Jedro

Obstoj potreb po delu na delavčevem dotedanjem delovnem mestu ni absolutna ovira za delavčevo razporeditev na drugo delovno mesto. Vse v pritožbi navedene odločitve priznavajo delodajalcu pravico, da organizira delo na delovnem mestu ustrezno potrebam in ciljem svoje dejavnosti in glede na tako opredeljene potrebe odloči o razporeditvi delavca, tudi razporeditvi na drugo ustrezno delovno mesto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in kot neutemeljen zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 25.9. in 3.12.2002 o razporeditvi tožnika, ki je dotlej delal na delovnem mestu kopališkega mojstra v F., na delovno mesto rekreatorja v V.. Ugotovilo je, da so bili podani pogoji za sporno razporeditev v smislu določb 2. odstavka 17. člena takrat veljavnega Zakona o temeljih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in tudi pogoji za razporeditev na delovno mesto v drugem kraju, ker je tožena stranka tožniku v V. zagotovila ustrezno stanovanje. Ker sicer v sporih o razporeditvi delavca na drugo delovno mesto revizija na podlagi določb 1. do 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) ni dovoljena, je sodišče odločilo o njeni dopustnosti in sklenilo, da jo ne dopusti, ker niso podani razlogi iz 1. odstavka 32. člena tega zakona.

Zoper sklep o nedopustitvi revizije vlaga tožnik pritožbo in navaja, da odločitev sodišča odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, pa tudi prakse drugostopnega sodišča glede presoje vprašanja, ki je bistveno za zakonitost razporeditve delavca na drugo delovno mesto. Pri tem se sklicuje na odločbe v zadevah Pdp 298/98, Pdp 1399/97, Pdp 1747/2002 in VIII Ips 123/2000 ter navaja, da je v vseh teh primerih sodišče štelo, da je bistveno za zakonito razporeditev delavca na drugo delovno mesto tako ugotovljena potreba po njegovem delu na drugem delovnem mestu kot dejstvo, da je na dosedanjem delovnem mestu potreba po njegovem delu prenehala. Pri tem pa delodajalec ne more prosto odločati, ali bo še vedno obstoječe potrebe po delavčevem delu na njegovem delovnem mestu pokril z zunanjimi izvajalci, kar bi bilo v spornem primeru celo nezakonito, saj so potrebe po tožnikovem delu na delovnem mestu kopališkega mojstra tudi po sporni razporeditvi presegale potrebe po opravljanju zgolj začasnih ali občasnih del. Pritožba je bila na podlagi 366. v zvezi s 344. členom ZPP (v zvezi z odločbo US RS, št. U-I-55/04-10 in Up 90/04-15 z dne 6.4.2006) vročena toženi stranki.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 3. odstavka 32. člena ZDSS-1 se lahko stranka pritoži zoper sklep sodišča druge stopnje o nedopustitvi revizije le, če so podani razlogi iz 2. alineje 1. odstavka tega člena, to je, če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

Sodne odločbe, ki jih v pritožbi navaja tožnik, ne omogočajo zaključka, da sodna praksa sodišča druge stopnje tej zadevi glede presoje pristojnosti delodajalca v zvezi z organizacijo delovnega procesa, od katere so odvisne "nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela" iz 2. odstavka 17. člena ZTPDR in s tem zakonitost razporeditve delavca na drugo delovno mesto, odstopa od dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS.

V sodbi VIII Ips 123/2000 z dne 16.1.2001 je sodišče pri presoji zakonitosti delavčeve razporeditve na drugo delovno mesto upoštevalo, da je bila pri delodajalcu sprejeta nova organizacija dela (spremenjena shema delovnih mest in oddelkov) in da je bil delavec razporejen na drugo ustrezno delovno mesto ter takšno razporeditev štelo za zakonito.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje v zadevi Pdp 1747/2002, na katero se sklicuje pritožba, je bila vložena revizija. Vrhovno sodišče je s sodbo VIII Ips 304/2004 z dne 10.5.2005 revizijo zavrnilo. Poudarilo je, da je pri ugotovitvi vsebine pojmov iz 2. odstavka 17. člena ZTPDR potrebno upoštevati tudi posebnosti dejavnosti delodajalca, konkretne zahteve delovnega procesa in pomena dela na delovnem mestu oziroma posameznih del pri delodajalcu. Ugotovilo je, da zakon potreb delovnega procesa in organizacije dela ne opredeljuje zgolj v objektivnem smislu. Zato tudi presoja o tem, da bodo dalj časa trajajoče nepravilnosti v poslovni enoti odpravljene tako, da se imenuje nov vodja, dosedanji vodja, ki nepravilnosti ni uspeval odpraviti, pa se razporedi na drugo delovno mesto, lahko sodi v okvir razreševanja nujnih potreb delovnega mesta in organizacije dela.

Podobno je sodišče druge stopnje v sodbi Pdp 298/98 z dne 16.11.2000 ugotovilo, da so med delovne potrebe in potrebe organizacije dela, kot razlog za razporeditev delavca na drugo delovno mesto, lahko vključeni tudi delovni odnosi, v sklepu Pdp 1399/97 z dne 27.1.1990 pa je sodišče ugotovilo, da zgolj uspešno opravljanje dela na določenem delovnem mestu delavcu ne zagotavlja pravice do izključnega opravljanja tega dela, še zlasti, če za to nima zahtevane strokovne izobrazbe.

Iz navedenih sodnih odločb izhaja prav nasprotno, kot trdi tožnik. Obstoj potreb po delu na delavčevem dotedanjem delovnem mestu nikakor ni absolutna ovira za delavčevo razporeditev na drugo delovno mesto. Vse navedene odločitve priznavajo delodajalcu pravico, da organizira delo na delovnem mestu ustrezno potrebam in ciljem svoje dejavnosti in glede na tako opredeljene potrebe odloči o razporeditvi delavca, tudi razporeditvi na drugo ustrezno delovno mesto. Ker je sodišče druge stopnje pri presoji pogojev za tožnikovo razporeditev na drugo delovno mesto izhajalo iz enakih izhodišč, njegova odločitev o bistvenih vprašanjih zakonitosti tožnikove razporeditve ne odstopa od dosedanje sodne prakse vrhovnega sodišča, pa tudi ne od v bistvu skladnih odločitev sodišča druge stopnje, na katere se pritožba neutemeljeno sklicuje.

Glede na povedano je sodišče ob smiselni uporabi določb 2. točke 375. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.