Jedro

Izkušnje tožnika s hrvaškimi policisti, četudi je bil neprimerno obravnavan oziroma so z njim grdo ravnali, še ne izkazujejo sistemskih pomankljivosti v hrvaškem azilnem sistemu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) številka 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Hkrati je odločila, da se predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 7. 1. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik vložil pri toženi stranki prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen 15. 12. 2024 kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem in 7. 1. 2025 prejela odgovor, iz katerega izhaja, da Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

3.Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

4.V nadaljevanju obrazložitve sklepa je povzeto, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Tožena stranka navaja, da je tožnik povedal, da so ga policisti, še preden je oddal prstne odtise, pretepli in ga vrnili v Bosno in Hercegovino. S tem v zvezi se tožena stranka sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I Up 155/1023 z dne 21. 6. 2023, iz katere izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Prav tako se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, iz katere izhaja, da je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnikove navedbe v zvezi z ravnanjem hrvaških policistov so v predmetni zadevi nerelevantne, saj se je v Republiki Hrvaški takrat nahajal kot tujec brez dovoljenja za prebivanje in ne kot prosilec za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik ni podal kakšnih konkretnih izjav, ki bi nakazovale, da mu v primeru morebitne vrnitve v Republiko Hrvaško grozi nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, je obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 23/2021 dne 9. 4. 2021, izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Ker je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika in ker tožnik ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, se bo tožena stranka s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o predaji tožnika, ki bo potekala na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje.

5.Tožnik v tožbi meni, da tožena stranka ne more z istim sklepom, s katerim je določila šestmesečni rok za predajo tožnika kar vnaprej na zalogo odločiti tudi o podaljšanju roka izročitve na 18 mesecev za primer, če bi tožnik pobegnil. To pomeni, da bi se v primeru pravnomočnosti sklepa in tožnikovega pobega avtomatično štelo, da je rok za njegovo predajo Republiki Hrvaški podaljšan. Tožena stranka o podaljšanju roka ne more odločati, še preden bi tožnik pobegnil. Dublinska uredba zgolj določa, da se v primeru pobega rok za predajo lahko podaljša, ne pa da se podaljša in da se mora podaljšati. Šele v primeru tožnikovega pobega se lahko odloča o podaljšanju roka za njegovo izročitev Republiki Hrvaški. V tem primeru bi morala tožena stranka odločiti z izdajo novega upravnega akta. Tožnik pa bi moral imeti možnost izreči se o vseh okoliščinah njegove zadeve, tudi glede podaljšanja roka za predajo. Tožena stranka svoje odločitve o vnaprejšnjem podaljšanju roka za predajo tudi ni obrazložila. Zgolj citiranje 2. točke 29. člena Dublinske uredbe ne zadošča. Poleg tega ima tožnik do vrnitve na Hrvaško zadržke. Tja ne želi, ker so hrvaški policisti z njim grdo ravnali. Ob vstopu iz Bosne in Hercegovine na Hrvaško so ga prijeli, mu vzeli telefon, ga pretepli in vrgli v reko med Bosno in Hercegovino in Hrvaško. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

6.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je izrek izpodbijanega sklepa absolutno skladen s pravnim okvirjem Dublinske uredbe, to je z 29. členom navedene uredbe. V konkretnem primeru rok za predajo Republiki Hrvaški niti ni bil podaljšan na 18 mesecev, ampak je bil tožnik zgolj informiran o posledicah samovoljne zapustitve azilnega doma. V zvezi s tožbeno navedbo, da so policisti s tožnikom grdo ravnali, pa tožena stranka navaja, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev, kot so bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba in podobno. Pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, je bistveno to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Navedbe tožnika v zvezi z ravnanjem hrvaških policistov so v predmetni zadevi nerelevantne, saj se je v Republiki Hrvaški takrat nahajal kot tujec brez dovoljenja za prebivanje in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. Iz odgovora Republike Hrvaške z dne 7. 1. 2025 izhaja, da bo prošnja za mednarodno zaščito tožnika obravnavana v razumnem roku, tožnik pa bo nastanjen v kapacitete, ki ustrezajo standardom Evropske unije. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

7.Sodišče je v navedeni zadevi dne 26. 2. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da ko so mu hrvaški policisti odvzeli prstne odtise ni hotel iti v azilni dom zato, ker ni želel biti na Hrvaškem. Večkrat je že poskušal priti v Slovenijo in so ga večkrat prijeli hrvaški organi in ga prisilno vrnili v Bosno in Hercegovino.

8.Tožba ni utemeljena.

9.Sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi med strankama sporno, ali je tožena stranka pravilno uporabila določilo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena ter določilo 29. člena Dublinske uredbe.

10.Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

11.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavani zadevi ni bilo mogoče zaznati utemeljene domneve, da bi v Republiki Hrvaški obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Glede tega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju z ZUS-1) sklicuje na razloge, ki jih je tožena stranka podala v izpodbijanem sklepu.

12.Tožnik v tožbi navaja, da ima do vrnitve na Hrvaško zadržke, ker so hrvaški policisti z njim grdo ravnali, ob vstopu iz Bosne na Hrvaško so ga prijeli, mu vzeli telefon, ga pretepli in vrgli v reko med Bosno in Hercegovino in Hrvaško. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da se to ni dogajalo v azilnem postopku, ampak v postopku, kjer je tožnik prečkal mejo med Bosno in Hercegovino in Hrvaško in je imel status tujca. Sodišče opozarja na stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, kjer je sodišče med drugim navedlo, da pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško-bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU (11. točka obrazložitve citirane sodbe). Izkušnje tožnika s hrvaškimi policisti, četudi je bil neprimerno obravnavan oziroma so z njim grdo ravnali, še ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu. V primeru vrnitve na Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe bodo tožnika obravnavali drugi organi in sicer pristojni organi za reševanje prošenj za mednarodno zaščito. Tožnik je bil na Hrvaškem obravnavan tudi kot prosilec za mednarodno zaščito, kar izhaja iz podatkov iz Centralne evidence EURODAC, vendar do azilnega doma, kamor je bil napoten, sploh ni šel. Tako ni mogel imeti nobenih izkušenj glede azilnega sistema na Hrvaškem. Iz navedenega razloga so te tožbene navedbe nerelevantne za presojo, ali tožniku v primeru predaje po dublinskem postopku grozi nečloveško ali ponižujoče ravnanje.

13.Poleg navedenega tožnik v tožbi tudi očita toženi stranki, da je v 3. točki izreka sklepa napačno odločila, da se predaja tožnika izvrši v osemnajstih mesecih, če samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo, saj v tožbi meni, da to pomeni, da bi se v primeru pravnomočnosti sklepa in tožnikovega pobega avtomatično štelo, da je rok za njegovo predajo Republiki Hrvaški podaljšan. Meni, da bi morala tožena stranka o morebitnem podaljšanju roka odločiti na predpisan način z izdajo novega upravnega akta, zoper katerega bi imel tožnik pravico do pritožbe in da bi se imel v tem postopku možnost izreči o vseh okoliščinah glede zadeve, tudi glede podaljšanja roka za predajo.

14.Sodišče se strinja, da je ugotavljanje okoliščin v zvezi s podaljšanjem šestmesečnega roka za predajo predmet posebnega ugotovitvenega postopka, vendar pa je izpodbijani sklep kljub pripisu v zaključku stavka 3. točke izreka, da se bo predaja izvršila v 18 mesečnem roku, če bo azilni dom zapustil, še vedno pravilen. Dublinska uredba v prvem odstavku 29. člena določa, da se predaja prosilca izvede najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek. Skladno z določbo člena 29(2) se šestmesečni rok lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ 18 mesecev, če zadevna oseba pobegne. Primarno se torej predaja prosilca izvede v šestih mesecih, ta rok pa se lahko podaljša šele ob nastopu določenih pogojev.

15.Iz izreka izpodbijanega sklepa je jasno razvidno, da se bo predaja tožnika Republiki Hrvaški izvedla v šestih mesecih od 7. 1. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo. Očitno je, da je navedeni pripis o izvršitvi predaje v 18 mesečnem roku le prepis določbe člena 29(2) Dublinske uredbe in da to samo po sebi ne more pomeniti podaljšanje roka za predajo brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka. Z navedenim pripisom, ki v obravnavani zadevi ne ustvarja pravnih učinkov, je bil tožnik le poučen o možnosti podaljšanja roka za predajo. Zaradi tega pripisa še ne pomeni, da je sklep nezakonit in da bi ga bilo potrebno v tem delu odpraviti.

16.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

Zveza: