Jedro

Tožena stranka je odločitev o zavrnitvi BPP pravilno oprla na ugotovitev, da bi bila odobritev BPP v obravnavani zadevi v nasprotju z interesom pravičnosti, saj tožniku že splošna načela kazenskega postopka, kot so načelo iskanja materialne resnice, domneva nedolžnosti ter načelo v dvomu v korist obdolženca, zagotavljajo pošten postopek.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo A.A., tožnika v tem upravnem sporu, za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Pojasnila je, da je prosilec 1. 6. 2011 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Celju opr. št. I K 23561/2011. Nadalje je ugotovila, da se prosilcu očita storitev dveh kaznivih dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, kar izhaja iz obtožnega predloga z dne 4. 5. 2011 in sicer za kaznivo dejanje, za katerega v določbah ZKP obligatorna obramba ni predpisana. V nadaljevanju se je tožena stranka sklicevala na določbo 3. člena ZKP in sicer domnevo nedolžnosti ter dolžnost sodišča, da v dvomu odloči v korist obdolženca. Pojasnila je, da je treba v primeru, ko obramba ni obvezna, v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava gledati na interes pravičnosti, na katerega se na abstraktni ravni opira 3. člen 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/2004 s spremembami, v nadaljevanju ZBPP), ki pravi, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesom pravičnosti. Zakonodaja tega pojma ne definira. Tako je treba skladno s sodno prakso pri odločanju o postavitvi zagovornika gledati na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo zagotovljeno le z zagovornikom. Prav tako se je sklicevala na določilo 17. člena ZKP in načelo iskanja materialne resnice. Tako tožena stranka ugotavlja, da se prosilcu očita storitev dveh kaznivih dejanj po prvem odstavku 135. člena KZ-1, za kateri je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Teža obeh dejanj torej ni takšna, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se prosilcu dodeli strokovna pomoč zagovornika, oziroma dodeli BPP. Poleg tega, kot izhaja iz obtožnega predloga, državna tožilka sodišču predlaga, da zasliši oba oškodovanca, pregleda spis I Kpd 977/2010 in predloge za pregon s strani oškodovancev. Tako po mnenju tožene stranke ni podanih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec pomoč strokovne obrambe. Prav tako je tožena stranka glede na opis in težo očitanih dejanje prosilcu mnenja, da v konkretnem postopku ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj. Nadalje iz osebnih podatkov za prosilca kot obdolženca iz obtožnega predloga izhaja, da je že kaznovana oseba in mu tako situacija, v kateri se je znašel, ni tuja. Prav tako velja v kazenskem postopku načelo materialne resnice in je sodišče samo dolžno po uradni dolžnosti ugotavljati tudi dejstva in izvajati dokaze, ki so obdolžencu v korist. V dvomu pa je dolžno sodišče odločiti vedno v korist obdolženca. Glede na vse določbe ZKP, ZBPP in pravno teorijo ter glede na nekompleksnost konkretnega primera, je po mnenju tožene stranke prošnja za dodelitev BPP neutemeljena, ker je v nasprotju z interesom pravičnosti. Poleg tega bi bila dodelitev BPP prosilcu tudi nesorazmerna glede na opis in težo očitanih dejanj, ob dejstvu, da je sodišče dolžno v kazenskem postopku postopata v skladu z načelom materialne resnice. Ker torej prosilec ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP, tožena stranka v nadaljevanju ni presojala izpolnjevanja subjektivnega pogoja, ki mora biti podan kumulativno.

Tožnik v vloženi tožbi odločitvi tožene stranke oporeka. Iz dokumentacije, ki jo je predložil toženi stranki je namreč razvidno, da je v slabi finančni situaciji, torej si ne more privoščiti zagovornika. Sodišču pošilja tudi psihiatrično izvedensko mnenje o svojem duševnem stanju, ki dokazuje, da se sam ni zmožen zagovarjati. Meni da je upravičen bodisi do dodelitve BPP ali pa do zagovornika po uradni dolžnosti. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št.105/2006, v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja: Sodišče v obravnavani zadevi, enako kot v vseh do sedaj obravnavanih zadevah, ki so se nanašale na odobritev BPP v kazenskih postopkih, tožniku pojasnjuje, da pravico obdolženca v kazenskem postopku (pravico do formalne in materialne obrambe) precizirajo določbe Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/2007 UPB, v nadaljevanju ZKP). Določba 12. člena ZKP določa, da ima obdolženec pravico, da se brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, ki si ga izbere sam izmed odvetnikov. Iz slednje določbe (drugi odstavek) izhaja tudi, da če si obdolženec ne vzame zagovornika sam, mu ga postavi sodišče, kadar je to določeno s tem zakonom, da se zagotovi njegova obramba. Slednja pravica se uresničuje na podlagi 70. člena ZKP, kot obvezna obramba. V obravnavani zadevi ni sporno, da teža očitanega kaznivega dejanja ne zahteva postavitve zagovornika v okviru obvezne obrambe, kar pomeni, da imajo tudi obdolženci v kazenskem postopku, ki ne izpolnjujejo pogojev za obvezno obrambo, možnost zaprositi za dodelitev BPP v skladu z določbami ZBPP, kar seveda pomeni, da morajo, enako kot vsi prosilci po tem zakonu, izpolnjevati tudi v določbi 24. člena navedene pogoje. Tako morajo izpolnjevati tudi pogoj iz prvega ostavka 24. člena ZBPP, po katerem se pri presoji dodelitve BPP, kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da: zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva, oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po določbi drugega odstavka tega člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

V obravnavani zadevi je tožena stranka odločitev o zavrnitvi BPP pravilno oprla na ugotovitev, da bi bila odobritev BPP v obravnavani zadevi v nasprotju z interesom pravičnosti, saj tožniku že splošna načela kazenskega postopka, kot so načelo iskanja materialne resnice, domneva nedolžnosti ter načelo v dvomu v korist obdolženca, zagotavljajo pošten postopek. Ob tej, v izpodbijani odločbi dobro obrazloženi utemeljitvi, ter ugotovitvi s katero sodišče v celoti soglaša, da v kazenski zadevi I K 23561/2011 ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj, ter oceni tožnikove osebnosti, je sodišče presojalo tudi tožbeni ugovor, da se tožnik ni sposoben zagovarjati sam, kar naj bi dokazovalo tožbi priloženo Psihiatrično izvedensko mnenje o duševnem stanju A.A. Po presoji sodišča ta tožbeni ugovor na drugačno odločitev sodišča, ki bi eventualno lahko vplival na drugačno presojo tožnikove sposobnosti da se zagovarja sam, ne more vplivati. Tožena stranka namreč po presoji sodišča ni dolžna (niti ne sme) odobriti BPP, če presodi, da niso izpolnjeni v ZBPP zahtevani pogoji, ti pa tudi po presoji sodišča niso bili izkazani. Ker tožnik v tožbi ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo načela pravičnosti v zadevi dodelitve BPP in ker ocena tožnikove osebnosti, ki temelji na podatku iz kazenske evidence, sodišču ne narekuje drugačne odločitve, je sodišče po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.