Jedro

Neizplačevanje plač ne pomeni samo razloga za prekinitev ali razvezo delovnega razmerja, ampak je mogoče neizplačilo plač in regresa za letni dopust, skratka terjatev iz naslova delovnega razmerja, šteti za samovoljno ravnanje delodajalca, ki predstavlja pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve po 1. odst. 19. člena ZDSS. Izhajajoč iz 4. odst. 49. člena ZTPDR, ki določa, da se delavcu izplačuje plača najmanj enkrat v mesecu, kolektivne pogodbe dejavnosti pa celo določajo, do katerega dne mora delodajalec delavcu najpozneje izplačati plačo, je sodišče pravilno zavzelo stališče, ko je neizplačevanje plač in drugih denarnih terjatev, katerih izplačilo je vezano na določen rok, opredelilo za samovoljno ravnanje. Ker so upniki izkazali verjetnost obstoja terjatve, izkazana pa je tudi nevarnost, da bo uveljavitev njihovih terjatev onemogočena ali precej otežena, so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero je sodišče toženi stranki - lastniku prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Tožeče stranke krijejo svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlogu tožnikov ugodilo in izdalo začasno odredbo tako, da je toženi stranki prepovedalo odtujitev ali obremenitev nepremičnin vpisanih pri vl.št. 1827 k.o. ..., ki sta vknjiženi v njeno korist, z vknjižbo prepovedi v zemljiški knjigi, vse v korist tožečih strank. Pritožba zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve, velja pa še 30 dni po pravnomočnosti sodbe v tej zadevi. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Po mnenju pritožnika je izpodbijani sklep neutemeljen in nezakonit, zlasti pa niso pravilne ugotovitve prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni pravočasno vložila odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe. Iz podatkov v spisu izhaja, da ga je vložila 15.7.2002, zato je pravočasen in utemeljen. Tridnevni rok za vložitev ugovora se je iztekel dne 13.7.2002, torej v soboto, ko sodišče ne dela. Zaradi navedenega je jasno, da se je rok za vložitev odgovora na predlog iztekel šele v ponedeljek dne 15.7.2002, ko je tožena stranka priporočeno tudi vložila ugovor. Zaradi tega je po njenem mnenju izpodbijani sklep preuranjen. Poleg tega pa je izpodbijani sklep tudi vsebinsko neutemeljen. Kot je tožena stranka navedla že v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe, tožeče stranke v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe niso predložile niti enega dokaza, iz katerega bi bila razvidna nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega ravnanja terjatev upnika precej otežena. Glede na neizkazanost zgoraj nevednega pogoja za izdajo začasne odredbe iz 270. člena ZIZ, je jasno, da v nadpisanem postopku niso podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe. Tožeče stranke so vložile odgovor na pritožbo, v katerem so predlagale, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in ji naloži v plačilo nastale stroške, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa sodišča dalje do plačila vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah vseh treh uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve pravil postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Ur.l. RS št. 26/99), prav tako pa je tudi na podlagi dejstev navedenih v predlogu za izdajo začasne odredbe utemeljeno zaključilo, da so v konkretnem individualnem delovnem sporu podani pogoji za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče zato soglaša s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja. Pravna podlaga za izdajo začasne odredbe v individualnih delovnih sporih je podana v 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94), ki določa, da se v individualnih delovnih sporih med postopkom lahko tudi po uradni dolžnosti izdajo začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Ta določba daje sodišču pristojnost, da samo, torej brez predloga strank, izda začasne odredbe, z namenom, da se prepreči samovolja oz. odvrne nastanek nenadomestljive škode. Če pa stranka predlaga izdajo začasne odredbe, pa mora sodišče o predlogu odločiti brez odlašanja, vendar najkasneje v treh dneh. V tem primeru se pri presojanju, ali obstajajo pogoji za izdajo začasne odredbe smiselno uporabljajo določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98). V konkretnem primeru so tožeče stranke predlagale izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo ali obstajajo v konkretnem individualnem delovnem sporu pogoji za izdajo začasne odredbe tudi po 270. členu ZIZ. Po citirani določbi ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstaja, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, izkazati pa mora tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena. V tem individualnem sporu sta podana oba kumulativno določena pogoja. Zato ne vzdrži pritožbena navedba, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje vsebinsko neutemeljen. Iz tožbenih navedb jasno izhaja, da so tožniki vložili tožbo zaradi neizplačanih plač, regresa in odpravnine v posledici razveze delovnega razmerja po 19. c členu Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposlenosti (ZZZPB - Ur.l. RS št. 97/2001). Novela ZZZPB je leta 1998 uredila status delavcev, ki dalj časa ne prejemajo plače, saj so se v praksi pojavile težave, ko so delavci po več mesecev ostali brez plač, niso pa mogli pridobiti statusa brezposelne osebe, ker so bili v delovnem razmerju in tega zaradi krivdnih razlogov, kljub dalj časa neizplačanim plačam, niso mogli razvezati. Na novo je opredelila pravice teh delavcev in določila nov način prenehanja delovnega razmerja in sicer prekinitev oz. razvezo delovnega razmerja v primeru, ko inšpektor za delo na njegov predlog predhodno ugotovi utemeljenost prekinitve oz. razveze delovnega razmerja iz razloga, ker delodajalec delavcem ni izplačeval plač tri in več mesecev zaporedoma (19. a člen novele ZZZPB). Neizplačevanje plač pa ne pomeni samo razlog za prekinitev ali razvezo delovnega razmerja po citirani noveli zakona, ampak je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da je mogoče neizplačilo plač in regresa za letni dopust, skratka terjatev iz naslova delovnega razmerja, šteti za samovoljno ravnanje delodajalca, ki predstavlja pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve po 1. odst. 19. člena ZDSS. Izhajajoč iz 4. odst. 49. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS), ki določa, da se delavcu izplačuje plača najmanj enkrat v mesecu, kolektivne pogodbe dejavnosti pa celo določajo, do katerega dne mora delodajalec delavcu najpozneje izplačati plačo, je sodišče pravilno zavzelo stališče, ko je neizplačevanje plač in drugih denarnih terjatev, katerih izplačilo je vezan na določen rok, opredelilo za samovoljno ravnanje. Poleg tega pa je tudi pravilno zaključilo, da so upniki izkazali verjetnost obstoja terjatve, izkazana pa je tudi nevarnost, da bo uveljavitev njihovih terjatev onemogočena ali precej otežena. Kot izhaja iz rednega izpiska iz Zemljiške knjige Okrajnega sodišča ..., je tožena stranka svoje nepremičnine že itak obremenila s številnimi hipotekami oziroma zastavnimi pravicami. Zato je tudi utemeljeno izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki - lastniku prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin vpisanih v vložno številko kot izhaja iz izreka sklepa. Ne vzdrži pa tudi pritožbena navedba, da je izpodbijani sklep neutemeljen, nezakonit in preuranjen že zaradi tega, ker niso pravilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni pravočasno vložila "ugovora" na predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje v razlogih sklepa le ugotavlja, da je bil toženi stranki predlog za izdajo začasne odredbe poslan v odgovor, vendar nanj tožena stranka ni odgovorila do dneva izdaje začasne odredbe, to je do 15.7.2002. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje pa za sam sklep niti ni pravno pomemben. Dejstvo je, da mora sodišče v individualnem delovnem sporu, če je vložen predlog za izdajo začasne odredbe, odločiti o predlogu brez odlašanja, najkasneje pa v treh dneh. Zato mora prvostopenjsko sodišče takoj preučiti zadevo, v kateri je bila predlagana začasna odredbe in odločiti v zakonskem roku. To pa pomeni, da ni dolžno čakati na odgovor tožene stranke na predlog za izdajo začasne odredbe. Ker mora sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti najkasneje v treh dneh, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je dne 15.7.2002 izdalo sklep o začasni odredbi, torej en dan prej kot je prejelo odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je tožena stranka poslala priporočeno 15.7.2002, sodišče pa ga je prejelo 16.7.2002. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ker odgovor na pritožbo ni z ničemer prispeval k razjasnitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeče stranke krije svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 155. člen ZPP).