Jedro

V obravnavanem primeru tožeča stranka v tožbi ni označila vrednosti spornega predmeta. Označila ga je (z zneskom 8100,00 SIT) šele med prvo glavno obravnavo dne 5.11.1992, potem ko je sodišče že odločalo o izvedbi dokazov z dokaznim sklepom (l.št.19). Tako označene vrednosti spornega predmeta pa ni moč upoštevati kot izhodišče za presojo o dovoljenosti revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala razveljavitev prodajne pogodbe, sklenjene 25.11.1991 po določbah SZ med toženima strankama za stanovanje xx ter naložitev sklenitve enake pogodbe s tožečo stranko drugi tožni stranki. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Revizija ni dovoljena.

V obravnavanem primeru tožeča stranka v tožbi ni označila vrednosti spornega predmeta. Označila ga je (z zneskom 8100,00 SIT) šele med prvo glavno obravnavo dne 5.11.1992, potem ko je sodišče že odločalo o izvedbi dokazov z dokaznim sklepom (l.št.19). Tako označene vrednosti spornega predmeta pa, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, ni moč upoštevati kot izhodišče za presojo o dovoljenosti revizije.

Revizija je dovoljena, kadar so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji (2. odst. 389. čl. ZPP). Ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek - takšen je tudi obravnavani primer - mora tožnik navesti vrednost spornega predmeta v tožbi (2. odst. 186. člena ZPP). Navedba vrednosti spornega predmeta je potrebna zaradi določbe 382. čl. ZPP. Po 3. odst. tega člena namreč ni revizije v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Če tožnik ne ravna tako, po presoji revizijskega sodišča nima pravice do revizije.

O reviziji je revizijsko sodišče zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (2. odst. 389. čl. in 392. čl. ZPP).