Jedro

Zavarovanci morajo sodno varstvo pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavljati v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji (čl. 252/2 ZPIZ-1). Enako določbo vsebuje tudi ZDSS-1, ki v 1. odstavku 72. člena določa, da se tožba v sodno socialnem sporu lahko vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. Tožnik je vložil tožbo po preteku 30-dnevnega materialnega prekluzivnega roka, zato je z izpodbijanim sklepom na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP, kot tudi glede na 75. člen ZDSS-1, tožba zakonito zavržena.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo izpodbojno tožbo zoper drugostopenjsko odločbo tožene stranke, priporočeno na pošto oddano 25. 3. 2013. Ugotovilo je, da je bila vložena prepozno.

Zoper navedeni sklep je tožnik vložil pravočasno laično pritožbo, smiselno zaradi nepravilno uporabe procesnega prava.

Navaja le, da se z odločbo tožene stranke ne strinja in trdi, da je bil pri odmeri starostne pokojnine oškodovan. Po upokojitvi 2. 1. 2004 je namreč nadaljeval z dejavnostjo kot samostojni podjetnik in jo odjavil 12. 1. 2012. Medtem je plačeval 37,00 EUR pavšala za pokojninski in zdravstveni sklad do leta 2011. Od ZPIZ-a pričakuje, da po uradni dolžnosti pridobi podatke o plačanih prispevkih pri Davčni upravi RS, saj se ne strinja, da bi bilo najugodnejše povprečje plač iz obdobja 1971 do 1984, ker da je plačeval več prispevkov za zavarovanje, kot je dobil po upokojitvi. Smiselno zahteva ponoven izračun pokojnine.

Poudarja še, da bo v nasprotnem primeru podatke razkril javnosti, saj mediji komaj čakajo na take zgodbe, ko država opehari majhne ljudi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Ta je izdan na podlagi pravilno ugotovljenega procesnega stanja in pravilno uporabljenega prava. V postopku ni prišlo do kršitev iz 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007 in 45/ 2008; v nadaljevanju ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Dejstvo zamujeno vložene tožbe, ki je edino odločilno za pritožbeno rešitev zadeve, sploh ni prerekano, vse ostale pritožbene navedbe pa pravno sploh niso odločilne, ker ne morejo biti upoštevne.

Pravočasnost tožbe je procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje zadeve. Če ta ni izpolnjena, meritorno sojenje ni dopustno. Po 2. odstavku 252. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), ki ga je glede na 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012; v nadaljevanju ZPIZ-2) še potrebno uporabiti, lahko namreč zavarovanci sodno varstvo pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavljajo v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Enako določbo vsebuje tudi Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS; št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1), ki v 1. odstavku 72. člena prav tako izredno določa, da se tožba v sodno socialnem sporu lahko vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta.

Če tožba ni vložena v predpisanem 30-dnevnem roku, jo mora sodišče v skladu s 75. členom ZDSS-1, kot prepozno zavreči. S potekom 30-dnevnega roka namreč ugasne pravice do sodnega varstva in vsebinsko sojenje več ni dopustno.

Prav takšno dejansko procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi. Glede na razpoložljivo listinsko dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bila tožniku drugostopenjska, torej v upravnem postopku dokončna odločba, vročena 18. 2. 2013, in da se je 30-dnevni rok za uveljavljenje sodnega varstva pravic iztekel 20. 3. 2013. Ker je bila tožba priporočena na pošto oddana šele 25. 3. 2013, kar je po preteku 30-dnevnega materialnega prekluzivnega roka, je z izpodbijanim sklepom na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP, kot tudi glede na 75. člen ZDSS-1, zakonito zavržena.

Ostale pritožbene navedbe, ki se v celoti nanašajo na domnevno upravičenost do višje starostne pokojnine in nestrinjanje tožnika s posamičnima upravnima aktoma iz predsodnega upravnega postopka o zavrženju zahteve za ponovno odmero navedene denarne dajatve, ne morejo biti upoštevne. Kot že omenjeno, vsebinsko sojenje v zadevi ni dopustno in se zato pritožbenemu sodišču do njih posledično sploh ni potrebno opredeljevati.

Glede na obrazloženo je bilo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi zakoniti sklep sodišča prve stopnje.