Jedro

Zakonodajalec je kot enega od ukrepov, ki imajo cilj zagotoviti javni red in varnost, določil tudi možnost odpovedi stalnega prebivanja tujcu, in to takrat, ko stori kaznivo dejanje, za katerega mu je izrečena nepogojna zaporna kazen, daljša od treh let. Brez dvoma bo tožniku izrečena odpoved stalnega prebivanja posegla v uresničevanje njegove pravice do družinskega življenja in posegla v vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo, vendar pa to samo po sebi še ne pomeni, da je zato ukrep tudi nesorazmeren.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Piran (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je na podlagi 61. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) tožniku z odločbo št. 214-906/2019-33 z dne 13. 2. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) odpovedala stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ki mu je bilo izdano dne 19. 7. 2022 (1. točka izreka). Določila je, da tožnikovo dovoljenje za stalno prebivanje tujca preneha veljati z dokončnostjo izpodbijane odločbe, tožnik pa mora v nadaljnjih osmih dneh prvostopenjskemu organu posredovati izkaznico dovoljenja za stalno prebivanje v uničenje (2. točka izreka). Prvostopenjski organ je nadalje določil, da mora tožnik Republiko Slovenijo zapustiti takoj po prestani zaporni kazni ter da ima prepoved ponovnega vstopa v Republiko Slovenijo za čas petih let, ki prične teči z dnem, ko bo odpuščen s prestajanja zaporne kazni oziroma z dnem dokončnosti odločbe, če ta postane dokončna po tem, ko bo že odpuščen s prestajanja kazni (3. in 4. točka izreka).

2. Prvostopenjski organ citira določbo 1. alineje prvega odstavka 61. člena ZTuj-2, ki določa, da se tujcu, ki ima v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje, to odpove, če je bil s pravnomočno sodbo obsojen zaradi kaznivega dejanja na nepogojno zaporno kazen daljšo od treh let. Tožnik je bil na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Kopru št. I K 39827/2016 obsojen zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) na zaporno kazen petih let. Poleg tega je prvostopenjski organ ugotovil, da je bil tožnik spoznan za odgovornega tudi za dva prekrška po Zakonu o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1). Prvi prekršek je storil dne 4. 3. 2018, drugega pa dne 2. 7. 2018. Zoper tožnika je bila vložena tudi zahteva za preiskavo za dve kaznivi dejanji po 168. členu KZ-1 in po 299. členu KZ-1, vendar pa je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. II KS 54855/2017 z dne 17. 1. 2018 zavrnjena. Iz podatkov Ministrstva za pravosodje izhaja, da je bil tožnik kaznovan tudi za prekršek po tretjem odstavku 106. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za kar mu je bila izrečena globa in osemnajst kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Kopru št. PR 414/2018, ki je postala pravnomočna dne 4. 4. 2019, izhaja, da je prekršek storil s tem, da je vozil osebni avtomobil pod vplivom prepovedanih drog.

3. Prvostopenjski organ je v postopku ugotavljal tudi tožnikove osebne, družinske, gospodarske in druge vezi. Ugotovil je, da ima tožnik v Republiki Sloveniji ženo, polnoletnega sina, ki je zaposlen in ima prijavljeno stalno bivališče na drugem naslovu ter mladoletno hčerko, ki jo je po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije zavarovala tožnikova žena. Tožnik nima urejenega zdravstvenega zavarovanja v Republiki Sloveniji, zavarovan pa je bil v obdobju od 1. 4. do 30. 6. 2016, od 4. 3. do 4. 6. 2019 in od 13. 8. do 30. 9. 2019. Prvostopenjski organ je v postopku kot pričo zaslišal tožnikovo ženo A. A., ki je povedala, da je zaposlena in da preživlja mladoletno hčerko, sin pa se preživlja sam. V času, ko tožnik še ni bil na prestajanju zaporne kazni, je sama skrbela za otroka, saj tožnik ni bil redno zaposlen, pač pa le priložnostno, pri tem pa so ji pomagali drugi v družini. Tožnikovo vedenje je vplivalo tudi na hčerko, saj jo skrbi za očeta in je popustila v šoli. S tožnikom imajo obiske enkrat tedensko, po telefonu pa se slišijo vsak dan. Prvostopenjski organ je zaslišal tudi policista PP Piran, ki je obravnaval tožnikov prekršek z dne 20. 7. 2018. Pojasnil je, da je tožnik s svojim ravnanjem ogrožal redarja B. B. 4. Na podlagi zbranih dokazov prvostopenjski organ ugotavlja, da je kaznivo dejanje, za katerega je bila tožniku izrečena zaporna kazen, hudo kaznivo dejanje. Tožnik je deloval po navodilih članov hudodelske združbe in dne 2. 10. 2016 z osebnim avtomobilom pripeljal večjo količino prepovedane droge, namenjene za nadaljnjo prodajo in za potrebe združbe. Z vsemi ugotovitvami je prvostopenjski organ seznanil tožnika in mu dal možnost, da se o tem izjavi, česar pa ni storil. 5. Prvostopenjski organ ugotavlja, da gre pri tožniku za osebo, ki se ne podreja pravnemu redu Republike Slovenije. To dokazuje pravnomočna sodba, s katero je bil tožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, kot tudi sodbi, iz katerih izhaja, da je bil spoznan za odgovornega za prekršek z elementom ogrožanja varnosti druge osebe in zaradi vožnje pod vplivom prepovedanih drog. Vse to napotuje na resne razloge za sum, da bo tožnik, kolikor bo ostal v Republiki Sloveniji, predstavljal nevarnost oziroma grožnjo za javni red in mir in da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Kršitev zakona v vsakem primeru pomeni grožnjo družbenemu interesu, v konkretnem primeru pa tožnikova dejanja pomenijo resno grožnjo za ključni družbeni interes. S svojimi dejanji je tožnik pokazal, da mu vrednote javnega reda in varnosti Republike Slovenije ne pomenijo toliko, kot vrednote, zaradi katerih je storil kazniva dejanja in prekrške. Pri tehtanju pravice tožnika do prebivanja v Republiki Sloveniji in pravice drugih ljudi do javnega reda in varnosti, je prvostopenjski organ dal prednost drugi od teh pravic. Na tej podlagi je tožniku odpovedal stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, določil pa tudi, da mora takoj po dokončnosti odločbe vrniti listino o stalnem prebivanju in zapustiti ozemlje Republike Slovenije, kamor se ne sme vrniti za čas petih let. 6. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. 214-100/2020/4 (1314-02) z dne 20. 4. 2020 zavrnilo, odpravilo pa 3. točko izreka izpodbijane odločbe, v kateri je bilo določeno, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo takoj po prestani kazni zapora. Po tem, ko je drugostopenjski organ povzel vsebino tožnikove pritožbe, se je pridružil odločitvi prvostopenjskega organa, da tožniku odpove stalno prebivanje v Republiki Sloveniji in razlogom, s katerimi je prvostopenjski organ utemeljil svojo odločitev. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je bilo tožniku dovoljenje za stalno prebivanje izdano dne 19. 7. 2002 na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Ker pa je bil tožnik pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja na nepogojno zaporno kazen, ki je daljša od treh let, je to po določbi 1. alineje prvega odstavka 61. člena ZTuj-2 to razlog za odpoved njegovega prebivanja. Ker je bila odločitev Okrožnega sodišča v Kopru potrjena s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 11. 4. 2012 in zabeležena v kazenski evidenci Ministrstva za pravosodje, se drugostopenjski organ ne strinja s tožnikovo pritožbeno navedbo, da okoliščine glede izrečene zaporne kazni niso bile v celoti raziskane in da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Enako to velja tudi za oba prekrška, za katera je bil tožnik spoznan za odgovornega. Izvrševanje kaznivih dejanj in prekrškov zoper javni red in mir pomeni ogrožanje varnosti in javnega reda in je prav tako razlog za odpoved prebivanja tujcu po določbi 2. alineje prvega odstavka 61. člena ZTuj-2. Kaznivo dejanje, ki ga je storil tožnik, je hujše kaznivo dejanje, storil pa ga je v hudodelski združbi. Na območje Republike Slovenije je pripeljal večjo količino prepovedane droge kokain z namenom nadaljnje prodaje in za potrebe hudodelske združbe, pri čemer je znano, da ta prepovedana droga sodi med škodljive snovi, saj njeno uživanje vodi k nastanku hujših zdravstvenih in psihičnih težav ter močne psihične zasvojenosti. S prekrškoma, ki jih je storil tožnik, je pri žrtvah povzročil občutek ogroženosti. Njegova dejanja v preteklosti torej kažejo, da je prvostopenjski organ pravilno in popolno ugotovil, da gre za ravnanja ogrožanja javne varnosti in javnega reda.

7. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ pri odločanju presojal tudi tožnikove družinske razmere. Vsi njegovi družinski člani, to je žena in dva otroka, so tujci, državljani Severne Makedonije in imajo v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje. Tožnika torej na Republiko Slovenijo vežejo družinske vezi, drugostopenjski organ pa ugotavlja, da te zaznamuje nižja stopnja povezanosti, ki je objektivno pogojena z občasnimi daljšimi odsotnostmi osebnih stikov zaradi prestajanja kazni zapora in prej pripora. Z odpovedjo prebivanja bo tožniku onemogočeno nadaljnje prebivanja v Republiki Sloveniji in bo s tem poseženo v njegovo pravico do družinskega življenja. Z družinskimi člani ne bo mogel več prebivati, imel pa bo še vedno možnost, da si z njimi družinsko življenje uredi izven območja Republike Slovenije. Pri tem po mnenju drugostopenjskega organa ne gre spregledati namena oziroma razloga, zaradi katerega je bilo tožniku odpovedano prebivanje, to je, da se prepreči ogrožanje javnega reda in javne varnosti ter pravic in svoboščin drugih ljudi. Prav tako je bil pri odločanju upoštevan tudi čas tožnikovega bivanja v Republiki Sloveniji, vendar pa je v skladu s sorazmernostjo odločitev, da je treba dati varstvu javnega reda in javne varnosti ter pravicam in svoboščinam drugih ljudi prednost pred tožnikovo pravico do nadaljnjega prebivanja v Republiki Sloveniji. Temu je sorazmeren tudi čas, v katerem je tožniku prepovedan ponovni vstop v državo.

8. Drugostopenjski organ še pojasnjuje, da je odpravil 3. točko izreka izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ določil, da je tožnik dolžan zapustiti Republiko Slovenijo takoj po prestani kazni zapora. Po tretjem odstavku 60. člena ZTuj-2 je namreč določeno, da tujcu, ki pomeni nevarnost za javni red, javno varnost ali državno varnost, izda odločbo o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev policija.

9. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka. Trdi, da je bilo v zadevi dejansko stanje napačno ugotovljeno, posledično pa je prišlo do zmotnih zaključkov in napačne uporabe materialnega prava.

10. Pri odpovedi prebivanja tujcu, ki ima dovoljenje za stalno prebivanje, gre za neko vrsto sankcije, ki je predpisana fakultativno in mora biti zato organ pri odločanju o odpovedi še toliko bolj previden. Tožena stranka mora upoštevati tudi dolžino prebivanja tujca v državi, njegove osebne, družinske, gospodarske in druge vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo in posledice, ki bi jih odpoved prebivanja povzročila tujcu ali njegovi družini. Opozarja na načelo zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da se njegov pravni položaj ne bo poslabšal brez utemeljenega razloga. Tožnik v Republiki Sloveniji prebiva že od mladosti. Tu je bil prijavljen od 26. 12. 1977 do leta 1993, ko je bil neutemeljeno in neupravičeno izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. S tem je utrpel premoženjsko in nepremoženjsko škodo, njegov status pa je bil urejen šele leta 2002. Tožnik je zaradi tega zoper Republiko Slovenijo vložil tožbo, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod št. III K 1347/2017. Tožnik si je v Republiki Sloveniji ustvaril družino in se ustalil, tukaj pa bivajo tudi vsi drugi člani družine. Z ženo in otrokoma je tesno povezan, kar je ugotovila tudi tožena stranka. Zmotni so zaključki tožene stranke, da osebne in družinske vezi med tožnikom in njegovimi družinskimi člani zaznamuje nižja stopnja povezanosti. Tožnikova žena se s tožnikom kljub prestajanju zaporne kazni sliši vsak dan, enako se tožnik sliši tudi s sinom C. C. V priporu ga je žena obiskovala vsaj trikrat na teden, v zaporu pa enkrat tedensko, saj nima lastnega prevoza, niti vozniškega izpita. Mladoletno hčerko Č. Č. za očeta skrbi in jo situacija bremeni. Odpoved prebivanja bi vse le še poslabšala in ne bi bila nikomur v korist. Če tožbi ne bi bilo ugodeno, bi to pomenilo grob poseg v ustavne pravice tožnika in njegove družine ter mora zato sodišče pretehtati posledice take odločitve. Tožnik meni, da so koristi, ki jih ima z družino pred koristmi, ki jih zasleduje država z ukinitvijo stalnega prebivanja. Ne strinja se z utemeljitvijo tožene stranke, da bi si lahko življenje uredili izven ozemlja Republike Slovenije. Tožnikova žena namreč že od leta 1994 neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji. Tu se je rodila tudi mladoletna hčerka, ki je hodila v osnovno šolo v Kopru, sedaj pa obiskuje srednjo ekonomsko šolo. Prav tako v Sloveniji biva večina tožnikovih sorodnikov. Zaključki tožene stranke, da bi si lahko tožnik s svojimi družinskimi člani ustvaril družinsko življenje izven Republike Slovenije, zato niso pravilni.

11. Tožnik je v času prebivanja v Republiki Sloveniji večino let delal pri očetu in drugih sorodnikih, saj zaradi posledic izbrisa do leta 2002 ni mogel dobiti druge službe. Skrb o tem, kako bo preživel družino in kakšna ob njihova prihodnost, ga je privedla do hudih duševnih bolečin in psihičnih težav. Zaradi hude stiske je bil od 11. 9. do 27. 12. 1995 ter od 31. 5. do 17. 6. 2019 hospitaliziran v Psihiatrični bolnišnici v Idriji. Od leta 2018 redno obiskuje psihiatrinjo D. D., ki mu je predpisala ustrezna zdravila. Vse navedeno je tožnika potisnilo v veliko krizo, psihične težave pa je poskušal prebroditi tudi z jemanjem nedovoljenih substanc, ki jih je imel le za lastno uporabo. V postopku Okrožnega sodišča v Kopru, ki se je vodil pod številko I K 39827/2016, je bil obsojen po krivem in je zahteval obnovo postopka. Šele po pravnomočnosti odločitve v tej zadevi je namreč izvedel za ime in priimek dejanskega voznika in zoper njega vložil ovadbo. Neutemeljeno mu je očitano ogrožanje javne varnosti in javnega reda. Tožnik se sicer zaveda svojega neprimernega vedenja in obeh izbruhov, vendar pa bi moral prekrškovni organ upoštevati tožnikovo psihično stanje, za katerega je glavni krivec izbris iz registra stalnega prebivalstva in s tem povezane posledice. Tožena stranka pri odločanju ni upoštevala, da tožnik že več kot 40 let biva v Republiki Sloveniji in da je večino časa spoštoval pravni red in pravila ter živel mirno življenje.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in razlogih zanjo, ki jih strnjeno povzema, ter zavrača tožnikove tožbene navedbe. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Poudarja, da ne gre spregledati dejstva, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za hujše kaznivo dejanje, za katerega je predpisana relativno visoka kazen zapora, tožnik pa ga je storil v hudodelski združbi. Kokain, ki ga je tožnik po ugotovitvi pristojnega kazenskega sodišča pripeljal v Slovenijo z namenom nadaljnje prodaje in za potrebe hudodelske združbe, namreč spada med najbolj škodljive snovi, saj njegovo uživanje vodi k nastanku hujših zdravstvenih in psihičnih težav ter močne psihične zasvojenosti. Po prepričanju tožene stranke tudi ne gre spregledati, da je tožnik storil dva prekrška zoper javni red in mir z elementi nasilja, kar je žrtvama prekrška povzročilo občutek ogroženosti, sojetniku pa celo telesne poškodbe. Tožena stranka zato vztraja pri stališču, da je treba dati varstvu javnega reda in javne varnosti Republike Slovenije ter pravicam in svoboščinam drugih ljudi prednost pred pravico tožnika do prebivanja v Republiki Sloveniji, kakor tudi pred pravico do izvrševanja družinskega življenja na območju te države.

13. Sodišče je v zadevi v dneh 29. 6. in 14. 9. 2022 opravilo javno glavno obravnavo, na kateri je izvedlo dokaze z vpogledom v listine upravnega spisa v predmetni zadevi, v izpodbijano odločbo Upravne enote Piran, št. 214-906/2019-33 z dne 13. 2. 2020 ter odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 213-100/2020/4 z dne 22. 4. 2020, v pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo, v poročni list tožnika, v rojstna lista tožnikovih otrok, v kopijo delovne knjižice tožnika, v potrdilo Psihiatrične bolnišnice Idrija, v potrdilo psihiatrinje D. D. z dne 29. 5. 2020, v zapisnik o ustni ovadbi, v potrdilo o stalnih in začasnih bivališčih za A. A. in Č. Č., v potrdilo o šolanju za Č. Č., v potrdilo o vpisu v srednjo šolo za Č. Č. za šolsko leto 2019/2020, v dopis UE z dne 13. 12. 2017, v fotokopijo osebne izkaznice tožnika, izdane v SFRJ, št. AA ... ter z zaslišanjem tožnika in z zaslišanjem prič A. A., C. C. in Č. Č. Dokazni predlog za zaslišanje priče psihiatrinje D. D., s katerim bi tožnik dokazoval, da se zdravi zaradi psihičnih težav, je sodišče kot nepotreben zavrnilo, saj je to dejstvo razvidno že iz potrdila psihiatrinje ter iz potrdila Psihiatrične bolnišnice Idrija, kjer je bil tožnik hospitaliziran, tožena stranka pa temu, da se tožnik zdravi zaradi psihičnih težav tudi ne oporeka.

14. Tožnik je navajal, da že vse svoje življenje živi v Sloveniji. V Slovenijo je kot prvi prišel njegov stari oče. Ta se je v letu 1952 najprej priselil v Buje, nato pa je odprl lokal v Piranu, ki še vedno obratuje. Od takrat dalje njegova družina živi v Sloveniji. Sam je bil rojen v Makedoniji, kamor je njegova mama odpotovala zaradi poroda z namenom, da bi rodila skupaj s stričevo ženo, ki je pričakovala otroka v istem času. Ko je bil star mesec dni, se je z mamo vrnil v Slovenijo in od takrat dalje ves čas stalno biva na ozemlju te države. Kasneje sta se rodili še dve njegovi mlajši sestri. Njegov oče je najprej prodajal tekoči sladoled in limonado, v letu 1986 pa je odprl lokal, in sicer picerijo na ... v Piranu, ki je bil odprt le v času sezone. Z očetom je imel probleme, saj se je ločil od njegove mame in se poročil z drugo ženo, s katero je imel sina, ki je torej njegov brat. Pri očetu je delal kot natakar. Vsi sorodniki so svoje otroke že zelo zgodaj navajali, da morajo delati, enako je tudi sam vzgajal svojega sina. V letu 1992 je pridobil slovenski potni list in osebno izkaznico. Ko je čez nekaj časa šel skupaj z bratranci iz Pirana v Portorož, so jih med vožnjo ustavili policisti. Pregledali so tudi njegove dokumente in jih preluknjali. Na tak način je izvedel, da je izbrisan iz registra prebivalcev, ne da bi vedel, zakaj je prišlo do tega. Zadevo je nato pričel urejati njegov oče, sam pa je kar dvanajstkrat vložil prošnje za državljanstvo, ki pa so bile vse zavrnjene z utemeljitvijo, da je vedno manjkal kakšen dokument, ki ga ni uspel pridobiti pravočasno. Dovoljenje za stalno prebivanje mu je bilo vrnjeno šele v letu 2002. Zaradi neupravičenega odvzema statusa bivanja in izbrisa iz registra prebivalstva je tudi sprožil postopek pred pristojnim sodiščem, ki pa še ni zaključen. Ker so bila nesoglasja z očetom prevelika, se je z ženo in sinom preselil v podnajemniško stanovanje. Bila je zima in ker je potreboval denar, da bi poravnal vse potrebno, se je takrat pričel ukvarjati z zidarstvom. Kot zidar je delal 15 let in to ves čas pri delodajalcu E. E. V letu 2002, ko se je uredil njegov status bivanja, je pridobil delovno dovoljenje, pred tem pa je bivanje urejal z vizami z veljavnostjo enega leta. Vse to je urejal njegov oče. Z E. E. je vzpostavil kontakt, ko je popravljal njihov objekt ter ga je takrat prosil, da ga zaposli.

15. Zadeve so se povsem spremenile v letu 2016 na sinov rojstni dan. Prišli so policisti in sinu očitali, da je v Slovenijo pripeljal deset kilogramov kokaina iz Španije. Povedal jim je, da je bil v Španiji on sam, to pa zato, ker je šel tja po avto v prepričanju, da ni z vozilom nič narobe. Nato je bil v priporu. Ker ni bil vajen, da je zaprt, se je zredil za 30 kilogramov in dobil holesterol. Iz pripora so ga izpustili in je na kazenski postopek čakal na prostosti. Ni imel denarja, da bi si najel odvetnika, zagotavlja pa, da ni imel nič s kaznivim dejanjem, za katerega je bil obsojen. Po izpustitvi iz pripora je postal depresiven, pojavili so se napadi panike in zato se je zaradi psihičnih težav začel zdraviti pri psihiatrinji. Trenutno mora prestati še približno pol leta zaporne kazni.

16. Poročen je že 22 let in je oče dveh otrok. Na začetku je bilo zaradi pomanjkanja finančnih sredstev v družini težko, nato pa se je zadeva uredila, saj sta pričela delati njegova žena in sin. V Piranu ima pet stricev po očetovi strani, ki imajo tam delujoče slaščičarne. Vsi imajo svoje družine, otroke, nekateri od teh otrok so tudi že poročeni. Z njimi je imel ves čas stike, tudi po tem, ko je bil izpuščen iz pripora, v času prestajanja kazni zapora pa ne. S svojo družino je ves čas bival skupaj in so navkljub prestajanju zaporne kazni med sabo povezani. Slišijo se predvsem po telefonu, saj zaradi oddaljenosti in visokih stroškov ne prihajajo na pogostejše obiske. Tudi sam je svojim družinskim članom rekel, naj mu denar, ki bi ga porabili za prihod na obisk, raje pošljejo ali pa sami porabijo za plačilo kakšnih računov ali za hrano. V času prestajanja kazni zapora je dobil vnuka. Videl ga je le po sliki, ni pa ga še imel možnosti prijeti v roke. Sodišče prosi, naj ga ne loči od družine. Če bo še vedno imel dovoljenje za stalno prebivanje, ima v načrtu, da bi odprl lokal v Kopru, ki sta si ga z ženo že ogledala. Šlo bi za lokal s turško hrano, kot jih imajo njegovi in ženini sorodniki v Berlinu. Denar za lokal bi si izposodil pri stricih. Če mu denarja ne bi hoteli posoditi, bi odprl čistilni servis. Če pa bo bilo njegovo dovoljenje za stalno prebivanje odpovedano, bo poiskal zaposlitev kot natakar ali zidar na Hrvaškem ali v Nemčiji. V Makedonijo ne more oditi, saj je njegov oče zapustil dolgove, zaradi katerih mu grozijo.

17. Odnose in povezanost tožnika z njegovimi družinskimi člani so v svojih izpovedih opisovali tožnikova žena A. A. ter otroka C. C. in Č. Č.

18. A. A. je pojasnila, da v Sloveniji biva že 28 let, in to od takrat, ko se je poročila s tožnikom. Njun sin je star 25 let, hčerka pa 19 let. Tožnikova družina biva v Sloveniji že več kot 60 let in tu tudi ves čas prebiva tožnik, saj je bil v Makedoniji le rojen. Njegovi starši so pokojni, tu pa ima strice, tete, bratrance, in dve sestri, od katerih ena biva v Luciji, druga v Piranu, medtem ko polbrat živi v Švici. Enkrat v letu odhajajo na obiske v Makedonijo za teden ali dva in to k njenim sorodnikom, saj so vsi moževi sorodniki pravzaprav v Sloveniji. Moževi stari starši, starši in drugi sorodniki imajo vsi slovensko državljanstvo. Sina je rodila v Makedoniji, ker je imela takrat tam urejeno vse v zvezi z zdravstvenim zavarovanjem, hčerka pa je rojena v Sloveniji. Po poroki sta z možem najprej živela pri njegovem očetu, ki je imel picerijo in prostore za bivanje, sedaj pa sta podnajemnika. Mož se v času, ko je bil izbrisan, ni mogel zaposliti, tako je delal pri očetu po 1 mesec s papirji, nato pa 6 do 8 mesecev na leto ne da bi imel to urejeno legalno. V zimskem času je delal na področju gradbeništva, in to prav tako na črno. V letu 2003 se jima je rodila hčerka, približno takrat pa so vsi štirje dobili dovoljenje za stalno prebivanje na območju Republike Slovenije. Mož je tudi po tem nadaljeval z delom na enak način, torej je v času sezone delal pri očetu, pozimi pa v gradbeništvu, ni pa ji znano, ali je to delo opravljal kot zaposleni delavec ali na črno. A. A. je za sebe povedala, da je bila prav tako zaposlena ves čas, in sicer predvsem v času poletne sezone, medtem ko je v zimskem času težje našla zaposlitev. Sedaj je že štiri leta zaposlena v A., d. d., pred tem pa je delala po hotelih in po več drugih krajih. Z možem sta imela ves čas skupno družinsko blagajno, v katero je vsak prispeval toliko kot je zaslužil in sta se skupaj tudi odločala kako se bodo porabila ta skupna sredstva. Sin je zaposlen in že nekaj mesecev biva v Piranu, kjer tudi dela. V stanovanju sta tako s hčerko trenutno sami. Je slabšega zdravja in si želi, da bi mož čim prej prišel iz zapora, saj je breme vseh skrbi sedaj na njej, pred tem pa sta si delila skrb za družino. Ves čas ima stike z moževo družino, ki ji tudi pomaga, zlasti moževa sestra, saj sama v Sloveniji nima svojih sorodnikov. Z možem imata trenutno stike predvsem po telefonu. Že nekaj časa ni bila na obisku, saj dela, obiskovala pa je tudi tečaj slovenščine, saj želi pridobiti slovensko državljanstvo. Zapor je tudi oddaljen in so zato stroški obiskov visoki. Na obiske jo običajno vozi sin ali pa moževa družina. Na obiske je odhajala tudi hčerka, le da je bila v času koronskih ukrepov lahko na obisku le ena oseba. Otroka sta bolj zaprtega karakterja in ne kažeta svojih čustev, vendar pa pogosto sprašujeta o očetu, saj ga potrebujeta. Sama jima lahko da tisto, kar jim da mama, medtem ko jima tega, kar jima lahko da oče, ne more dati.

19. O povezanosti tožnikove družine je v svojem pričevanju izpovedoval tudi tožnikov sin C. C. Povedal je, da je očetu hvaležen za to, kako ga je vzgojil. Ves čas se je trudil za družino in veliko delal. Niso imeli razkošja, vendar pa dovolj za njihove potrebe. V času poletja je oče delal v gostinstvu, preostali čas v letu pa kot zidar, in sicer pri E. E. in pri stricu F. F. Lokal, v katerem je delal oče, je namreč obratoval nekje od aprila do septembra, nato pa je bil zaprt. Ve, da se je oče trudil urediti težave z državljanstvom in kot otrok ni razumel zakaj mu to ne uspe, sedaj pa to razume. Če bi imel te stvari urejene, bi tudi lahko imeli občinsko stanovanje. Družina je ves čas bivala skupaj. Mama je občasno delala, skrbela pa je tudi za gospodinjska opravila. Živeli so torej kot vsaka normalna družina. V Piranu imajo več sorodnikov po očetovi strani, s katerimi se dobro razumejo. Ve, da so bila v preteklosti med njimi neka nesoglasja, vendar kaj več o tem ne ve, saj se v to kot otrok ni poglabljal, pa tudi oče mu je rekel, da ni prav, da se vmešava v te zadeve. V Piranu živijo še štirje bratje starega očeta po očetovi strani, ki imajo svoje lokale in urejeno državljanstvo, četudi so v Sloveniji nekateri manj časa kot je njihova družina in tudi slovensko govorijo slabše. V Makedonijo, kjer imajo nekaj sorodnikov, gredo na obiske enkrat v letu, in sicer za kakšen teden dni. Sam dela že od 18 leta dalje, saj je imel željo, da bi se čim prej zaposlil in dobil sredstva za svoje potrebe. Ker je z zaslužkom pokrival svoje potrebe, je s tem v družinsko blagajno prispeval posredno, sicer pa sta družinske obveznosti oziroma račune in vse ostalo plačevala mama in oče. Odkar je oče v zaporu, ni več enak kot je bil prej. Ima tudi psihične težave, zaradi katerih se je nekaj časa zdravil v bolnišnici v Idriji. Z očetom se občasno slišita po telefonu, približno enkrat na mesec pa k njemu odpelje mamo in se takrat vidita. Z njim doslej ni govoril o tem, kakšni so njegovi načrti za čas, ko bo prestal zaporno kazen, saj mu je znano, da lahko zaradi dolžine izrečene zaporne kazni dobi odpoved nadaljnjega prebivanja v Sloveniji. Ker očeta pozna, je prepričan, da bo takoj, ko bo izpuščen, pričel z delom in tudi ve, da ga je tisti, pri katerem je delal kot zidar, pripravljen sprejeti na delo. Če bo očetu odpovedano nadaljnje bivanje v Sloveniji, ve, da bosta mama in sestra to zelo slabo sprejeli, sam pa mogoče nekoliko lažje, tudi zato, ker je drugačnega značaja. Oče je bil ob njem, ko je bil najstnik in ga je naučil, da se je treba iz vsake situacije, tudi težke, pobrati in iti naprej. Za sestro pa je to drugače, saj je oče odšel na prestajanje zaporne kazni prav v času njenih najstniških let in zato take vzgoje ni bila deležna.

20. Tudi Č. Č. , tožnikova hčerka, je v svoji izpovedi povedala, da je njihova družina do očetovega odhoda v zapor živela običajno družinsko življenje. Oče in mama sta skrbela za vse kar je bilo potrebno, pomagal pa je tudi brat C. C., ki se je zaposlil z 18. letom. Ko je oče odšel na prestajanje kazni, je bil C. C. tisti, ki je postal v družini vzor moškega. Z očetom sta si bila blizu in čas, dokler niso prišli po njega in ga odpeljali, je bil lep. Ko je oče odšel na prestajanje kazni zapora je bila stara 13 let. Sedaj ima veliko stikov z očetovo družino, predvsem z njegovimi sestrami in z njenimi sestričnami. Živi skupaj z mamo in se je tudi sama zaposlila pred letom dni, tako da prispeva k skupnim stroškom. Oče je prej delal kot gradbenik pri družinskem prijatelju, nekaj pa tudi v lokalu. Povsod jo je vozil s sabo in ji vedno kupil, kar si je želela. Ko se je vrnil iz pripora, to je bilo kakšno leto prej, preden je nastopil prestajanje zaporne kazni, pa je bil zelo spremenjen, saj je imel težave z depresijo. Sedaj ima z njim stike in ga tudi obišče, ko ju tja z mamo odpelje brat, občasno pa se slišita po telefonu in se pogovarjata. Oče ji doslej ni nič govoril o tem, kakšni so njegovi načrti za čas po prestani zaporni kazni, rekel pa ji je, da želi, da prične ob vrnitvi delat, tako da bi dobil denar in da bi mami povrnil za vseh 5 let, ko je sama. O tem, kaj je sama doživljala zaradi očetovega prestajanja zaporne kazni ne govori nikomur, razen svoji družini.

K točki I izreka:

21. Tožba ni utemeljena.

22. Iz tožnikove izpovedi ter izpovedi zaslišanih prič izhaja (in temu tožena stranka tudi ne oporeka), da se je tožnik, ki je rojen v Makedoniji, v Slovenijo priselil kmalu po rojstvu (v letu 1977, torej v starosti štirih let). Kot prvi iz družine se je v Sloveniji naselil njegov stari oče, sedaj pa tu bivata njegovi sestri ter strici po očetovi strani z družinami, s katerimi ima tožnik in njegova družina tesne stike. Gre za sorodnike, ki bivajo na območju Pirana (oziroma obalnih občin), kjer imajo več lokalov. Nekaj tožnikovih sorodnikov živi v tujini, med drugim tudi njegov polbrat (v Švici). Tožnik je v spis predložil osebno izkaznico, ki mu jo je Republika Slovenije izdala v letu 1992, obenem pa pojasnil, da mu je bila kasneje ob policijski kontroli preluknjana ter da je s tem izvedel, da je bil v letu 1993 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da je tožnik dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji nato pridobil v letu 2002 (po ZUSDDD), zaradi posledic izbrisa iz registra prebivalstva pa je zoper Republiko Slovenijo tudi vložil tožbo, o kateri doslej še ni bilo odločeno. Tožnik se je s svojo ženo poročil v Makedoniji, kjer se jima je rodil sin C. C., medtem ko je bila hčerka Č. Č. rojena v Sloveniji. Iz potrdila o prejšnjih začasnih prebivališčih izhaja, da je imela tožnikova žena A. A. prvo začasno prebivališče prijavljeno v Piranu v letu 2003, od leta 2018 pa ima prijavljeno stalno prebivališče na ... v Luciji, kjer ima svoje prebivališče prijavljeno tudi tožnik. V tožnikovi delovni knjižici je prva zaposlitev zabeležena v letu 1993, nato pa beleži še nekaj zaposlitev z vmesnimi prekinitvami po pol leta ali več.

23. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. I K 39827/2016 z dne 11. 5. 2018, ki je v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. III Kp 39827/2016 z dne 11. 4. 2019 postala pravnomočna dne 5. 7. 2019, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. členu KZ-1, za kar mu je bila izrečena kazen 5 let zapora, ki jo trenutno prestaja v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob. Iz sodbe Okrožnega sodišča v Kopru št. I K 39827/2016 z dne 11. 5. 2018, izhaja, da je bil tožnik spoznan za krivega, ker je bil skupaj z drugimi sostorilci član hudodelske združbe, ki je v obdobju najmanj od začetka februarja 2016 do 4. 10. 2016 izvrševala kazniva dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, pri čemer je tožnik drogo tihotapil oziroma prevažal z namenom prodaje in za potrebe hudodelske združbe, in sicer je dne 2. 10. 2016 na območje Republike Slovenije, v Izolo, po navodilih članov združbe z osebnim avtomobilom pripeljal večjo količino prepovedane droge kokain, in sicer najmanj 2.444 g, namenjene nadaljnji prodaji, vozilo, v katerem je bila ta prepovedana droga pa je prevzel v Španiji. Tožnik je v svoji izpovedi sicer izpostavil, da kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen, ni storil, pač pa da je šel v Španijo z namenom, da od tam zgolj pripelje avto, misleč da je z njim vse v redu. Tožnik torej smiselno trdi, da zato, ker ni storil kaznivega dejanja, ni razloga za odpoved stalnega prebivanja po določbi 1. alineje prvega odstavka 61. člena ZTuj-2. Sodišče pojasnjuje, da se v vprašanje, ali je tožnik storil kaznivo dejanje ali ne, ni spuščalo, saj je o tem razsodilo za to pristojno kazensko sodišče. Odločitev kazenskega sodišča je pravnomočna, kar pomeni, da tukajšnje sodišče v to odločitev ne sme in ne more posegati ter poudarja, da je bilo s tem dejansko stanje glede krivde za storjeno kaznivo dejanje ter glede višine izrečene kazni (in s tem obstoja razloga, zaradi katerega se po prej navedeni določbi tujcu lahko odpove stalno prebivanje), v postopku tožene stranke nesporno pravilno ugotovljeno na podlagi podatkov iz kazenske evidence in pravnomočne sodbe. Tožnik ne oporeka ugotovitvi tožene stranke, da je bil poleg tega spoznan za odgovornega tudi za dva prekrška zoper javni red in mir, in sicer z odločbo Policijske postaje Piran št. 555008413297-0 223-257/2018/4 z dne 4. 12. 2018 za prekršek po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) zaradi nasilnega in drznega vedenja ter z odločbo Policijske postaje Koper št. 213-44/2019/2 (3B691-9) z dne 14. 9. 2019 za prekršek po 20. členu ZJRM-1 zaradi vzbujanja nestrpnosti.

24. Sodišče soglaša s tožnikovim stališčem, da pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje, zaradi katerega mu je bila izrečena nepogojna zaporna kazen daljša od treh let, v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 61. člena ZTuj-2 ne pomeni avtomatično tudi, da mora tožena stranka tožniku odpovedati stalno prebivanje (zakon namreč navaja, da tožena stranka to "lahko" stori), pač pa mora tožena stranka v skladu z določbo tretjega odstavka 62. člena ZTuj-2 pri odločanju o odpovedi prebivanja upoštevati dolžino prebivanja tujca v državi, njegove osebne, družinske, gospodarske in druge vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo in posledice, ki bi jih odpoved prebivanja povzročila tujcu ali njegovi družini. Tožena stranka v izpodbijani in drugostopenjski odločbi, po tem, ko ugotavlja in ocenjuje te okoliščine, meni, da je, ob upoštevanju kaznivega dejanja, ki ga je storil tožnik ter storjenih prekrškov na eni strani ter časa tožnikovega prebivanja v Republiki Sloveniji in njegovih družinskih razmer na drugi strani, treba dati prednost varstvu javnega reda in javne varnosti ter pravicam in svoboščinam drugih oseb pred tožnikovo pravico do nadaljnjega prebivanja v Republiki Sloveniji (zadnji odstavek na 3. strani izpodbijane odločbe in odstavek na 8. strani ter na začetku 9. strani drugostopenjske odločbe; sodišče se, da bi se izognilo ponavljanju, na te navedbe sklicuje - drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

25. Sodišče je moralo glede na tožnikove tožbene ugovore presoditi, ali je izpodbijana odločitev tožene stranke sorazmerna posegu v tožnikovo pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja in ali je sorazmerna z vezmi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo ter posledicami, ki bi jih odpoved stalnega prebivanja povzročila njemu ali njegovi družini. Sodišče je smiselno izhajalo iz odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 413/2012, v kateri se je to sklicevalo na sodno prakso Sodišča Evropske unije, Evropskega sodišča za človekove pravice in odločitve Ustavnega sodišča RS. Iz utemeljitev v tej sodbi sodišče povzema, da je pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja v smislu 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) del temeljnih pravic, ki so varovane v pravnem redu EU. Čeprav EKČP tujcu ne zagotavlja pravice do vstopa in prebivanja na ozemlju določene države kot temeljne pravice, pa lahko izključitev osebe iz države, v kateri živijo njeni bližnji sorodniki, pomeni poseg v pravico do spoštovanja družinskega življenja, kot jo zagotavlja 8. člen EKČP. Pravica do spoštovanja družinskega življenja je varovana tudi v 53. členu Ustave RS. Omejitve človekovih pravic so na podlagi 15. člena Ustave RS dopustne le, če so v skladu z načelom sorazmernosti. To pomeni, da morajo biti izpolnjeni trije pogoji za dopustnost takih omejitev ali posegov: nujnost, primernost in sorazmernost v ožjem smislu. V okviru sorazmernosti je treba tehtati pomembnost posega v prizadeto pravico v primerjavi s pomembnostjo pravice, ki se s tem posegom želi zavarovati (to je v konkretnem primeru v primerjavi s pravico države, da izvaja ukrepe za zagotavljanje javnega reda in varnosti, tudi z odpovedjo dovoljenja za stalno prebivanje tujcem, ki so bili obsojeni na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh let) ter na tej podlagi presoditi, ali je z ukrepom o odpovedi stalnega prebivanja prekomerno poseženo v njegovo pravico do družinskega življenja. Pri presoji sorazmernosti posega v pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja je treba upoštevati tudi smernice, ki izhajajo iz pravnega reda EU. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic v uvodnih določbah poudarja, da mora država članica pri presoji sorazmernosti posega v pravico do zasebnega in družinskega življenja upoštevati zlasti koliko časa je tujec prebival na njenem ozemlju, njegovo starost, zdravstveno stanje, družinske in ekonomske razmere, socialno in kulturno vključenost v državo članico gostiteljico ter obseg njegovih vezi z izvorno državo (torej enako, kot to določa tretji odstavek 62. člena ZTuj-2). Ker je razlog, zaradi katerega je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo, s katero je tožniku odpovedala stalno prebivanje na ozemlju Republike Slovenije, storjeno kaznivo dejanje, za katerega mu je bila izrečena nepogojna zaporna kazen petih let, je pri presoji treba upoštevati tudi naravo in resnost kaznivega dejanja, pretečen čas od storitve tega kaznivega dejanja, tožnikovo obnašanje v tem času, tožnikovo družinsko življenje, trajanje njegovega zakona ali drugih faktorjev, ki kažejo na učinkovitost partnerskega življenja ter resnost težav, s katerimi se bo družina soočila v primeru odstranitve tožnika (tako ESČP v zadevi Boultif proti Švici).

26. Tožnik svoje stališče, da je njegova pravica do zasebnosti in družinskega življenja ter do nadaljevanja stalnega prebivanja na območju Republike Slovenije močnejša od pravice države, da zagotavlja javni red in varnost, v tožbi in svoji izpovedi na glavni obravnavi utemeljuje s sklicevanjem: da v Sloveniji biva neprekinjeno od konca leta 1977 dalje (torej od četrtega leta starosti); da je bil v letu 1993 neupravičeno izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in da je ta svoj status uspel urediti šele v letu 2002; da je z družino odhajal v Makedonijo, kjer je rojen, le enkrat letno za teden ali dva in to k ženinim sorodnikom; da se tja ne more vrniti, saj mu grozijo zaradi očetovih dolgov; da v Republiki Sloveniji živi več njegovih sorodnikov (strici in tete z družinami, pred tem pa tudi sedaj že pokojni stari starši in starši); da ima z vsemi sorodniki zelo tesne stike, enako tudi vsi člani njegove družine; da se je po poroki z ženo nastanil v Piranu, nato pa sta skupaj ves čas do danes prebivala na ozemlju Republike Slovenije; da je z njima ves čas prebival tudi sin C. C., sicer rojen v Makedoniji, nato pa še hčerka Č. Č., ki se je rodila v Sloveniji; da se je v času, ko je na prestajanju kazni zapora, njegovemu sinu rodil otrok, torej njegov vnuk, ki ga doslej še ni mogel videti; da je v Sloveniji ves čas delal, tako v gostinstvu pri očetu kot tudi v gradbeništvu; da je bil za kaznivo dejanje obsojen po krivem, saj ga ni storil; da se zdravi zaradi psihičnih težav, kar je izkazal z potrdilom bolnišnice o hospitalizaciji ter potrdilom njegove psihiatrinje.

27. Na podlagi vseh okoliščin, ki izhajajo iz izvedenih dokazov in okoliščin, s katerimi tožnik utemeljuje, da odpoved stalnega prebivanja ni sorazmerna njegovi pravici do zasebnosti in družinskega življenja ter da ni sorazmerna z dolžino njegovega življenja v Sloveniji in vezmi, ki ga vežejo na to državo, sodišče najprej sodi, da je tak ukrep primeren in nujen. Pri tem soglaša s stališčem drugostopenjskega organa, da je zakonodajalec kot enega od ukrepov, ki imajo cilj zagotoviti javni red in varnost, določil tudi možnost odpovedi stalnega prebivanja tujca, in to takrat, ko stori kaznivo dejanje, za katerega mu je izrečena nepogojna zaporna kazen daljša od treh let. Brez dvoma je, da bo izrečena odpoved stalnega prebivanja posegla v uresničevanje tožnikove pravice do družinskega življenja in posegla v vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo, vendar pa to samo po sebi še ne pomeni, da je zato ukrep tudi nesorazmeren.

28. Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po 186. členu KZ-1 se nedvomno uvršča med hujša kazniva dejanja, še zlasti če je storjeno v hudodelski združbi (tretji odstavek 186. člena KZ-1), saj je zanj predpisana zaporna kazen od petih do petnajst let zapora. Tožnik, ki je storil to kaznivo dejanje, je v Republiko Slovenijo z osebnim avtomobilom pripeljal najmanj 2.444 g prepovedane droge kokain. Znano je, da je kokain močan stimulans (poživilo), ki spada med najbolj škodljive snovi, predvsem zaradi fizične škode na telesu, ki jo povzroča in hitrega nastanka zasvojenosti. Ob redni uporabi povzroča poškodbe srčne mišice, tudi odpoved srca, poškodbe pa niso popravljive. Uživanje kokaina povzroča poškodbe nosne sluznice, močno psihično zasvojenost in večjo možnost za nastanek depresije in/ali drugih psihičnih motenj, kot so anksioznost, preganjavica, psihoze, tudi demenca. Splošno je znano, da prihaja zaradi prepovedanih drog do odklonskega vedenja, tako v družini kot tudi v širši družbi, ter da uživanje prepovedanih drog ne prizadene le uživalca, pač pa tudi njegove bližnje, njegovo okolico, velikokrat pa ima za posledico tudi storitev drugih kaznivih dejanj. Iz vsega povedanega sodišče povzema, da je bilo kaznivo dejanje, ki ga je storil tožnik, nesporno hudo kaznivo dejanje, višina izrečene kazni, ob tem, da tožnik pred tem ni bil obsojen za kazniva dejanja, pa kaže tudi na njegovo resnost in težo. Ob tem sodišče iz tožnikove izpovedi povzema, da, kljub pravnomočni obsodbi, ne sprejema dejstva, da je bil spoznan za krivega za storjeno kaznivo dejanje in kazen, ki jo prestaja, šteje za krivico, kot to izhaja iz njegove tožbe. Očitno torej je, da tožnik ni razvil kritičnega odnosa do storjenega dejanja, kar dopušča sklepanje, da se v času prestajanja kazni zapora ni rehabilitiral, s tem pa pokazal odklonilen odnos do spoštovanja pravnega reda v Republiki Sloveniji, poleg tega pa tudi sam posegel po prepovedanih drogah (navaja, da zaradi psihičnih težav). Tak zaključek dopušča tudi dejstvo, da je tožnik storil tudi dva prekrška zoper javni red in mir, in sicer prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 (nasilno in drzno vedenje) ter prekršek po 20. členu tega zakona (vzbujanje nestrpnosti). Četudi gre v primeru prekrškov za lažje kršitve predpisov, pa gre vendarle upoštevati, da ZJRM-1, ki določa prekrške s področja javnega reda in miru, v drugem odstavku 1. člena najava, da je namen tega zakona (in določitve dejanj, ki so prekrški) uresničevanje pravice ljudi do varnosti in dostojanstva z varovanjem pred dejanji, ki posegajo v telesno in duševno celovitost posameznika, ovirajo izvrševanje pravic in dolžnosti ljudi, državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil. Sodišče zato pritrjuje toženi stranki, da je tožnik zlasti s kaznivim dejanjem, ki ga je storil v hudodelski družbi, za kar mu je bila tudi izrečena petletna zaporna kazen, posegel v pravice drugih, naloga države pa je, da jih pred takimi nedopustnimi dejanji zaščiti. Storitev takega kaznivega dejanja ob očitno neuspešni rehabilitaciji je torej poseg v javni red in tudi v javno varnost. 29. Na tožnikov odklonilen odnos do spoštovanja pravnega reda v Republiki Sloveniji kaže tudi način, na katerega je tožnik delal in pridobival dohodke. Četudi je v svoji izpovedi pojasnjeval, da je ves čas delal in da je njegov oče poskrbel za to, da je za delo pridobil pridobil ustrezne vize, podatki iz njegove delovne knjižice temu nasprotujejo. Tožnik ima po podatkih delovne knjižice od 15. 4. 1993 do 31. 10. 2009 le nekaj več kot 9 let delovne dobe. Ker so vsi njegovi družinski člani, ki jih je sodišče zaslišalo kot priče, povedali, da je tožnik delal ves čas, in sicer v času poletne sezone kot natakar, nato pa v gradbeništvu, to sodišču kaže, da očitno ni delal legalno, kar potrjuje tudi izpoved njegove žene, da je, ker ni imel urejenega statusa, delo opravljal tudi na črno. Tožnik sicer pojasnjuje, da je bil neupravičeno izbrisan iz registra stalnega prebivalstva (tega sodišče ne izključuje, saj ne razpolaga z več podatki) in da mu je status uspelo urediti šele v letu 2002, kar pa ne more opravičevati dela na črno. Vprašanje, ali je bila tožniku z izbrisom storjena krivica in če je bila, na kakšen način bo popravljena, je stvar drugih postopkov, ne more pa biti opravičilo za nespoštovanje pravil pri zaposlovanju tujcev, niti tega ne more opravičevati skrb za družino.

30. Po drugi strani sodišče nima razloga, da bi dvomilo v tožnikove vezi z njegovo družino, tako ženo in otrokoma, kot tudi širšim sorodstvom, ki živi v Republiki Sloveniji. Kakšne so te vezi in kako so močne, so skladno opisovali tožnik in vse tri zaslišane priče. Tožnik je ves čas zakona bival s svojo ženo in otrokoma, očitno pa je bila družina tudi vpeta v ostale sorodstvene odnose, kar se izkazuje v pomoči, ki jo tožnikovi ženi in otrokoma nudijo njegovi sorodniki. Sodišče nima razloga, da ne bi verjelo, da je tožnik skrbel za materialne potrebe družine (čeprav tudi tudi z delom na črno) in da je soprispeval k vzgoji otrok. Oba otroka sta ga opisovala kot skrbnega, sin, ki je z njim preživljal najstniška leta, pa je tudi povedal, da mu je privzgojil vrednote, ki so ga oblikovale v odraslega človeka, medtem ko se je hčerka, ki je bila v času storitve kaznivega dejanja in postopkov v zvezi s tem precej mlajša, spomni predvsem njegove naklonjenosti, ki ji jo je izkazoval s tem, da ji je dovolil, da je bila ves čas z njim in da ji je tudi kupoval, kar si je želela. V času, ko je tožnik na prestajanju zaporne kazni, pa se je njegova družina povsem preoblikovala, saj se je sin odselil, ima svojo družino in otroka. Materialno skrb za preživljanje, ki je bila v času prestajanja kazni zapora izključno na tožnikovi ženi, je sedaj prevzela tudi hčerka, ki je postala polnoletna in se je zaposlila, kar obenem pomeni, da nista več odvisni od tožnikovega materialnega prispevka v družinski proračun. Vse priče so povedale, da so s tožnikom v stiku, in sicer predvsem v telefonskih razgovorih, medtem ko na obiske odhajajo redkeje, predvsem zaradi oddaljenosti in tudi zaradi stroškov v zvezi s tem, pri čemer to podpira tudi tožnik.

31. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožnik v Republiki Sloveniji razvil še kakšne druge tesnejše vezi, pač, da se te omejujejo le na tožnikovo družino in njegove sorodnike. Tožnik ni izkazal (niti ni zatrjeval), da bi se socialno in kulturno vključil v Republiko Slovenijo. Iz njegove izpovedi je mogoče razumeti, da je pretežni del svojega časa namenil delu, ki ga je opravljal pri očetu in družinskemu prijatelju. Četudi torej tožnik od svojega četrtega leta dalje biva v Sloveniji in je tu tudi njegova družina, v Republiki Sloveniji ni razvil nobenih vezi, ki bi presegale zgolj bivanje, družinsko življenje in pridobivanje dohodka. Njegove vezi so torej omejene izključno na družinski krog in niso pogojene s tem, da bi bil tožnik kakorkoli drugače vključen v Republiko Slovenijo, oziroma povedano drugače, njegove vezi so vezi z družino, ne pa z državo, v kateri ima dovoljenje za stalno prebivanje in zato Republike Slovenije po tem vidiku ne gre šteti za center tožnikovega življenja. Prav tako dokazi ne kažejo, da bi tožnik ohranjal kakšne tesnejše vezi s svojci v Makedoniji. V Makedoniji je bil sicer rojen, se priselil v Slovenijo, ko je imel štiri leta, se je pa v Makedoniji poročil in tam je bil tudi rojen njegov sin. V Makedoniji so pokopani njegovi stari starši in starši, četudi so bivali v Republiki Sloveniji, kar je, kot je povedala tožnikova žena, njihova navada. Vse to sodišču kaže, da vseh vezi z Makedonijo tožnik vendarle ni pretrgal, četudi jih ne gre šteti kot posebej močne ali za tožnika pomembne. V Makedonijo je tožnikova družina praviloma odhajala le enkrat letno, in sicer za teden ali dva ob koncu leta. Tožnik je pojasnil, da se v Makedonijo sedaj ne more več vrniti, saj je njegov oče zapustil dolgove, zaradi katerih mu grozijo. Pojasnil je, da si želi po prestani zaporni kazni odpreti lokal ali čistilni servis ter da želi biti s svojimi družinskimi člani, kolikor pa mu bo dovoljenje za stalno prebivanje odvzeto, pa bo poiskal delo ali na Hrvaškem ali v Nemčiji, kjer ima prav tako sorodnike. Tudi tožnikova žena in hčerka sta izrazili željo, da bi bil tožnik skupaj z njima, torej, da bi živeli kot družina, pri čemer je žena izpostavila tudi svoje slabo zdravstveno stanje in pričakovanje, da bi ga tožnikova vrnitev vsaj omilila. Z zdravstvenimi težavami se sicer spopada tudi tožnik, ki se zdravi zaradi psihične bolezni, in sicer trenutno ambulantno, kar pa lahko nadaljuje tudi izven ozemlja Republike Slovenije.

32. Ob upoštevanju vsega povedanega je sodišče presojalo stališče tožene stranke, da je, kljub temu, da med tožnikom, njegovo ženo in otrokoma obstajajo družinske vezi in da je tožnik pretežni del svojega življenja preživel v Sloveniji, izrek ukrepa odpovedi stalnega prebivanja ne le nujen in primeren, pač pa tudi sorazmeren, zlasti glede na težo storjenega kaznivega dejanja, do katerega ni razvil kritičnega odnosa, kar vse je opisano v prejšnjih odstavkih. Ne le storjeno kaznivo dejanje, pač pa tudi storjena prekrška in tožnikovo delo na črno v daljšem časovnem obdobju kažejo na tožnikov nekritičen odnos do spoštovanja pravnega reda. To vidi sodišče zlasti v dejstvu, da storjenega kaznivega dejanja ne vidi kot nevarnega in zavržnega, pač pa zgolj meni, da se mu je zgodila krivica, ne da bi pomislil na posledice, ki jih tako kaznivo dejanje, še zlasti ker je bilo storjeno v hudodelski združbi, povzroči drugim. Sodišče zato pritrjuje zaključku tožene stranke, da je pravica do zagotavljanja javnega reda in varnosti, ki se odraža v zahtevi po spoštovanju pravnega reda, v konkretnem primeru močnejša od tožnikove pravice do zasebnosti in družinskega življenja ter nadaljevanja življenja v Republiki Sloveniji. Nobenega dvoma ni, da bo izrečeni ukrep posegel v te tožnikove pravice, vendar pa obenem tudi ne gre prezreti, da sta oba njegova otroka, za katera je bil dolžan poskrbeti, v času prestajanja kazni zapora odrasla, da sta oba zaposlena, da ima sin lastno svojo družino in da je zaposlena tudi tožnikova žena, skratka, da je njegova družina povsem drugačna kot je bila, ko je bil odpeljan v pripor oziroma kasneje nastopil prestajanje zaporne kazni. Tožnikova izpoved in razmišljanje o možnostih, ki jih ima po prestani zaporni kazni, sodišču kaže, da ima tožnik vezi ne le s sorodniki v Sloveniji (ki so, že glede na njegovo bivanje v tej državi razumljivo močnejše), pač pa tudi v drugih državah, zlasti v Nemčiji in da kot realne ocenjuje možnosti, da si tam oblikuje življenje. Četudi ni dvoma, da je intenziteta teh vezi najmočnejša prav v Sloveniji, pa glede na naravo teh vezi, kot je opisana v prejšnji točki te obrazložitve in težo kaznivega dejanja, ki ga je storil tožnik in do katerega ni razvil kritičnega odnosa, ta intenziteta ni taka, da bi bila močnejša od pravice države, da tožniku odpove stalno prebivanje s ciljem zagotavljanja javnega reda in varnosti ter s ciljem zagotavljanja pravic in svoboščin drugim osebam.

33. Sodišče nadalje še ugotavlja, da je tožena stranka tožniku poleg ukrepa odpovedi stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji, določila tudi, da mora po dokončnosti odločbe posredovati v uničenje osebno izkaznico ter da ima prepoved ponovnega vstopa v Republiko Slovenijo za čas petih let (odločitev, da mora Republiko Slovenijo zapusti takoj po prestani zaporni kazni, je bila z odločitvijo drugostopenjskega organa odpravljena). Po določbi drugega odstavka 62. člena ZTuj-2 se namreč v odločbi o odpovedi prebivanja določi tudi čas, v katerem je tujcu prepovedan ponovni vstop v državo, pri čemer ta čas ne more biti krajši od enega leta in ne daljši od petih let. Pri presoji, za koliko časa je tujcu prepovedan ponovni vstop v državo, organ, ki izda odločbo o odpovedi prebivanja, upošteva vrsto in težo okoliščin, zaradi katerih je tujčevo prebivanje v Republiki Sloveniji nezaželeno (peti odstavek 62. člena ZTuj-2). Sodišče ugotavlja, da je te okoliščine tožena stranka upoštevala in v izpodbijani, predvsem pa drugostopenjski odločbi pojasnila razloge za odločitev, da tožniku za pet let prepove vstopiti v Republiko Slovenijo. Sodišče se tem razlogom pridružuje in jih samo dodatno utemeljuje z razlogi, ki so navedeni v predhodnih točkah te obrazložitve, na katere se sklicuje in jih na tem mestu ne ponavlja. Ob upoštevanju teh okoliščin je po presoji sodišča izrek ukrepa prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo za čas petih let primeren in utemeljen ter ustrezen glede na tožnikovo ravnanje v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije na eni ter intenziteto njegovih družinskih vezi v Sloveniji, časom bivanja in vezmi v tej državi na drugi strani.

34. Glede na vse pojasnjeno sodišče zaključuje, da je odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena na zakonu in je zato tožnikovo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki II izreka:

35. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.