Jedro

Revizija zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo pritožbo, je dovoljena le, če ima ta sklep lastnost odločbe, s katero se je pravnomočno končal postopek.

Toženka, ki ni bila stranka v obravnavanem postopku zavarovanja, ni mogla vplivati na usodo izdanega sklepa o ugovoru in tako tudi ne glede njegove pravnomočnosti. Glede toženke se ta postopek sploh ni začel in tako tudi ne končal.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je 30.01.1996 izdalo začasno odredbo, s katero je tožencu prepovedalo vstop v hišo v Ljubljani, in kakršnekoli spremembe v njej. Ugovor toženca proti tej odredbi je s sklepom z dne 03.01.2000 zavrnilo. Proti temu sklepu sta vložila pritožbi tako toženec, kakor tudi toženka. Višje sodišče je pritožbo prvega zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep, pritožbo druge pa zavrglo, ker da ni legitimirana zanjo, saj je bila začasna odredba izdana le zoper toženca.

Proti slednji odločbi je toženka vložila revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj se sklep o zavrženju pritožbe razveljavi, pritožba dopusti, in zadeva vrne višjemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo zavzela stališče, da je toženkina revizija nedopustna, saj je bila začasna odredba izdana le zoper toženca, revizija slednjega pa je neosnovana.

Toženca sta nato pojasnila, da je revizijo vložila le toženka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

V tem pravdnem postopku je sodišče opravilo kot adhezijski, tudi postopek zavarovanja na predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Ta postopek je tekel le zoper toženca: sodišče je izdalo začasno odredbo le zoper njega, le on je vložil ugovor zoper sklep o začasni odredbi in le o njegovem ugovoru je sodišče odločilo s sklepom. Pravnomočnost slednjega je bila odvisna le od ravnanja toženca, se pravi, ali bo ta vložil pravno sredstvo, ali ne.

Pravnomočnost pa ni bila odvisna od ravnanja toženke. Odločba postane pravnomočna, ko je ni mogoče več izpodbijati s pritožbo (prvi odstavek 319. člena ZPP, kar prav gotovo velja tudi za sklepe, čeprav zakon tega izrecno ne pove - 332. člen ZPP). Nedovoljena pritožba ne učinkuje na izdano odločbo in tako ne vpliva niti na nastanek njene pravnomočnosti. Tako toženka, ki ni bila stranka v obravnavanem postopku zavarovanja, ni mogla vplivati na usodo izdanega sklepa o ugovoru in tako tudi ne glede njegove pravnomočnosti. Glede toženke se ta postopek sploh ni začel in tako tudi ne končal. Tako tudi napadena odločba višjega sodišča ne pomeni pravnomočne odločbe o neki stvari, odločbe, ki bi se tikala odločitve o izdani začasni odredbi.

Revizija je dovoljena kot izredno pravno sredstvo le zoper pravnomočne odločbe (prvi odstavek 367. člena in prvi odstavek 384. člena ZPP). Z vidika toženke potemtakem sploh ne gre za takšno odločbo, zoper katero bi lahko vložila revizijo (drugi odstavek 374. člena ZPP). Zato jo je moralo sodišče zavreči (377. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

V tej zadevi tako ne gre za primer iz tretjega odstavka 384. člena ZPP, po katerem je revizija vselej dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo vloženo pritožbo. Tudi za te primere namreč velja poprej omenjeni pogoj, da mora iti za izpodbijanje pravnomočne odločbe, če naj bo revizija dovoljena.

Odločitev o revizijskih stroških revidenta je zajeta z izrekom o zavrženju. Tožeči stranki pa sodišče ni moglo priznati stroškov za odgovor na revizijo, ker ti niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). S to vlogo tožeča stranka ni v ničemer pripomogla k rešitvi zadeve, saj niti ni opazila, da je revizijo vložila le toženka, pa tudi sicer se bistva zadeve ni dotaknila.