Jedro

Iz točke 7 študijskega programa B je razvidno, da tisti, ki se odločijo za diplomsko nalogo s področja D, morajo predhodno opraviti pregledni diplomski izpit s področja E. Sodišče ugotavlja, da se je tožnica odločila za diplomsko nalogo s področja D. Glede na vsebino študijskega programa B v odločitvi tožene stranke ni nobenih elementov arbitrarnosti. Ker te obveznosti tožnica ni opravila, v postopku ni izkazala, da je opravila vse obveznosti po študijskem programu in da bi ji tožena stranka morala izdati diplomo.

Ni relevantno to, kaj je določeno v elektronskem indeksu, ampak so relevantne lahko le tiste študentske obveznosti, ki jih določa akreditiran študijski program.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ, to je Odbor za ... fakultete A. Univerze v Ljubljani, je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnice za izdajo diplomske listine na dvopredmetnem študijskem programu B in C. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica vložila prošnjo za nadaljevanje oziroma dokončanje študija študijskega programa obeh predmetov. Tožnici je bilo s sklepom z dne 19. 10. 2015 odobreno, da lahko ta študij konča. Že pred tem, to je 15. 7. 2015, je prvič vložila prijavo za opravljanje diplomskega izpita na študijskem programu B, vendar pa k izpitu ni pristopila. Drugič je k temu izpitu pristopila dne 19. 9. 2016, a ga ni uspešno opravila. Tožnica je v upravnem postopku zatrjevala, da je šele julija 2016 bila soočena z zahtevo, da mora na študijskem programu B opraviti tudi diplomski izpit, saj to ni bilo navedeno v sklepu o odobritvi dokončanja študija z dne 19. 10. 2015. Zaradi tega meni, da ji je bil diplomski izpit neupravičeno naložen. Meni, da ji mora fakulteta A. izdati diplomsko listino. Prvostopenjski organ meni, da je bila tožnica nedvomno že 8. 7. 2015 seznanjena z obveznostjo, da je potrebno opraviti diplomski izpit, saj se je nanj tudi prijavila. Drugič se je prijavila julija 2016 in pred tem ni izrazila nobenega dvoma o dolžnosti opravljanja te obveznosti. K izpitu je drugič tudi pristopila. Nadalje prvostopenjski organ pojasnjuje, da je bil veljaven akreditiran študijski program, ki je bil osnova za določitev študijskih obveznosti tožnice, javno dostopen na fakulteti A. v broširani obliki in tudi javno objavljen na spletni strani, s čimer so se študentje že ob povprečni skrbnosti lahko seznanili. Če bi ji bil priznan zaključen študij brez diplomskega izpita, bi bila tožnica edina diplomantka v zgodovini izvajanja obstoječega študijskega programa, ki bi strokovni naslov pridobila brez diplomskega izpita, kar bi predstavljalo najmanj neenako obravnavanje študentov v istih študijskih pogojih. Prvostopenjski organ še navaja, da je pri sklepu z dne 19. 10. 2015 bilo v izreku navedeno, da se ugodi prošnji za dokončanje študija in le izrek sklepa je postal pravnomočen. To, katere obveznosti mora še opraviti, je navedeno v obrazložitvi, kjer sicer res ni izrecno navedeno, da je dolžna opraviti tudi diplomski izpit, vendar pa prvostopenjski organ poudarja, da je bil študijski program javno objavljen in javno dostopen in je jasno navedeno pod točko 7, da ta obveznost obstaja. V času, ko je bil izdan sklep z dne 19. 10. 2015 niti Oddelek za ... niti prvostopenjski organ nista bila seznanjena z nameni študentke, katero področje bo izbrala za svoje diplomsko delo ter iz katerega področja bo dejansko morala opraviti diplomski izpit, zaradi česar prvostopenjski organ v obrazložitvi ni navedel diplomskega izpita, tožnica pa je vsekakor vedela, da mora pristopiti k temu izpitu, kar je dne 19. 9. 2016 tudi storila, vendar je bila neuspešna.

2. Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ, to je Senat fakultete A., pa je pritožbo zavrnil. 3. Tožnica v tožbi navaja, da se je zanesla na to, da v sklepu z dne 19. 10. 2015 ni navedeno, da mora narediti tudi diplomski izpit, in trdi, da je bila o tem ustno seznanjena v juliju 2016. Nadalje navaja, da ji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku izdaje izpodbijanega akta. Četudi so obveznosti tožnice navedene v obrazložitvi sklepa z dne 19. 10. 2015, je očitno, da spada tudi navedba obveznosti, ki jih mora opraviti, v dispozitiv. Sklicuje se na to, da je postal sklep z dne 19. 10. 2015 pravnomočen in da to velja tudi za naložene obveznosti, ki jih mora še opraviti. Tožnica se je res prijavila na diplomski izpit že dne 8. 7. 2015, vendar pa, ko je dobila sklep z dne 19. 10. 2015, kjer je bil ta izpit izpuščen, se je zanašala na to, da ga ni treba opraviti. Poleg tega je imela dne 5. 7. 2016 tudi zagovor diplomskega dela, diplomski izpit pa je treba opraviti pred zagovorom. Tožnica tudi meni, da je prvostopenjski organ vedel, na katero temo je imela prijavljeno diplomsko delo, saj ga je prijavila že dne 24. 10. 2013. Tožena stranka je bila s temo seznanjena. Nadalje se tožnica sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1182/2011 z dne 9. 5. 2012, ki naj bi bila primerljiva z obravnavano zadevo. Tožnici so znani primeri, ko so študentje zaključili dvopredmetni študij brez opravljanja diplomskega izpita na smeri B. V ta namen predlaga zaslišanje priče Č.Č.. Po tožničinem mnenju ni mogoče preizkusiti navedbe, da bi bila tožnica edina, ki bi diplomirala brez diplomskega izpita. Tožnica tudi meni, da je prvostopenjski organ ravnal v nasprotju s 7. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je ustvaril zmedo glede tožničinih obveznosti. Tožnica predlaga, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja svojo ugotovitev, da v času izdaje sklepa z dne 19. 10. 2015 ni bila seznanjena z odločitvijo tožnice, katero področje bo izbrala za svoje diplomsko delo. Zaradi tega v obrazložitvi prvostopenjskega sklepa tudi ni bilo navedeno, da je treba opraviti diplomski izpit. Kako daleč je tožnica prišla z osnutkom svojega diplomskega dela, je ugotovitev, ki je v sferi tožnice. Obveznost opravljanja diplomskega izpita izhaja iz javno dostopnega študijskega programa. Tožena stranka zavrača trditev, da bi obstajali primeri, ko bi študentje diplomirali brez diplomskega izpita. Že primer Č.Č., ki ga tožnica izpostavlja, dokazuje, da je pri tej študentki šlo za to, da je izbrala diplomsko nalogo s področja literature, pri čemer velja, da tisti, ki je izbral nalogo iz področja literature, opravlja diplomski izpit ob zagovoru diplomske naloge in ne posebej predhodno, kot je to v primeru tožnice. Tožena stranka tudi zavrača očitek, da bi morala tožnico pritegniti v postopek odločanja na prvi stopnji. Šlo je za odločanje v taki zadevi, ko je možno odločiti že takoj na podlagi samega zahtevka. Tožena stranka tudi vztraja pri tem, da obrazložitev sklepa z dne 19. 10. 2015 ni zavezujoča. Del izreka niso informativna pojasnila, ki v tem primeru predstavljajo informacijo, katere obveznosti tožnici še manjkajo. Tožena stranka tudi ugovarja temu, da bi šlo v primeru sodbe št. I U 1182/2011 z dne 9. 5. 2012 za primerljivo zadevo. V navedeni zadevi je šlo namreč za prehod med študijskimi programi ter možnost priznanja izpitov in nejasno odločitev organa, ki je ni mogoče razlagati v škodo stranki. V obravnavani zadevi pa ne gre za nejasnosti, saj je bila prošnja za nadaljevanje študija jasno oblikovana in sklep z dne 19. 10. 2015 se je nanašal izključno na vprašanje iz prošnje tožnice. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

5. V pripravljalnih vlogah tako tožeča kot tožena stranka vsaka še dodatno utemeljuje svoje trditve. Tožnica tako zatrjuje, da v njenem primeru diplomski izpit sploh ni bil predpisan. Sklicuje se tudi na to, da so iste obveznosti, kot izhajajo iz sklepa z dne 19. 10. 2015, vpisane tudi v elektronski indeks. Tožnica tudi meni, da je tožena stranka dolžna obveščati študente o njihovih obveznostih. Meni tudi, da je predmetnik sestavni del študijskega programa in ima glavni vpliv na obveznosti študentov. V predmetniku za šolsko leto 2006/2007 je navedeno, da študent 4. letnika sklene študij z diplomsko nalogo. Uspešen zagovor diplomske naloge pomeni tudi opravljen diplomski izpit iz tega področja. S področja, s katerega pa študent ne opravlja diplomske naloge, mora opravljati diplomski izpit iz predpisane snovi.

6. Tožena stranka pa v svoji pripravljalni vlogi z dne 9. 1. 2018 navaja, da predmetnik ni študijski program in nima moči spreminjati akreditiranega, javno veljavnega študijskega programa. V času tožničinega vpisa je še vedno veljal študijski program B, ki v 7. poglavju povsem jasno določa pogoj za dokončanje študija in tam je navedeno, da morajo študenti, ki se odločijo za diplomsko nalogo s področja D, predhodno opraviti diplomski izpit s področja E. Tožnica pa se je odločila za diplomsko nalogo s področja D. Tudi elektronski indeks in tam opisane obveznosti niso relevantne v takem smislu, kot jim ga pripisuje tožnica. Ne služijo kot dokaz, da so opravljene vse študijske obveznosti, saj bi to pomenilo, da je od delovanja elektronskega sistema evidenc odvisno, katere obveznosti bi morali študenti še opraviti. Študijske obveznosti predpisuje akreditiran študijski program, ki ga ne more spremeniti elektronski indeks niti sklep, s katerim je bilo tožnici odobreno dokončanje študija. Sicer pa diplomski izpit nikoli ni vpisan v elektronski indeks. Upravno sodišče pa je v sodbi I U 1182/2011, na katero se tožnica sklicuje, celo zapisalo, da to, da se tožbi ugodi, ne pomeni, da tožniku ni treba opraviti nobenih diferencialnih izpitov za dostop k diplomi, saj procesna napaka tožene stranke ne more imeti za posledico, da bi tožnik moral pridobiti dostop do diplome mimo obveznosti po javno veljavnem študijskem programu.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet odločanja v tem upravnem sporu je preizkus zakonitosti odločbe, s katero je bil zavrnjen tožničin zahtevek za izdajo diplomske listine. Zakon o visokem šolstvu v 32.a členu določa, da kdor opravi vse obveznosti po študijskem programu za pridobitev izobrazbe, si pridobi javno veljavno izobrazbo in dobi diplomo, ki je javna listina. V obravnavani zadevi je med strankama sporno vprašanje, ali je tožnica opravila vse obveznosti po študijskem programu, da se ji lahko izda diploma. Konkretno je sporno vprašanje, ali je bila tožničina študijska obveznost tudi opravljen diplomski izpit iz E. Sodišče se strinja z utemeljitvijo prvostopenjskega organa v izpodbijani odločbi, da bi tožnica ta izpit morala opraviti, saj tako izhaja iz študijskega programa B, ki se nahaja v upravnem spisu, zaradi česar odločitev tožene stranke ni arbitrarna. Iz točke 7 tega programa je razvidno, da tisti, ki se odločijo za diplomsko nalogo s področja D, morajo predhodno opraviti pregledni diplomski izpit s področja E. Sodišče ugotavlja, da se je tožnica odločila za diplomsko nalogo s področja D. Glede na vsebino študijskega programa B v odločitvi tožene stranke ni nobenih elementov arbitrarnosti. Ker te obveznosti tožnica ni opravila, v postopku ni izkazala, da je opravila vse obveznosti po študijskem programu in da bi ji tožena stranka morala izdati diplomo.

9. Sodišče meni, da je neutemeljena tožbena navedba, da je šlo za kršitev pravil postopka, ker tožnici v postopku izdaje izpodbijanega akta ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Sodišče sicer meni, da ji ta možnost res ni bila dana, vendar pa pri tem ni šlo za kršitev načela zaslišanja stranke, saj je imel prvostopenjski organ utemeljen razlog, da je odločal v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Pri odločanju o tem, ali se izda diplomska listina, je namreč relevantno vprašanje, ali so opravljene vse študijske obveznosti. To, ali so opravljene vse študijske obveznosti, pa je razvidno iz evidenc, ki jih ima tožena stranka, zaradi česar so podani pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu s 144. členom ZUP, ki v 2. točki prvega odstavka določa, da se lahko po skrajšanem postopku odloči, kadar se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo zato ni treba zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. V konkretnem primeru namreč ni sporno, katere izpite je tožnica opravila, pač pa je sporna le pravna razlaga, ali je potrebno opraviti diplomski izpit ali ne.

10. Tožnica se pri razlogih, zaradi katerih meni, da ji ni potrebno opraviti diplomskega izpita, sklicuje na sklep prvostopenjskega organa z dne 19. 10. 2015, kjer je v obrazložitvi navedeno, da mora tožnica na študijskem programu B opraviti diplomsko delo z zagovorom. Vendar pa s tem v zvezi sodišče ugotavlja, da se s tem sklepom ni odločalo o tem, katere študijske obveznosti se mora opraviti, ampak se je z njim odločalo zgolj o tem, ali se ugodi prošnji za nadaljevanje študija ali ne, saj tudi iz izreka sklepa izhaja zgolj to, da se prošnji ugodi. Sodišče se strinja s toženo stranko, da je pravnomočen in izvršljiv le izrek akta, ne pa njegova obrazložitev. V tem konkretnem primeru to še toliko bolj velja, ker je šlo za postopek, ki se je začel na zahtevo stranke in tudi iz zahteve stranke - tožnice izhaja, da je želela, da se odloči zgolj o tem, da se ugodi njeni prošnji za dokončanje študija. Sklep z dne 19. 10. 2015 namreč temelji na prošnji za nadaljevanje oziroma dokončanje študija, iz katere je nedvomno razvidno, kaj je želela tožnica. Tožnica v tej vlogi ni navedla, naj organ odloči tudi o priznanih in nepriznanih študijskih obveznostih. Če prvostopenjski organ v obrazložitvi sklepa z dne 19. 10. 2015 navaja, katere obveznosti mora tožnica opraviti, to ne pomeni, da je to tudi del odločanja. Sklep z dne 19. 10. 2015 je postal dokončen in pravnomočen in če bi tožnica menila, da je potrebno v izreku odločiti o tem, katere obveznosti je potrebno opraviti, bi morala s pravnim sredstvom izpodbijati tudi navedeni sklep. Tudi če je obrazložitev sklepa z dne 19. 10. 2015 pomanjkljiva, ker ni navedeno, da mora tožnica opraviti tudi diplomski izpit iz E, to ne vpliva na pravilnost samega izreka sklepa, ki se nanaša na ugoditev prošnji za nadaljevanje študija. Tožnica se tako ne more sklicevati na to, da je bilo v obrazložitvi sklepa navedeno to, da mora opraviti le diplomsko delo z zagovorom. Razen tega iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnica vedela, da mora opraviti tudi izpit iz E, saj se je prijavila za opravljanje tega diplomskega izpita že dne 15. 7. 2015. 11. Sodišče meni, da niti ni relevantno, iz katerih razlogov prvostopenjski organ v sklepu z dne 19. 10. 2015 v obrazložitvi ni navedel, da je obveznost tožnice opraviti tudi diplomski izpit, saj se je s tem sklepom glede na zahtevek stranke odločalo le o prošnji za dokončanje študija. Zaradi tega se sodišče ne opredeljuje do upravičenosti razlogov, zakaj obveznost opravljanja diplomskega izpita ni bila navedena v obrazložitvi tega sklepa.

12. Sodišče tudi meni, da obravnavana zadeva ni primerljiva z zadevo, v kateri je Upravno sodišče RS odločalo s sodbo št. I U 1182/2011 z dne 9. 5. 2012. Kot je razvidno iz obrazložitve citirane sodbe, je bilo v tisti zadevi med strankama sporno, ali bi tožnik moral poleg vloge za prehod iz ene univerze na drugo podati še posebno vlogo za priznanje določenih izpitov oziroma za določitev diferencialnih izpitov, kar je zagovarjala tožena stranka, ali pa odločitev o dovolitvi prehoda nujno zajema tudi odločitev, ali je za prehod potrebno opraviti določene diferencialne izpite in če je prehod dovoljen brez njih, jih tožena stranka ne more študentu naložiti kasneje ob prijavi diplomske naloge, kar je zagovarjal tožnik. V obravnavani zadevi pa ni težava v tem, da se ne bi vedelo, kaj je tožnica s svojimi zahtevki zahtevala in ali je pristojni organ o takem zahtevku tudi odločal. Tako je iz sklepa z dne 19. 10. 2015 razvidno, da je prvostopenjski organ odločal o zahtevku za dokončanje študija, z izpodbijanim aktom pa je odločal o zahtevku za izdajo diplomske listine.

13. Sodišče tudi meni, da prvostopenjski organ ni ravnal v nasprotju s 7. členom ZUP. Navedeno določilo določa, da morajo pri postopanju in odločanju organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice; pri tem morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali drugim predpisom. Gre za načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi. Navedeno določilo v četrtem odstavku tudi določa, da mora organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. V obravnavani zadevi, kot je bilo v tej sodbi že pojasnjeno, je imel prvostopenjski organ podlago za to, da je odločal v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu s 144. členom ZUP, pri takem odločanju pa se odločba izda takoj brez predhodnega upoštevanja načela zaslišanja stranke, zaradi posledice česa tudi ni možno, da bi organ, ki v takem postopku odloča, lahko kakorkoli upošteval varstvo pravic strank, ker s strankami nima neposrednega stika, saj se akt izda na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga pristojni organ in ki jih je predložila stranka.

14. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 27. 11. 2017 navaja, da se je vpisala v šolsko leto 2006/2007, kjer da je navedeno v študijskem programu, da pomeni uspešen zagovor diplomske naloge tudi opravljen diplomski izpit, s področja, iz katerega študent ne opravlja diplomske naloge, pa mora opravljati diplomski izpit iz predpisane snovi. Sodišče meni, da tudi glede na tako navedbo bi tožnica morala delati diplomski izpit, saj je opravljala diplomsko nalogo s področja D, torej bi morala opravljati diplomski izpit iz E. Sodišče tudi lahko sledi utemeljitvi tožene stranke, da ni relevantno to, kaj je določeno v elektronskem indeksu, ampak so relevantne lahko le tiste študentske obveznosti, ki jih določa akreditiran študijski program. Tudi v zvezi s tožbeno navedbo, da mora biti študent obveščen o obveznostih ob vpisu v tekoči letnik, sodišče ne vidi arbitrarnosti ali nezakonitosti v izpodbijani odločbi, kajti šteje se, da so študentje obveščeni tudi, če je to objavljeno na javno dostopnih spletnih straneh. Enako kot elektronski indeks tudi predmetnik ni ključno merilo za to, katere obveznosti mora študent opraviti, ampak - kot je bilo že pojasnjeno – je ključno merilo študijski program, kar izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 32.a člena Zakona o visokem šolstvu, kjer je navedeno, da si pridobi javnoveljavno izobrazbo in dobi diplomo, ki je javna listina, tisti, ki opravi vse obveznosti po študijskem programu za pridobitev izobrazbe. V zvezi s tožbenimi navedbami, da bi morala tožena stranka priznati tožnici drugo bolonjsko stopnjo, pa sodišče meni, da bi morala tožnica v tem primeru vložiti vlogo za prehod na bolonjski študij, take vloge za dokončanje študija pa ni vložila, kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjske odločbe.

15. Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo.

16. Obe stranki sta s predlogom za zaslišanje prič smiselno predlagali tudi glavno obravnavo, tožeča stranka jo je celo izrecno predlagala. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, kjer je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Sodišče je ocenilo, da predlaganih dokazov ne more upoštevati, ker sta obe stranki glede tega prekludirani. Tožnica namreč zaslišanja priče ni predlagala v postopku do izdaje drugostopenjske odločbe, ampak šele prvič v tožbi, pri tem pa ni navedla, zakaj tega dokaza ni navedla že v pritožbenem postopku, ko je to možnost imela (na prvi stopnji je organ odločal v skrajšanem ugotovitvenem postopku, zato sodišče šteje, da je prvič imela možnost predlagati dokaz z zaslišanjem priče v pritožbi). Prav tako pa tudi tožena stranka v upravnem postopku ni izvedla dokazov z zaslišanjem prič ali pa se sklicevala na priče, za katere predlaga zaslišanje v upravnem sporu. Torej teh dokazov ni mogoče upoštevati iz procesnih razlogov, saj tretji odstavek 20. člena ZUS-1 določa, da v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Poleg tega pa glede na utemeljitev izpodbijanega akta tožnica sodišča ni prepričala o tem, da bi lahko zaslišanje priče na glavni obravnavi pripeljalo do drugačne odločitve v tej zadevi.

K točki II izreka:

17. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka.