Jedro

Zahteva za priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti je bila zavrnjena, ker tožnik ni uveljavljal sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Toženec je ugotovil, da je tožnik sicer sprožil delovni spor, vendar je bila tožba prepozna, zato je štel, da gre za izključitveni razlog po 8. alineji 2. odstavka 63. člena ZUTD, ker mu je prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi delodajalčeve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ki določajo posebno varstvo delavca pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, delavec pa za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva. Ker je prav o tem vprašanju in pravočasnosti tožbe bilo v delovnem sporu odločeno drugače, kot je odločil toženec, sodba delovnega sodišča, s katero je bila ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, predstavlja obnovitveni razlog po 4. točki 1. odstavka 260. člena ZUP, ki je podan, če se odločba organa, ki je vodil postopek opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Tožnikov predlog za obnovo postopka je zato utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 3. 2. 2014 in št. ... z dne 17. 6. 2013 in dovolilo obnovo postopka v zvezi z odločbama št. ... z dne 22. 3. 2013 in št. ... z dne 7. 1. 2013 (I. točka izreka) in naložilo toženi stranki, da izda novo odločbo v obnovljenem postopku v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe (II. točka izreka). V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 454,45 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 8-dnevnega roka za izpolnitev do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka in sicer kot izhaja iz pritožbenih navedb zoper ugodilni del, iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da obnova postopka ni mogoča, ker se je s sodbo Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 7/2013 z dne 3. 4. 2013 vzpostavilo novo dejansko stanje. Postopek, katerega obnovo je dovolilo prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo, je bil končan z odločbo tožene stranke, št. ... z dne 22. 3. 2013. Navaja, da je tožnik dne 30. 11. 2012 prejel sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V pravnem pouku je bilo določeno, da je zoper ta sklep dopustno v roku 30 dni od dneva prejema zahtevati sodno varstvo s tožbo pred Delovnim sodiščem v Kopru. Tožnik je starejši delavec in za njega v skladu s 114. členom Zakona o delovnih razmerjih velja posebno varstvo pred odpovedjo iz poslovnega razloga, minimalne pogoje za starostno upokojitev pa bi izpolnil 11. 6. 2016. Do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev mu manjka več kot 25 mesecev in mu v skladu s 114. členom ZDR ni zagotovljeno denarno nadomestilo do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev. Tožnik je v vlogi za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila z dne 12. 12. 2012 označil, da v zvezi s prenehanjem zaposlitve ni uveljavljal sodnega varstva. V spisu pa tudi ni pisne izjave, da se strinja z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožnik je k pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa priložil tožbo na delovno sodišče zoper delodajalca z dne 11. 1. 2013. Organ druge stopnje je ugotovil, da je glede na prejem sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30. 11. 2012 tožba, ki jo je tožnik vložil 11. 1. 2013, prepozna in na ta upravni postopek ne vpliva. Odločba prve stopnje je bila namreč izdana dne 7. 1. 2013, to je po izteku roka za tožbo. Poleg tega je tožnik v vlogi za uveljavljanje pravic do denarnega nadomestila označil, da ni uveljavljal sodnega varstva. Organ druge stopnje je ugotovil, da tožniku v skladu s 114. členom ZDR ni zagotovljeno denarno nadomestilo do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino in da v roku 30 dni oziroma do izdaje odločbe organa prve stopnje, ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva. Na podlagi takšnega dejanskega stanja je organ druge stopnje ugotovil, da tožnik v skladu z 8. alinejo drugega odstavka 63. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/10 s spremembami, v nadaljevanju ZUTD) v povezavi s prvim odstavkom 63. člena zakona, nima pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Tožena stranka meni, da v obravnavani zadevi obnova postopka ni mogoča. Delovno sodišče je s sodbo opr. št. Pd 7/2013 ugotovilo, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje, saj ni podal soglasja k prenehanju delovnega razmerja ter odločilo, da tožniku delovno razmerje traja do 14. 12. 2012 in mu preneha zaradi nesposobnosti. S takšno sodbo sodišča je vzpostavljeno novo dejansko stanje. Prvostopni in drugostopni organ s svojima odločbama nista odločala na podlagi dejanskega stanja, vzpostavljenega na podlagi sodbe opr. št. Pd 7/2013. Zato v tem primeru obnova postopka ni mogoča. Tožnik bi moral po prejemu sodbe delovnega sodišča na podlagi novega dejanskega stanja vložiti novo vlogo za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja delno zmotno uporabilo materialno pravo, vendar je iz drugih razlogov pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V obravnavani zadevi sta predmet presoje dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 3. 2. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 17. 6. 2013, s katero je toženec zavrnil tožnikov predlog za obnovo postopka. Z dokončno odločbo z dne 3. 2. 2014 pa je takšno odločitev potrdil in zavrnil pritožbo vloženo zoper citirano prvostopno odločbo. Sporno v tej zadevi je, ali je toženec pravilno zavrnil predlog tožnika za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 22. 3. 2013. 6. Iz listinske dokumentacije in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov odpovedana s sklepom z dne 30. 11. 2012. Tožnik je 12. 12. 2012 pri Zavodu RS za zaposlovanje podal vlogo za uveljavljanje pravice do nadomestila. Ta je z odločbo z dne 7. 1. 2013 zavrnil njegovo zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti, ker ni uveljavljal sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je nato 11. 1. 2013 na delovno sodišče vložil tožbo na razveljavitev sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, pri toženi stranki pa 23. 1. 2013 pritožbo, v kateri je navedel, da je na delovno sodišče vložil tožbo. Tožena stranka je njegovo pritožbo z odločbo z dne 22. 3. 2013 zavrnila, odpravila prvostopno odločbo z dne 7. 1. 2013 ter zavrnila zahtevek za priznanje pravice do nadomestila. V obrazložitvi je kot podlago za odločitev navedla 8. in 9. alinejo 63. člena ZUTD.

7. Dne 26. 4. 2013 je tožnik pri Zavodu RS za zaposlovanje vložil predlog za obnovo postopka na podlagi 1. točke prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) in kot obnovitveni razlog navajal sodbo Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 7/13 z dne 3. 4. 2013, s katero je ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da je tožniku delovno razmerje prenehalo z dnem 14. 12. 2012. 8. V 1. točki prvega odstavka 260. člena ZUP je določeno, da se postopek obnovi, če se izve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

9. V obravnavanem primeru je tožena stranka v predsodnem postopku na podlagi takšnega predloga tožnika in obnovitvenega razloga, to je sodbe Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 7/2013 zavrnila predlog za obnovo postopka, ker naj ne bi bili izpolnjeni pogoji iz 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP.

10. Do drugačnega zaključka na isti pravni podlagi je prišlo sodišče prve stopnje, ker je štelo, da je dejstvo, da je tožnik izpodbijal razveljavitev sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajalo že v času odločanja tožene stranke v upravnem postopku, ki pa tega ni dodatno preverjala. Po stališču sodišča prve stopnje, če bi tožena stranka dejstvo, ki ga izkazuje sodba Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 7/2013 z dne 3. 4. 2013 upoštevala pri odločanju, bi to lahko pripeljalo do drugačne odločitve.

11. V zakonskem smislu je novo dejstvo tisto, za katerega je stranka ali organ izvedel naknadno, bi pa lahko pripeljala do drugačne odločitve, če bi zanj izvedel pred izdajo odločbe. Dejstvo je torej moralo obstajati že v času prvega odločanja, če je nastalo pozneje, obnovitveni razlog ni podan.

12. V obravnavanem primeru je tožnik predlagal, da se postopek obnovi na podlagi 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, in se hkrati posebej skliceval na sodbo Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 7/2013 in jo smiselno uveljavljal kot obnovitveni razlog. V predlogu za obnovo je tožnik dodatno navajal, da je že drugostopni organ (v odločbi z dne 22. 3. 2014, ker je tožnik tožbo vloženo v delovnem sporu vložil po prejemu prvostopne odločbe z dne 7. 1. 2013) ugotavljal, ali gre za pravočasno tožbo. V konkretnem primeru je tožnik želel obnoviti postopek, v katerem drugostopni organ ni upošteval, da je vložil tožbo in sprožil delovni spor, ker je zaključil, da je tožba vložena 12. 1. 2013 prepozna in da na ta postopek ne vpliva.

13. Navedba pravne podlage oziroma opredelitev obnovitvenega razloga po določeni točki zakona o predlogu ni potrebna, niti ni odločilna za presojo, če je obnova postopka dopustna. Torej, če so izpolnjene vse ostale procesne predpostavke in če je naveden tudi obnovitveni razlog.

V skladu s prvim odstavkom 147. člena ZUP gre za predhodno vprašanje, če organ, ki vodi postopek naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve. To vprašanje je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakega drugega organa. Upravni organ lahko ob pogoju iz tega zakona sam obravnava predhodno vprašanje, ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ.

14. Glede na obrazložitev odločbe z dne 22. 3. 2013, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je drugostopni organ sam ugotavljal, da je bila tožba vložena po izteku roka za njeno vložitev in da na upravni postopek ne vpliva. Zaključil je, da tožnik v skladu z 8. ter 9. alinejo drugega odstavka 63. člena ZUTD v povezavi s prvim odstavkom 63. člena ZUTD, nima pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Drugostopni organ je štel, da gre pri tožniku za izključitveni razlog po 8. alineji drugega odstavka 63. člena zakona, ker mu je prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi delodajalčeve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ki določajo posebno varstvo (starejšega) delavca pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, delavec pa za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva.

15. Drugostopni organ je torej v predsodnem postopku zaključenim z odločbo z dne 22. 3. 2013, sam ugotavljal, ali je tožba v delovnem sporu vložena pravočasno in ker je zaključil, da je vložena prepozno, štel, da pravnega varstva tožnik ni uveljavljal. Ker je prav o tem vprašanju in pravočasnosti tožbe, bilo v delovnem sporu odločeno drugače, kot je odločil toženec z odločbo z dne 22. 3. 2013, v konkretnem primeru sodba opr. št. Pd 7/2013 predstavlja obnovitveni razlog po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP je obnovitveni razlog podan, če se odločba organa, ki je vodil postopek opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. 16. Čeprav v obravnavanem primeru sodba Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 7/2013 ne predstavlja obnovitvenega razloga po 1. točki prvega odstavka 260. člena ZUP, na kar pravilno opozarja pritožba, pač pa gre za obnovitveni razlog po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP, je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani odločbi toženca in dovolilo obnovo postopka končanega z odločbo z dne 22. 3. 2013. 17. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. S