Jedro

ZKP ne določa, da opustitev pouka o pravici, da lahko obdolženec uporablja svoj jezik in o pravici do ustnega prevajanja izpovedb in dokaznega gradiva v njegov jezik ali zapisa pouka in odgovora nanj sama po sebi pomeni bistveno kršitev postopka, ampak gre za bistveno kršitev samo, če je obdolženec na glavni obravnavi zahteval tolmača, pa mu ga sodišče ni priskrbelo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega P.O. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni P.O. je dolžan plačati 500 eurov povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila P.O. zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, dolžan pa je bil plačati tudi stroške kazenskega postopka.

Obsojenčev zagovornik je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistveno kršitev kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena in po 2. odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Navaja, da sodišče obsojenca, ki je po narodnosti Hrvat, ni poučilo, da ima na glavni obravnavi pravico uporabljati materni jezik in pravico do tolmača. Obsojenec slovenščine ne razume popolnoma, kar je v drugem kazenskem postopku zoper njega pred istim sodiščem povedal in je pritožbeno sodišče zaradi kršitve pravice do uporabe njegovega jezika razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v tisti zadevi. Z dopolnitvijo zahteve je zagovornik v podkrepitev te navedbe poslal kopiji zapisnika o glavni obravnavi v zadevah istega sodišča prve stopnje zoper obsojenca pod številko ... Na glavni obravnavi dne 7.10.2004 je bil oškodovanec v nasprotju z določbami 1. odstavka 319. člena ZKP navzoč med branjem obtožnega predloga, s čimer je sodišče krnilo obsojenčevo pravico do obrambe. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 7.10.2004 ni jasno vidno, ali je bil oškodovanec navzoč v dvorani, ko je državni tožilec bral obtožni predlog, toda na glavni obravnavi je bil navzoč zagovornik, ki na zatrjevano kršitev postopka ni reagiral ne tedaj ne v pritožbi. Zahteva tudi ne pove, ali je in kako je oškodovančeva navzočnost med branjem obtožnega predloga vplivala na njegovo izpovedbo in s tem na pravilnost in zakonitost sodbe. Tudi opustitev pouka o pravici obsojenca do tolmača je le relativna kršitev po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki ni vplivala na zakonitost sodbe, saj je obsojenec pojasnil, da "slovensko razume", kar je logično, saj že 40 let živi v Sloveniji in je tudi njen državljan. Predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je bistvena kršitev določb kazenskega postopka, če je bil obdolženec v nasprotju z določbami 8. člena istega zakona kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico, da na glavni obravnavi uporablja svoj jezik in v njem spremlja njen potek. Po določbah 8. člena ZKP je treba obdolženca poučiti o pravici, da lahko uporablja svoj jezik in o pravici do ustnega prevajanja izpovedb in dokaznega gradiva v njegov jezik, v zapisnik o glavni obravnavi pa zapisati, da je bil obdolženec o teh pravicah poučen in kaj je izjavil. Toda ZKP ne določa, da opustitev takega pouka ali zapisa pouka in odgovora nanj sama po sebi pomeni bistveno kršitev postopka, ampak gre za bistveno kršitev samo, če je obdolženec na glavni obravnavi zahteval tolmača, pa mu ga sodišče ni priskrbelo. Iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da je bil obsojenec, ki je hrvaške narodnosti, v skladu z 8. členom ZKP poučen, da lahko uporablja hrvaščino kot svoj jezik in da v tem jeziku s pomočjo ustnega prevajanja spremlja glavno obravnavo. Ta pouk v nobenem od zapisnikov o glavni obravnavi ni zapisan in je zato sodišče prve stopnje kršilo določbo 8. člena ZKP. Toda ne obsojenec ne zagovornik, ki je bil navzoč na glavni obravnavi, ni zahteval tolmača, nasprotno, na glavni obravnavi dne 7.10.2004 je obsojenec izjavil, da slovensko razume. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni bila storjena z zahtevo uveljavljana bistvena kršitev postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po obsojenčevi izjavi v zapisniku o glavni obravnavi z dne 9.3.2006 v zadevi istega sodišča prve stopnje, biva v Sloveniji že od leta 1964, torej več kot 40 let, da slovenščino razume, vendar želi tolmača, ker ne razume določenih slovenskih izrazov. Na glavni obravnavi v obravnavani zadevi je v slovenščini podal zagovor in aktivno sodeloval v slovenskem jeziku, na primer odgovarjal na vprašanja državnega tožilca in zagovornika, se soočil z oškodovancem, dajal pripombe na izpovedbe prič, jim postavljal vprašanja in podal zaključno besedo. Vrhovno sodišče na podlagi teh okoliščin ugotavlja, da obsojenec zaradi tega, ker je na glavni obravnavi uporabljal slovenski jezik in spremljal glavno obravnavo v tem jeziku, ne pa v hrvaščini, ni bil prikrajšan v možnosti in učinkovitosti svoje obrambe, zato kršitev 8. člena ZKP v tem primeru ne predstavlja niti relativno bistvene kršitve postopka v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je v predložitvenem poročilu k zahtevi za varstvo zakonitosti pojasnilo, da je oškodovanca pred branjem obtožnega predloga napotilo iz obravnavne dvorane. Tako izhaja tudi iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 7.10.2004, da je sodišče, potem ko je sprejelo obsojenčeve osebne podatke, napotilo priče iz obravnavne dvorane. Zatrjevana kršitev 1. odstavka 319. člena ZKP torej ni podana.

Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri povprečnine je Vrhovno sodišče upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (prejema pokojnino, čeprav ne posebno visoko, vendar pa nima preživninskih obveznosti) in ne posebno zapleteno zahtevo za varstvo zakonitosti.