Jedro

V zadevi gre za odločanje na zahtevo stranke. Ta mora zato dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno. Če tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek, pri čemer mora skladno s 7. členom ZUP skrbeti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu. Iz zapisnika o zaslišanju stranke je razvidno, da toženka tožnika pred zaslišanjem ni seznanila z relevantnimi določbami ZIZ o ugovornih razlogih. Tožniku je bilo zastavljeno le vprašanje, zakaj želi vložiti ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršbe. Njegov odgovor bi terjal pojasnilo, da se ugovor lahko nanaša le na sklep o nadaljevanju izvršbe in dodatno zahtevo po obrazložitvi dane izjave. Iz izpodbijane odločbe pa tudi ne izhaja, da bi toženka pravilnost in zakonitost sklepa glede na razpoložljive podatke uradoma preverila v obsegu, v katerem je ta predmet uradne preveritve v izvršilnem postopku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Predsednice Okrožnega sodišča v Krškem št. Bpp 62/2013 z dne 13. 3. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika, vloženo 18. 2. 2013, s katero je predlagal, da se mu dodeli brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) za vložitev ugovora zoper sklep Okrajnega sodišča v Brežicah In 146/2010 z dne 4. 2. 2013 o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, za vložitev predloga za omejitev izvršbe, za zastopanje na I. stopnji in oprostitev plačila stroškov postopka.

Po proučitvi prošnje in listin, ki jih je predložil tožnik, tožena stranka ugotavlja, da je s sklepom In 146/2010 z dne 4. 2. 2013 dovoljena izvršba z novim izvršilnim sredstvom kot nadaljevanje izvršbe po sklepu In 146/2010 z dne 25. 10. 2010 (pravnomočen dne 25. 1. 2013) z rubežem denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet. Tožnik je v postopku kot ugovorni razlog zoper novo izvršilno sredstvo izjavil, da zadeva ni pravična, da se želi dogovoriti z upniki ter obnoviti postopek. Ob upoštevanju navedenega ugovor zoper sklep o izvršbi po presoji tožene stranke nima verjetnega izgleda za uspeh. Pričakovanja tožnika so v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago in je zato zahtevek v smislu 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) nerazumen. Navedba, da je celotna izvršba nepravična, namreč ni ugovorni razlog, ki bi preprečeval izvršbo v smislu določb 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Razlogi za ugovor, ki jih je na zaslišanju navedel tožnik, v ničemer ne grajajo dovoljenega novega sredstva izvršbe v smeri ugovornega razloga po 7. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, tožnik pa sodišču tudi ni očital kršitve procesnega in materialnega zakona. Postopek izvršbe bi se zato po presoji tožene stranke z vložitvijo pravnih sredstev le po nepotrebnem zavlačeval. Sodišče je prošnjo za BPP prvič prejelo po faxu 15. 2. 2013, kar je po izteku roka za vložitev ugovora in zato ne pokriva stroškov odvetnika do 14. 2. 2013, to je do dne, ko naj bi pooblaščeni odvetnik vložil ustrezno pravno sredstvo.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Toži iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Tožena stranka namreč razumnost zahteve presodi zgolj na podlagi laične izjave tožnika, da izvršilni postopek ni pravičen. Laično izjavo tožnika je tožena stranka dolžna v skladu s svojim strokovnim znanjem preveriti s pregledom listin, med drugim sklepa o nadaljevanju izvršbe in predloga za nadaljevanje izvršbe, ki je bil podlaga za njegovo izdajo, in na tej podlagi presoditi razumnost vložitve ugovora. Tega ni storila, temveč je presodila le izjavo, ki jo je tožnik podal, ne da bi mu bili pred tem predočeni zakonski ugovorni razlogi. S pregledom predloženih listin bi tožena stranka po mnenju tožnika morala ugotoviti, da je vložitev ugovora razumna, saj sta predlog za nadaljevanje izvršbe in sklep o nadaljevanju izvršbe nejasna. Po prepričanju tožnika je predlog upnika za nadaljevanje izvršbe z novim, drugim izvršilnim sredstvom razumeti kot predlog, da se namesto že dovoljene izvršbe na nepremičnine, dovoli nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom. Izvršilno sodišče je v nasprotju s predlogom upnika dovolilo nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom poleg že dovoljenega sredstva izvršbe. Vložitev ugovora je zato smiselna in razumna. Tožena stranka bi morala ugotoviti tudi, da za izdajo sklepa ni podlage, saj je upnik predlog (za nadaljevanje izvršbe) vložil še pred odpremo sklepa o izvršbi (28. 10. 2010), sodišče pa predlaganega nadaljevanja ne bi smelo dovoliti po več kot dveh letih od prejema vloge. Kolikor gre za predlog za nadaljevanje izvršbe z dodatnim izvršilnim sredstvom, pa bi tožena stranka morala ugotoviti, da ni utemeljen, ker izvršba s prodajo dolžnikovih nepremičnin povsem zadošča za poplačilo upnikove terjatve. Ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja bi tožena stranka morala ugotoviti tudi obstoj ugovornega razloga po 7. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, ker sodišče v sklepu ni upoštevalo omejitve izvršbe zaradi preživljanja tožnikove hčerke, ki je študentka na fakulteti. Pravno sredstvo je utemeljeno tudi zoper odločitev o stroških, ki je v celoti neobrazložena, ob upoštevanju ZOdvT pa tudi napačna. Ob pravilni uporabi tarife bi stroški za nadaljevanje izvršbe lahko znašali največ 133,35 EUR in ne 504,06 EUR, kolikor jih je, s sklicevanjem na specificirani stroškovnik, odmerilo sodišče. Tožnik na podlagi navedenega predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila. Zaradi slabega premoženjskega stanja prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožba je utemeljena.

V zadevi gre za odločanje na zahtevo stranke. Dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, mora zato stranka navesti natančno, po resnici in določno. Če stranka tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek, pri čemer pa mora skladno s 7. členom Zakona o splošnem upravnem postopku skrbeti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu.

Iz zapisnika o zaslišanju stranke z dne 7. 3. 2013 je razvidno, da tožena stranka tožnika pred zaslišanjem ni seznanila z relevantnimi določbami ZIZ o ugovornih razlogih. Tožniku je bilo zastavljeno le vprašanje, zakaj želi vložiti ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršbe. Njegov odgovor, da zadeva ni pravična, po presoji sodišča ni zadostna podlaga za zavrnitev vloge za dodelitev BPP iz razloga nerazumnosti. Odgovor bi namreč terjal pojasnilo, da se ugovor lahko nanaša le na sklep o nadaljevanju izvršbe in dodatno zahtevo po obrazložitvi dane izjave. Iz navedenega razloga, ob upoštevanju vsebine vloge, s katero je predlagana dodelitev BPP tudi za vložitev predloga za omejitev izvršbe, tožena stranka po mnenju sodišča izjavo tožnika preuranjeno presodi kot razlog, ki ga v izvršilnem postopku ni dopustno uveljavljati.

Iz izpodbijane odločbe obenem ne sledi, da bi tožena stranka pravilnost in zakonitost sklepa glede na razpoložljive podatke uradoma preverila v obsegu, v katerem je ta predmet uradne preveritve v izvršilnem postopku.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženi stranki, da po ustrezni dopolnitvi postopka v zadevi ponovno odloči. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. O predlogu za taksno oprostitev sodišče ni odločalo, ker se na podlagi četrtega odstavka 10. člena ZST-1 v postopku za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača. Ker je sodišče že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov ugotovilo, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (59. člen ZUS-1).