene pokojnine od 15. 7. 2010 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2010 dalje do plačila. Hkrati je sklenilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 447,00 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da ni izkazano, da je tožnikovo delo preko polnega delovnega časa opravljeno kot poseben delovni pogoj. Sklicuje se na določbo 407. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1). Delo preko polnega delovnega časa je moralo biti uvedeno skladno s tedaj veljavno delovnopravno zakonodajo. Sodišče je napravilo napačno dokazno oceno. Izpostavlja, da je tožnik izpovedal, da je delo preko polnega delovnega časa opravljal zaradi okvar na strojih ter ob remontih, ki so bili planirani in so se izvajali ob koncu tedna, kolektivnih dopustih in praznikih, kar je potrdila tudi priča. Iz njunih skladnih izpovedi izhaja tudi, da je bilo vzdrževalcem že ob zaposlitvi znano, da bodo opravljali tudi določena dela, ki se bodo pojavljala izven delovnega časa. Zaposleni so bili zainteresirani opravljati nadure, ker so bile dobro plačane. Pisnih nalogov ni bilo, ker se je vse dogovarjalo ustno. Tožnik je nadalje izpovedal, da je od leta 1982 dalje opravljal delo vodje oddelka za ovrednotenje delovnih procesov in da je projektiral tehnologijo ter je moral biti prisoten pri premikanju tehnologije. Po mnenju tožene stranke takšna izpoved ne dokazuje, da je bilo tožnikovo nadurno delo vzdrževalca strojev opravljeno zaradi nastopa nujnih, izjemnih in nepredvidljivih okoliščin, kar je bilo pogoj, da se je delo preko polnega delovnega časa štelo kot poseben delovni pogoj. Iz izpovedi namreč izhaja, da so vsi vzdrževalci že od nastopu dela vedeli, da bodo opravljali nadurno delo, zato je šlo za redno prakso. Tožnikovo delo je bilo uvedeno tudi zaradi v naprej dogovorjenih remontov, torej ni šlo za izjemne in nepredvidljive okoliščine. Okoliščine morajo biti za delodajalca nepredvidljive v tolikšni meri, da se jim ni mogoče izogniti z običajnimi metodami organizacije dela, na primer z delom v deljenem delovnem času ali s prerazporeditvijo delovnega časa ali zaposlitvijo novih delavcev. To, da je tožnik že v naprej vedel, da bo moral delati tudi izven delovnega časa, ne pomeni nepredvidljivosti v smislu delovnopravne zakonodaje. Gre za vsakdanje delo, ki ni izjemno, nepredvidljivo in nujno, ki bi nastopila iznenada, bodisi za to, da bi se obvarovala materialna sredstva pred nepopravljivo škodo, bodisi da bi se odpravila škoda, ki je nastala družbi. Šlo je za redno obliko dela, saj je bilo nadurno delo ponavljajoče in v naprej znano. Ni šlo za primere, ko je delavec po zakonu dolžan delati preko polnega delovnega časa. Izpovedi tožnika in priče tudi ne dokazujeta, da bi delodajalec izvajal vse organizacijske ukrepe za preprečevanje nadurnega dela. Nadurno delo je bilo ustno dogovorjeno in ni bilo odrejeno s pisnim nalogom, kot je določal splošni akt delodajalca. Šlo je za delo, katerega obseg je bil v naprej znan, saj se je opravljalo več let, kar je razvidno tudi iz potrdila delodajalca. Meni, da izpoved tožnika in priče, da je bilo potrebno okvaro na strojih odpraviti izven delovnega časa, ne opravičujeta uvedbe nadurnega dela v smislu delovnopravne zakonodaje. Izpostavlja, da so iz dopisa delodajalca z dne 22. 6. 2010 razvidne zgolj pavšalne navedbe, da je bilo tožnikovo delo nujno potrebno. Pri tem ni predložen noben dokaz, iz katerega bi bilo razvidno, v čem je bila specifičnost tožnikovega dela v smislu opravljanja dela preko polnega delovnega časa in posebnega delovnega pogoja. Tožnik je sam izjavil, da je do nadur prišlo, ko se je stroj pokvaril in ob rednih remontih, pri čemer je za nadure vedel v naprej in bi lahko koristil proste ure. Šlo je torej za redno obliko dela. Tožnikovo delo tako ni imelo značaja posebnega delovnega pogoja, temveč značaj stalnega, rednega in v naprej predvidenega dela. Ker odločitev sodišča ni pravilna, toženec meni, da tožniku ni dolžan povrniti stroškov postopka.

V odgovoru na pritožbo tožnik meni, da delo ni bilo v naprej predvidljivo, saj je bilo potrebno delo opraviti tedaj, ko je nastala okvara. Navaja, da je bilo treba začeto delo zaključiti, saj popravila, ki se je začel v rednem delovnem času, tožnik ni mogel kar prekiniti ali ga prepustiti drugim vzdrževalcem, temveč je moral začeto delo zaključiti, tako da je lahko proizvodnja stekla. Pri tem običajno ni šlo za okvaro posameznega stroja, ampak za okvaro cele proizvodne linije. Da ni šlo za redno obliko dela, dokazuje tudi število opravljenih ur preko polnega delovnega časa. Izpostavlja izpoved priče, da se kljub dodatni zaposlitvi vzdrževalcev ne bi mogli izogniti delu preko polnega delovnega časa. Tudi v času, ko je tožnik opravljal delo vodje oddelka za vrednotenje delovnih procesov, je šlo za izjemno delo, ki se je štelo kot poseben delovni pogoj. Gre le za nekaj ur letno, do nadurnega dela pa je prišlo zaradi spremembe oziroma uvedbe nove tehnologije, kar se je lahko izvajalo le izven delovnega časa, ko proizvodnja ni delovala. Sklicuje se še na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Psp 381/2010. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni kršilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V tej zadevi gre za spor o tem, ali se plačilo za delo preko polnega delovnega časa, ki ga je tožnik opravil v obdobju od 1972 do 1976 in od 1982 do 1985 pri delodajalcu A. všteje v pokojninsko osnovo. Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 22. 9. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 21. 7. 2010. Z navedeno odločbo je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine, pri čemer toženec pri izračunu pokojninske osnove ni upošteval plače, izplačane za delo preko polnega delovnega časa v navedenem obdobju, ker se to delo ni štelo kot poseben delovni pogoj, temveč je šlo za redno obliko dela. Sodišče je drugače kot toženec presodilo, da je bilo tožnikovo delo preko polnega delovnega časa nujno, izjemno in nepredvidljivo in kot takšno poseben delovni pogoj, zato se plačilo za to delo všteje v pokojninsko osnovo. S takšno presojo sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče soglaša. Skladno z določbo 407. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. Enako določbo je v 312. členu vseboval tudi prej veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ; Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), ki je določal, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve tega zakona (do 1. 4. 1992), upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. Iz določb tedaj veljavnih Temeljnega zakona o delovnih razmerjih (TZDR; Ur. l. SFRJ, št. 43/66 s spremembami), Zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (ZMRDZD; Ur. l. SRS, št. 18/74) in Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/77; Ur. l. SRS, št. 24/77 s spremembami), ki jih v izpodbijani sodbi povzema že sodišče prve stopnje, izhaja, da se kot poseben delovni pogoj - ki kot tak torej predstavlja tudi podlago za vštevanje za to delo izplačanih plač v pokojninsko osnovo, šteje le tisto delo preko polnega delovnega časa, ki je bilo opravljeno kot izjemno, nepredvidljivo in nujno. Poleg tega se je kot poseben delovni pogoj štelo le tisto delo preko polnega delovnega časa, ki je bilo pisno odrejeno v naprej in v samoupravnem splošnem aktu delodajalca opredeljeno kot poseben delovni pogoj.

Bistvenega pomena za odločitev v zadevi je torej vprašanje, ali je bilo tožnikovo delo, ki je bilo opravljeno preko polnega delovnega časa, opravljeno kot poseben delovni pogoj, torej kot izjemno, nujno in nepredvidljivo in časovno omejeno, ne pa kot redna in stalna oblika dela. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je bilo v konkretnem primeru delo preko polnega delovnega časa uvedeno zaradi nastopa nepredvidljivih, izjemnih in kratkotrajnih okoliščin. Ugotovilo je, da je tožnik v obdobju od leta 1972 do 1976 delal kot vzdrževalec, od leta 1982 do 1985 pa kot vodja oddelka za ovrednotenje delovnih procesov. Na podlagi zaslišanja tožnika in priče A.B., ki sta skladno izpovedala, da je do nadurnega dela prihajalo zaradi okvar strojev, ki jih je bilo treba popraviti, da se je preprečila materialna škoda, saj bi se sicer proizvodna ustavila, pri čemer so se remontni izvajali med vikendi in so bili v naprej planirani, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do nadur prihajalo zaradi strojelomov, ko se je običajno pokvarila cela linija, zato so morali vzdrževalci, med njimi tudi tožnik, ostati po izteku delovnega delovnega časa do popravila stroja. Kot vodja oddelka za ovrednotenje delovnih procesov je bil tožnik prisoten pri spremembi tehnologije, ki je ni bilo mogoče izvesti v rednem delovnem času. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je šlo pri tožnikovem delu preko polnega delovnega časa za izjemno, nepredvidljivo in nujno delo, zato pritožba neutemeljeno vztraja pri tem, da je šlo za redno obliko dela. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tudi število opravljenih ur dela preko polnega delovnega časa (najmanj 2 in največ 272 letno) kaže na izjemnost in ne na dolgotrajno in redno obliko dela. Vrhovno sodišče RS se je v identični zadevi opr. št. VIII Ips 128/2011 v sodbi z dne 19. 6. 2012 (v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. 602/2010 z dne 15. 2. 2011) že izreklo, da upoštevaje dejavnost tožnikovega delodajalca in naravo tožnikovega dela ravno primeri, ko je treba odpraviti okvaro na delovnih sredstvih, kažejo, da je bilo tožnikovo delo pri odpravi okvar in vzdrževanju strojev nujno. Takšna je tudi odločitev pritožbenega sodišča v identični zadevi opr. št. Psp 381/2010 v sodbi z dne 11. 2. 2011, na katero opozarja tožnik v odgovoru na pritožbo.

Vrhovno sodišče RS se je v navedeni zadevi opredelilo tudi do predvidljivosti tožnikovega dela. V zvezi s tem je navedlo, da je bila odprava napak stalnica tožnikovega dela, kar pa ne pomeni, da je, v kolikor je do napak prihajalo izven tožnikovega delovnega časa, izključeno, da bi v tem primeru lahko šlo za poseben delovni pogoj. Dela, ki jih je opravil tožnik preko polnega delovnega časa niso bila predvidljiva, saj je v sami naravi okvar, da ni mogoče z gotovostjo predvideti trenutka njihovega nastanka. Pritožbene navedbe, da je bilo tožnikovo delo predvidljivo, ker je že ob zaposlitvi vedel, da bo moral v primeru okvar opravljati tudi nadurno delo, so tako neutemeljene.

Zaodločitev ni bistvenega pomena, da je bilo delo preko polnega delovnega časa tožniku s strani delodajalca odrejeno zgolj ustno in ne pisno, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. Prav tako tudi ni pomembno, da bi tožnik proste ure lahko koristil. Kot že navedeno, je odločilno, da se delo šteje kot poseben delovni pogoj in je bil kot tak tudi ustrezno urejen v internih aktih delodajalca.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je štelo odgovor na pritožbo za nepotreben, zato je na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.