Jedro

Ob ugotovljenih dejstvih, da se je tožnica vselila v obravnavano stanovanje kot družinski član imetnika stanovanjske pravice, čeprav mu ta lastnost po zakonu ni šla, nadalje, da se je vselila v stanovanje, katerega uporabnica je bila toženka, torej stanovanje, ki pravno ni bilo prazno, zakon ni nalagal toženki, da tožbo za izpraznitev stanovanja vloži proti vsem trem vseljenim družinskim članom, da bi tako vsakemu posebej preprečila pridobitev statusa imetnika stanovanjske pravice po 50. členu ZSR. Tožničino sklicevanje na nezakonitost odločbe, ki je bila podlaga za vselitev, ji ne more prinesti več pravic kot stanovalcem zakonitega imetnika stanovanjske pravice (70. člen ZSR). Le, če bi šlo za nezakonite vselitve družinsko ali sicer pravno nepovezanih oseb v dejansko in pravno prazno stanovanje, bi bilo revizijsko mnenje o potrebnosti tožbe proti vsaki izmed njih utemeljeno. Zakon tudi sicer ni predvideval izgube pravice ne za imetnika stanovanjske pravice ne za uporabnika zato, ker se je kdo tretji vselil v stanovanje v nasprotju z zakonom.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da je imela tožnica na dan uveljavitve stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91-I, 21/94 in 23/96 - SZ) 19.10.1991 enake pravice kot imetnik stanovanjske pravice, in naj toženka s hčerko izprazni stanovanje v L., P. in ga izroči tožnici. Ugotovilo je namreč, da tožnica ni bivala nemoteno v stanovanju več kot 2 leti, saj se je vselila 1.7.1989, že 28.8.1990 pa je bilo njenemu možu s pravnomočno sodbo opr. št. II P 48/90 naloženo, naj izprazni obravnavano stanovanje, in dne 18.6.1991 je bil izdan sklep o izvršbi z deložacijo.

Tožničino pritožbo je višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeno, pri čemer je dalo posebno težo dejstvu, da toženka nikoli ni izgubila statusa uporabnice, po moževi izselitvi pa je pridobila imetništvo stanovanjske pravice po 17. členu zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 35/82 in 14/84 - ZSR). Tožničina nezakonita vselitev in bivanje v njem nista odvzela toženki njene stanovanjske pravice.

Proti tej sodbi vlaga tožnica revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj vrhovno sodišče sodbi spremeni tako, da bo ugodeno tožbenemu zahtevku, ali pa ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Nobena izmed sodb ni nedvoumno odgovorila na tožničine navedbe. Tudi, če bi bil toženki priznan status imetnice stanovanjske pravice, velja tudi zanjo 50. člen ZSR, se pravi, da bi morala ukrepati v dveh letih, in to zoper vse nezakonito vseljene osebe imensko. Tožba II P 48/90 je bila usmerjena le proti B. K. Pravica toženke bodisi kot uporabnice stanovanja bodisi kot imetnice stanovanjske pravice je po dveh letih od tožničine vselitve prenehala. Na dan uveljavitve SZ je imela le tožnica stanovanjsko pravico.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ob ugotovljenih dejstvih, da se je tožnica vselila v obravnavano stanovanje kot družinski član imetnika stanovanjske pravice, čeprav mu ta lastnost po zakonu ni šla, nadalje, da se je vselila v stanovanje, katerega uporabnica je bila toženka, torej stanovanje, ki pravno ni bilo prazno, zakon ni nalagal toženki, da tožbo za izpraznitev stanovanja vloži proti vsem trem vseljenim družinskim članom, da bi tako vsakemu posebej preprečila pridobitev statusa imetnika stanovanjske pravice po 50. členu ZSR. Tožničino sklicevanje na nezakonitost odločbe, ki je bila podlaga za vselitev, ji ne more prinesti več pravic kot stanovalcem zakonitega imetnika stanovanjske pravice (70. člen ZSR). Le, če bi šlo za nezakonite vselitve družinsko ali sicer pravno nepovezanih oseb v dejansko in pravno prazno stanovanje, bi bilo revizijsko mnenje o potrebnosti tožbe proti vsaki izmed njih utemeljeno. Po drugi strani se je izrek sodbe v zadevi II P 48/90 glasil, naj takrat tožničin mož in stanodajalka izpraznita stanovanje in ga izročita toženki. Pravnomočni izrek te sodbe je torej zajel tudi tožnico. Izpraznitev in izročitev stanovanja se namreč opravi v izvršilnem postopku, ki je bil glede tega stanovanja tudi izpeljan, tako, da uradna oseba izroči nepremičnino v posest upniku, ko pred tem odstrani iz nje osebe in stvari (prvi odstavek 220. člena zakona o izvršilnem postopku). Izrek se ni glasil le na izselitev tožničinega moža. Posredno je bila tako sodno uveljavljena v dveletnem zakonskem roku pravica prizadetega (toženke) zoper nezakonito vseljeno tožnico po 50. členu ZSR in tako se pokaže kot pravilna odločitev, da ni šlo za pasivnost prizadete toženke, ki bi omogočila pridobiti stanovanjsko pravico tožnici, po drugi strani pa toženki povzročila izgubo statusa, ki ga je ves čas imela. Zakon tudi sicer ni predvideval izgube pravice ne za imetnika stanovanjske pravice ne za uporabnika zato, ker se je kdo tretji vselil v stanovanje v nasprotju z zakonom. Po povedanem je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Ne gre torej za uveljavljani revizijski razlog in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP).