Jedro

Ob ugotovitvi, da tožnik dela pri prvo toženi stranki ni opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak na podlagi pogodbe civilnega prava (podjemne pogodbe) in torej ni bil v delovnem razmerju pri prvo toženi stranki, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti, in sicer Okrožno sodišče v Ljubljani.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in toženi stranki same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi (I. točka izreka). Po pravnomočnosti sklepa bo zadeva odstopljena Okrožnemu sodišču v Ljubljani, kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (II. točka izreka).

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb ZPP in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da odloči o postavljenem vmesnem ugotovitvenem zahtevku. Uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 181. člena ZPP in določbo 2. člena ZPP. Navaja, da je pooblaščenec tožnika trdil in z ustreznimi dokazi dokazoval, da je med prvotoženo stranko in tožnikom bila formalno sklenjena pogodba o delu, toda glede na vse okoliščine primera, zlasti na večkratno podaljšanje dela na podlagi navedene pogodbe, opravljanje dela pri prvo toženi stranki povsem enako, kot so opravljali delo vsi drugi delavci prvo tožene stranke, z zagotovitvijo sredstev za delo, zaščitnih sredstev in drugih pravic iz dela, je pogodba o delu bila samo način, da se prvo tožena stranka izogne davčnim obveznostim. Da bi tožnik dokazal, da je v obdobju treh let pri prvo toženi strani opravljal sistemizirano delo na delovnem mestu „pomožna tesarska in krovska dela“, da je bil zato usposobljen in da mu je prvo tožena stranka zagotovila vse pravice iz dela, je predlagal, da na podlagi določb 181. člena ZPP sodišče z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom ugotovi, da sta prvo tožena stranka in tožnik dne 25. 11. 2010 ob poškodbi bila v razmerju delavec in delodajalec po določbah Zakona o delovnih razmerjih. Sodišče prve stopnje ni odločilo o postavljenem tožbenem zahtevku, temveč se je ne glede na navedene trditve in postavljeni tožbeni zahtevek odločilo, da je nepristojno za odločanje v tej zadevi. Ker sodišče ni odločilo o postavljenem tožbenem zahtevku je storilo očitno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče tudi ni vsebinsko obravnavalo tožnikovih dokaznih predlogov v tistem delu, ki se nanašajo na razmerje prvo tožene stranke in tožnika o pretrpljeni poškodbi, kar bi glede na postavljen vmesni ugotovitveni zahtevek moralo storiti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Drugo tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in mu naloži v plačilo pravdne stroške drugo tožene stranke. Navaja, da tožnik ni bil v delovnem razmerju s prvo toženo stranko in posledično tudi ni podana pristojnost delovnega in socialnega sodišča. Zato je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, prav tako pa pri odločanju ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Prvo tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno, tožniku pa naloži v plačilo nadaljnje pravdne stroške. Prepričana je, da v obravnavani zadevi ni podana stvarna pristojnost naslovnega sodišča. Ne držijo navedbe tožnika, da je v obdobju treh let opravljal sistemizirano delo na delovnem mestu pomožna tesarska in krovska dela ter mu je v zvezi s tem zagotovila vse pravice iz dela. Glede na majhno število delavcev akta o sistemizaciji sploh nima in zato tudi sistemiziranega delovnega mesta, katerega navaja tožnik, nima. Davčne obveznosti, ki naj bi bile razlog, da je bila pogodba o delu samo način, da se prvo tožena stranka izogne davčnim obveznostim, pa so celo večje pri pogodbi o delu, kot pa pri pogodbi o zaposlitvi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopkai z 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Z izpodbijanim sklepom je bilo odločeno zgolj o tem, da sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za odločanje o tem sporu, zato ni možno upoštevati pritožbenih navedb, ki se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. Pritožba se sklicuje na kršitve procesnega prava in sicer na kršitev določb ZPP iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 181. člena ZPP. Po določbi 181. člena ZPP tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Ugotavljanje, ali je pri prvo toženi stranki obstajalo delovno razmerje tožnika ali ne po pogodbi o zaposlitvi, ne predstavlja ugotovitev po določbi 181. člena ZPP, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana očitana bistvena kršitev.

7. Tožnik s tožbo vtožuje plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel v delovni nezgodi pri prvo toženi stranki. Ob ugotovitvi, da tožnik v času poškodbe ni bil zaposlen pri prvo toženi stranki temveč je opravljal delo pri prvo toženi stranki le na podlagi podjemne pogodbe, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da za ta spor ni stvarno pristojno. V skladu s točko b 1. odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih, pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. V okvir delovnih sporov o obveznostih iz delovnega razmerja sodijo tudi spori v zvezi z odškodninsko odgovornostjo delodajalca. Delovno sodišče je individualnem delovnem sporu lahko pristojno le glede odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo njegov delavec pretrpi pri delu ali v zvezi z delom, ne pa tudi za škodo, ki bi jo delodajalec na delovišču povzročil tretji osebi. Le v primeru, če bi bil tožnik v času poškodbe v delovnem razmerju pri prvo toženi stranki bi iz naslova gmotne in negmotne škode odškodnino od prvo tožene stranke lahko vtoževal v delovnem sporu. Navedeno je razvidno tudi iz določbe 2. odstavka 5. člena ZDSS-1 o tem, da je delovno sodišče pristojno za odločanje tudi, če v odškodninskem sporu, za katerega je podana pristojnost delovnega sodišča po določbah tega zakona kot sospornik nastopa tožena zavarovalnica. Gre za atrakcijo pristojnosti, ki je možna le v primeru odškodninskega spora iz delovnega razmerja, ne pa tudi, če gre med povzročiteljem škode in oškodovancem za kakšno drugačno razmerje, kot je očitno šlo tudi v tem primeru.

8. Ob ugotovitvi, da tožnik dela pri prvo toženi stranki ni opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak očitno na podlagi pogodbe civilnega prava in ni bil v delovnem razmerju pri prvo toženi stranki, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti in sicer Okrožno sodišče v Ljubljani.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, odgovori na pritožbo tožnika s strani prvo in drugo tožene stranke niso prispevali k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krijejo same.