Jedro

Za presojo, da vojaku na mednarodni misiji, kot je tožnik, ni bil omogočen tedenski počitek, je bistveno, koliko dela je tožnik na dneve, ko bi moral izrabiti tedenski počitek, opravil. Zahtevek je namreč lahko utemeljen le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno za osem ur na dan. Kljub temu, da je tožnik za večino opravil navedel, koliko časa jih je opravljal, sodišče prve stopnje teh dejstev ni ugotavljalo, saj je materialnopravno zmotno štelo, da je za odločitev bistveno le, da je tožnik opravljal delo na dan, ko bi moral koristiti tedenski počitek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 1.082,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2016 dalje do plačila, v roku 8 dni (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 812,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2016 dalje do plačila je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 1.101,33 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da je odločitev glede prisojene odškodnine za osem dni materialnopravno zmotna, ker sodišče ni ugotavljalo za konkretno koliko ur je bil tožnik za počitek prikrajšan na datumsko navedene dni (10. 12. 2015, 29. 12. 2015, 21. 2. 2016, 30. 3. 2016, 5. 4. 2016, 6. 4. 2016, 7. 4. 2016 in 20. 4. 2016). Sodišče je tožniku avtomatično priznalo "odškodnino" oziroma "plačilo" za vseh osem ur domnevno neizkoriščenega tedenskega počitka. Smiselno enako kot pri pravici do dnevnega počitka, lahko tudi pravico do tedenskega počitka štejemo kot neenovito pravico, ki je lahko delavcu le delno ali v celoti omejena. Sodišče je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, pravico toženke do izjave ter ni izvajalo dokazov, za koliko ur v 8 dneh naj bi toženka tožniku kršila pravico do tedenskega počitka. Meni, da gre za t. i. sodbo presenečenja, saj je toženka pričakovala, da bo zaradi odsotnosti jasnih trditev tožnika o tem, kaj sploh zahteva (odškodnini za nepremoženjsko škodo, za premoženjsko škodo, nadomestilo ali drugo povračilo) sodišče zahtevek v celoti zavrnilo. Ugovarja višini priznanega "zneska", saj škoda ni bila konkretizirana in določno zahtevana. Četudi je bila tožniku v spornih osmih dneh kršena pravica do počitka, bi moralo sodišče presojati vprašanje, ali je tožnik dejansko opravil več dela vseh osem ur, ko bi moral počivati, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče RS je v zadevah dnevnega počitka razsodilo, da morajo sodišča nižjih stopenj natančno ugotoviti, do kakšnega zneska bi bil tožnik upravičen glede na dejanske ure opravljenega dela, ki mu ni bilo plačano (sodba VIII Ips 8/2021). Tožniku premoženjska škoda ni nastala, saj je prejel plačo za celotno obdobje na misiji, ne glede na to, ali je delal ali počival; nepremoženjske škode pa niti ni zatrjeval; zagotovo pa tožniku ni bila kršena pravica do počitka v takšnem trajanju oziroma obsegu, kot je zaključilo sodišče. Sodba je obremenjena s kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek v nasprotju z obrazložitvijo glede tega, katero pravno podlago je sodišče (zmotno) uporabilo. V izreku sodišče v breme toženke dosoja tožniku "plačilo" in ne odškodnine ali nadomestila. Tožnik za nekatere dni navaja, da je imel delovne naloge čez celoten dan, za 21. 2. 2016 pa ne poda trditev, koliko časa naj bi delovna naloga trajala. Sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe v nobenem od 8 dni, v katerih je ugodilo tožbenemu zahtevku, ni navedlo, koliko časa naj bi posamezno zadolžitev tožnik opravljal. Toženka se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII DoR 121/2022-7 z dne 12. 10. 2022, s katerim je bila dopuščena revizija na vprašanje, ali je materialno pravo pravilno uporabljeno v stališču, da je prisojena odškodnina za posamezen dan v vrednosti osem ur, ne glede na ugotovljen čas kršitve tedenskega počitka. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo toženki omogočeno dejansko sodelovanje v postopku in ni bila prikrajšana v pravici do izjave. Ni podana niti očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da je podano nasprotovanje med izrekom in razlogi sodbe. Izrek, ki določa obveznost plačila denarnega zneska, ne nasprotuje obrazložitvi, ki jasno določa pravno naravo plačila, tj. odškodnino za premoženjsko škodo, zaradi neizkoriščenih dni tedenskega počitka. Iz obrazložitve sodbe so razvidni razlogi za sprejem odločitve in je sodbo mogoče preizkusiti. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju delno presodilo drugače kot v prvem sojenju, ne pomeni, da gre za sodbo presenečanja, saj je sodišče odločalo na podlagi istih trditev kot v prvotnem sojenju, tožnik pa je v pripravljalni vlogi z dne 16. 11. 2020 izrecno navedel, da uveljavlja plačilo za opravljeno delo na prosti dan. Vendar pa je sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je izpodbijana odločitev sodišča napačna oziroma vsaj preuranjena.

6. Tožnik uveljavlja odškodnino zaradi kršitve pravice do tedenskega počitka za 23 dni na podlagi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih2 (ZDR-1) in 97.f člena Zakona o obrambi3 (ZObr). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v času od 31. 10. 2015 do 28. 4. 2016 napoten na opravljanje vojaške službe v mirovnih silah na Kosovo. Tožnik je naloge opravljal kot vojak voznik.

7. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo v ponovljenem sojenju. V prvem sojenju je ugotovilo, da je tožniku v času misije na Kosovu pripadalo 22 dni tedenskega počitka, da je imel zagotovljenih 13 dni tedenskega počitka, in da ni mogel koristiti 9 dni tedenskega počitka, zato mu je priznalo odškodnino za neizrabljeni tedenski počitek v višini 1.218,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2016 dalje, višji zahtevek pa je zavrnilo. Zoper zavrnili del sodbe IV Pd 103/2019 z dne 24. 12. 2021 je pritožbo vložil tožnik. Pritožbeno sodišče je s sklepom Pdp 227/2022 z dne 7. 7. 2022 sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti in neutemeljenih materialnih stališč sodišča prve stopnje. V obrazložitvi sklepa je navedlo, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je tožnik v dneh, določenih za počitek, po ukazu nadrejenega kljub temu opravljal vsakodnevne preglede vozil oziroma je nadrejeni od njega kot neformalnega vodje voznikov to pričakoval kot obvezno zadolžitev.

8. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik neformalni vodja voznikov in je poleg svojega vozila skrbel tudi za druga vozila v vodu, pomagal je pri servisih, manjših popravilih ter pri tedenskih in mesečnih pregledih. Čeprav ni šlo za formalne naloge tožnika, so bile po oceni sodišča prve stopnje odrejene s strani poveljnika voda oziroma so se naloge od tožnika, kot vodje voznika, pričakovale. Prav zaradi dodatnih zadolžitev mu na določene dni tedenski počitek ni bil zagotovljen. Ugotovilo je, da je bilo tožniku zagotovljenih le 5 dni tedenskega počitka in ni mogel koristiti dodatnih 8 dni tedenskega počitka. Tožniku je že bila pravnomočno priznana odškodnina za 9 dni neizkoriščenega tedenskega počitka, sodišče prve stopnje pa mu je v novem sojenju priznalo še odškodnino za 8 dni tedenskega počitka. Na podlagi navedenega je presodilo, da že vsak poseg v pravico do tedenskega počitka utemeljuje zahtevek za plačilo odškodnine, kot da bi delavec delo opravljal osem ur na dan in tožniku priznalo odškodnino v višini 1.082,88 EUR za kršitev osmih dni počitka.

9. Ob upoštevanju trditvene podlage tožnika so zmotne pritožbene navedbe, da se ne ve, kaj točno uveljavlja. Ne trdi, da uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, v zvezi s premoženjsko škodo pa dejansko ne utemelji škode zaradi posega v pravico kot tako, ampak uveljavlja odškodnino za premoženjsko škodo kot plačilo za opravljeno delo na prosti dan. Uveljavlja torej premoženjsko škodo zaradi opravljanja več ur dela, kot bi ga opravil, če bi mu toženka tedenski počitek zagotovila. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, plačilo za tedenski počitek ne more biti zajeto v pavšalno določeni mesečni plači, saj so v njo vključeni tudi dnevi minimalnega tedenskega počitka.

10. Pritožnica med sporne dni zmotno uvršča vse tri dni od 5. 4. 2016 do 7. 4. 2016, čeprav je bilo s sodbo IV Pd 103/2019 z dne 24. 12. 2021 že pravnomočno ugotovljeno, da je bil tožniku 2 dni od treh zaporednih dni med 5. 4. 2016 in 7. 4. 2016 kršen počitek in priznana odškodnina.

11. Toženka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da je za presojo, da vojaku na mednarodni misiji, kot je tožnik, ni bil omogočen tedenski počitek, bistveno, koliko dela je tožnik na dneve, ko bi moral izrabiti tedenski počitek, opravil. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS je potrebno upoštevati, da je zahtevek lahko utemeljen le za toliko ur dela kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno za osem ur na dan (VIII Ips 41/2022 z dne 31. 1. 2023). Kljub temu, da je tožnik za večino opravil navedel, koliko časa jih je opravljal, sodišče prve stopnje teh dejstev ni ugotavljalo, saj je materialnopravno zmotno štelo, da je za odločitev bistveno le, da je tožnik opravljal delo na dan, ko bi moral koristiti tedenski počitek.

12. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju ugotoviti, koliko ur na dan v spornih 8 dneh so naloge trajale oziroma koliko ur na dan je posamezne naloge opravljal. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti.

13. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da tožniku na dan kršitve pravice do tedenskega počitka avtomatično pripada odškodnina za celotnih osem ur, ni ugotavljalo koliko ur dela je na posamezen dan, ko mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka, dejansko opravil, je s tem v zvezi ostalo dejansko stanje neugotovljeno. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more dopolniti ugotovljenih pomanjkljivosti dejanskega stanja, saj je treba o bistvenih dejstvih na novo oblikovati dokazno oceno in po potrebi v okviru tožnikovih navedb dopolniti dokazni postopek, zaradi presoje o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Ker se do posameznih dejstev sodišče prve stopnje še ni opredelilo, ta ne morejo biti prvič predmet raziskovanja šele na pritožbeni stopnji. Namen pritožbenega postopka je preizkus odločitve, sprejete pred sodiščem prve stopnje. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo pomenila hujše kršitve pravice strank do sojenja v razumnem roku.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. 2 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. 3 Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.