Jedro

Tožena stranka je izrecno zahtevala izvedbo naroka za glavno obravnavo, ki ga sodišče ni izvedlo, v obrazložitvi sodbe pa celo zapisalo, da stranki naroka nista zahtevali. Takšno ravnanje prvostopnega sodišča pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar sodišče izda sodbo brez glavne obravnave, pa bi jo moralo opraviti. Določba 454. člena ZPP je jasna, če stranka narok zahteva, ga je treba izvesti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je (I.) tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.652,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 146,89 EUR od 16. 4. 2021 dalje do plačila, - od zneska 301,08 EUR od 16. 5. 2021 dalje do plačila, - od zneska 301,08 EUR od 16. 6. 2021 dalje do plačila, - od zneska 301,08 EUR od 16. 7. 2021 dalje do plačila, - od zneska 301,14 EUR od 16. 8. 2021 dalje do plačila in - od zneska 301,14 EUR od 16. 9. 2021 dalje do plačila, ter (II.) naložilo toženi stranki, da mora povrniti tožeči stranki njene izvršilne stroške v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9.1. 2022 dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in priglaša stroške postopka.

Izpostavila je, da so v vtoževanem obdobju veljali različni omejevalni ukrepi v zvezi z epidemijo, ki so vplivali na delovanje trgovine oz. poslovalnic tožene stranke, da je bilo opravljanje trgovske in gostinske dejavnosti v tem času omejeno z Odloki o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom in z omejitvijo delovnega časa. Zaradi omejenega obsega poslovanja so nastajale tudi omejene količine odpadkov ter potreba po zbiranju in odvozu komunalnih odpadkov in ni potrebovala odvoza odpadkov v tolikšni meri, kot bi ga sicer, zato naročila storitev niso bile takšne kot izhaja iz navedb tožeče stranke. Predlaga zaslišanje zakonite zastopnice tožene stranke A. A., ki bi lahko potrdila navedbe tožene stranke glede omejenega poslovanja v vtoževanem obdobju. Prvostopenjsko sodišče predlogu tožene stranke ni sledilo in zakonite zastopnice ni zaslišalo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je izrecno zahtevala izvedbo naroka za glavno obravnavo, ki ga sodišče ni izvedlo, v obrazložitvi sodbe pa je celo zapisalo, da ga stranki nista zahtevali. Če stranka narok zahteva, ga sodišče mora izvesti, pri tem pa razlogov za izvedbo naroka sploh ni dolžna navajati. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar sodišče izda sodbo brez glavne obravnave.

Glede ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka izkazala, da je svojo obveznost dogovorjenega odvoza komunalnih odpadkov izpolnila, gre zgolj za ugibanje in uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti.

3. Na pritožbo je pravočasno odgovorila tožeča stranka in navedla, da je obveznost dogovorjenega odvoza odpadkov v celoti izkazana in zatrjevane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Stroškov ni priglasila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Utemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka izrecno zahtevala izvedbo naroka za glavno obravnavo, ki ga sodišče ni izvedlo, v obrazložitvi sodbe pa celo zapisalo, da stranki naroka nista zahtevali. Takšno ravnanje prvostopnega sodišča pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar sodišče izda sodbo brez glavne obravnave, pa bi jo moralo opraviti. Določba 454. člena ZPP je jasna, če stranka narok zahteva, ga je treba izvesti. Ker je tožena stranka narok izrecno zahtevala, prvostopno sodišče pa v osmi točki obrazložitve izpodbijane sodbe celo (napačno) navedlo, da nobena od strank naroka ni zahtevala, je očitana absolutno bistvena kršitev podana.

6. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je tožena stranka za potrditev svojih navedb predlagala svoje zaslišanje (tožene stranke), temu dokaznemu predlogu pa prvostopno sodišče ni sledilo, temveč je napačno zaključilo, da gre za neprerekane navedbe tožene stranke v smislu 214. člena ZPP. Takšen zaključek prvostopnega sodišča je zmoten in sodišče je s tem, ko ni izvedlo predlaganega dokaza, zagrešilo še absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti), saj toženi stranki z nezakonitim postopanjem, (ko je izrecno zahtevala narok in predlagala svoje zaslišanje) ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

7. Z zgoraj opisanim ravnanjem je sodišče prve stopnje storilo absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za kateri se domneva vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more dopolniti postopka oziroma te (absolutne) bistvene kršitve odpraviti samo, saj do izvedbe glavne obravnave in kontradiktornega postopka na prvi stopnji kljub izrecni zahtevi tožene stranke sploh še ni prišlo, zato je na podlagi 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče omenjene kršitve ne more sanirati samo na ta način, da bi namesto sodišča prve stopnje v celoti samo izpeljalo glavno obravnavo, ki je prvostopno sodišče kljub zahtevi tožene stranke ni izvedlo in nato še samo presodilo v zadevi. S takšnim ravnanjem bi bilo na pritožbeni stopnji sojenja vsekakor prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS).1 Ker se po tožbi z dne 28. 12. 2021 (takrat je bil vložen predlog za izvršbo na podlagi verodostojnih listin) zadeva razveljavlja prvič, takšna odločitev ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

8. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju izdati sodbo, ki ne bo obremenjena z očitanima absolutno bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka. Moralo bo izvesti glavno obravnavo kot je tožena stranka zahtevala, zaslišati toženo stranko in izvesti vse relevantne dokaze, nato pa o zadevi ponovno odločiti upoštevaje relevantne določbe procesnega in materialnega prava.

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Podobno tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi III Ips 4/2013 z dne 17. 9. 2013.