Jedro

Tožnik zaračunava zgolj čiščenje odpadne komunalne vode, torej opravo storitve, katere toženec ni prerekal. Zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca je ustrezno obrazložena - ugotavljanje nerelevantnih dejstev za končno odločitev je nepotrebno, torej nesmiselno in neekonomično.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 8 dni znesek glavnice v višini 85,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. 11. 2021 dalje do plačila (I. točka izreka) ter pravdne stroške tožeče stranke v znesku 582,08 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom za spremembo oz. razveljavitev, opredeljuje tudi pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da tožnik ne zaračunava čiščenja odpadne padavinske vode. To storitev tožnik zaračunava neupravičeno, saj se padavinske vode ne odvajajo v kanalizacijo, ampak v državno njivo, kar bi lahko potrdil predlagani izvedenec, če bi ga sodišče postavilo. Z željo po končanju sodnega postopka je 3. 2. 2023 sam preusmeril cev iz žleba plošče garaže mimo jaška od južni steni garaže direktno na okoliško zemljišče ob garaži. Toženec pojasnjuje, da sodišče ni upoštevalo vloge, ki jo je 7. 2. 2023 osebno dostavil, kot odgovor na pripravljalno vlogo tožnika. Iz vlogi priloženih fotografij je razvidna napeljava cevi iz žleba plošče garaže na zunanje okoliško zemljišče. Meni, da mu sodišče ne bi smelo naložiti priglašenega stroška čakanja na narok v višini 50 točk, saj je sam prišel pravočasno na sodišče. Zahteva, da mu tožnik izplača 10.000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlaga njeno zavrnitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške.

4. Toženec je 29. 3. 2023 vložil dodatno pritožbo, vendar po izteku pritožbenega roka, zato te vloge pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Predmet presoje prvostopenjskega sodišča je bila utemeljenost zahtevka za plačilo zapadlih in neplačanih računov v skupnem znesku 85,76 EUR. Tožnik je izvajalec javne gospodarske službe, ki je zadolžen za opravljanje komunalnih storitev, za katere je uporabnikom izstavljal račune. Nesporno je bilo, da toženec ni v celoti plačeval izstavljenih računov v obdobju od januarja 2021 do avgusta 2021, ob utemeljitvi, da mu je tožnik zaračunaval neopravljene storitve, tj. čiščenje odpadne vode. Čeprav je toženec trdil, da mu tožnik zaračunava čiščenje odpadne komunalne vode in odpadne vode »deževnice«, pa tega ni uspel dokazati. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da iz tožnikovih navedb in predloženih listinskih dokazov (računov) izhaja drugačno dejansko stanje, in sicer da tožnik zaračuna zgolj čiščenje odpadne komunalne vode. Torej opravo storitve, katere toženec ni prerekal. Zato je zaključilo, da je tožnik upravičen do plačila razlike med višino izstavljenih in že plačanih računov v skupnem znesku 85,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2021 dalje.

7. S pritožbenimi navedbami, da tožnik zaračunava čiščenje odpadne padavinske vode ter da to počne neupravičeno, toženec izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dopustno. Skladno s 1. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se sme odločba, s katero je končan postopek v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

8. Toženčev argument, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti izvedenca, je neutemeljen. Sodišče samo presoja, katere predlagane dokaze bo izvedlo in katerih ne (213. čl. ZPP), vendar mora navesti in obrazložiti, katerih dokazov ni izvedlo in zakaj ne. Prvostopenjsko sodišče je pravilno postopalo in je zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca tudi ustrezno obrazložilo (7. tč. obrazložitve). Ugotavljanje nerelevantnih dejstev za končno odločitev je nepotrebno, torej nesmiselno in neekonomično.

9. Toženec v pritožbi zatrjuje, da je 3. 2. 2023 spremenil oz. preuredil odvajanje deževnice na okoliško zemljišče ob garaži. Tovrstna zatrjevanja o naknadno spremenjenem dejanskem stanju predstavljajo objektivne novote; sodišče namreč odloča po stanju na dan zaključka glavne obravnave in na to stanje se sodba tudi nanaša (321. čl. ZPP).

10. Prav tako je neutemeljen argument toženca, da sodišče prve stopnje namerno ni želelo upoštevati njegove vloge z dne 7. 2. 2023. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v spisu P 4/2022 ni vloge, na katero se sklicuje toženec. Nadalje, toženec tudi niti ni izkazal, da bi to vlogo dejansko dostavil sodišču oz. tudi če bi jo, je sodišče ne bi upoštevalo, saj je število vlog v sporih majhne vrednosti absolutno omejeno (451. čl. in 2. odst. 452. čl. ZPP v zv. s 453. čl. ZPP). Zato vloga na samo odločitev sodišča prve stopnje ne bi imela vpliva.

11. Neutemeljen je tudi očitek zoper stroškovno odločitev. Pravilno je bil tožniku priznan strošek urnine zaradi zamude po 2. odst. 6. čl. Odvetniške tarife (OT), po katerem pripada odvetniku urnina v višini 50 točk za vsake začete pol ure nad 15 minut za čakanje na narok za obravnavo ali drug narok, ki se je pričel z zamudo, za čakanje med posvetovanjem organa ali podobne porabe časa. Sodišče prve stopnje je narok 1. 2. 2023 pričelo s 30-minutno zamudo, kar pomeni, da je pravilno odmerilo strošek čakanja v višini 50 točk ter ga naložilo v plačilo tožencu, saj v postopku ni uspel (1. odst. 154. čl. ZPP).

12. Funkcija pritožbenega sodišča je zagotoviti pritožbeni preizkus korektnosti postopka in odločitve prvostopenjskega sodišča, ni pa pristojno za odločanje o novo (dodatno) postavljenem zahtevku toženca, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil postavljen in obravnavan (za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 10.000 EUR).

13. Pritožba torej ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

14. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. v zv. s 1. odst. 154. čl. ZPP), tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogel (155. čl. ZPP).