Jedro

Izjemno pravico do sodnega varstva po poteku roka iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR, določeno v 105. členu ZDR, bi tožnica lahko uveljavila le do trenutka izvršitve nedokončnega sklepa tožene stranke.

Izvršilno dejanje tožene stranke, ki se je opravilo na podlagi prvostopnega sklepa, pa je predstavljalo dokončno odločitev tožene stranke (čeprav brez izdaje pismenega sklepa), ki je podvržena zakonitostim uveljavljanja pravnega varstva, kot so predpisane v 1. odstavku 83. člena oziroma 2. odstavka 80. člena ZTPDR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje na podlagi sklepa tožene stranke z dne 1.10.1991 št. VI-8516/13 o trajnem prenehanju potreb po njenem delu ni prenehalo. Zato je zavezalo toženo stranko, da tožnici omogoči delo na delovnem mestu kontrolorja obračuna in ji iz naslova razlike v osebnem dohodku izplača 2,546.752,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Svojo odločitev je utemeljilo z dokazno podlago, da tožena stranka o ugovoru tožnice ni odločala, zato sklep o prenehanju delovnega razmerja ni postal dokončen in ne izvršljiv.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izreku pod 1.in 2. ter v delu, ki se nanaša na izplačilo plač po 30.4.1992 razveljavilo in tožbo tožeče stranke na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, zavrglo. Sodišče druge stopnje je ob ugotovitvi, da je tožnica izpodbijani sklep tožene stranke sprejela 14.10.1991, tožbo na pristojno sodišče zaradi molka organa pa je vložila šele 29.3.1994, štelo, da zahteve za sodno varstvo, čeprav vložene skladno določilu 105. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR), ni uveljavila v razumnem roku, zato je, po presoji pritožbenega sodišča, izgubila pravico do tožbe.

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP. V obrazložitvi revizije očita sodišču, da je s sklicevanjem na določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih kršilo ustavno načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov (155. člen Ustave RS), določbe 1. odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR) pa ne bi smelo uporabiti, saj nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije. Zakon o delovnih razmerjih je v določbi 105. člena uzakonil pravico delavca do sodnega varstva v primeru, če pristojni organ v organizaciji oziroma delodajalec v predpisanem roku ne odloči o zahtevi ali ugovoru delavca, tudi po preteku petnajstdnevnega roka. S tem, ko je tožeča stranka uveljavila pravico pred sodiščem, je uresničevala svojo ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva, ki je lahko omejena samo z zakonom. Ker 105. člen ne določa roka za vložitev zahteve za sodno varstvo, sodišče nima pooblastila, da ga omejuje s sklicevanjem na potek razumnega roka. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožbo tožene stranke v tem delu stroškovno zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je omejeno in izredno pravno sredstvo, zato sodišče izpodbijano odločbo preizkusi samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijanega sklepa revizijsko sodišče ni ugotovilo postopkovne kršitve iz omenjenega določila.

Po 23. členu Ustave Republike Slovenije ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (1. odstavek). Pravica do sodnega varstva pa se uveljavlja v predpisanem postopku, na način in pod pogoji, določenimi v zakonu. Varstvo pravic delavcev pri njihovem uveljavljanju posamičnih pravic iz delovnega razmerja je urejeno v V. poglavju Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) in VIII. poglavju Zakona o delovnih razmerjih.

V določbi 2. odstavka 83. člena ZTPDR je vsebovana negativna procesna predpostavka za dopustnost sodnega varstva, to je izčrpan predhodni postopek s sprejetjem dokončne odločitve delodajalca. Samo v primeru, če pristojni organ ne odloči v petnajstih dneh od vložitve zahteve oziroma ugovora, ima delavec po 105. členu ZDR pravico do sodnega varstva tudi po preteku roka iz 1. odstavka 83. člena zveznega zakona. Sodišče prve stopnje je presojo dopustnosti sodnega varstva tožeče stranke v obravnavani zadevi utemeljevalo z neizvršljivostjo tožnici izdanega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Ta sklep zaradi molka pristojnega organa tožene stranke ni postal dokončen. Pri svoji odločitvi pa je tako kot sodišče druge stopnje - prezrlo določbo 2. odstavka 80. člena ZTPDR, po kateri ima delavec pravico ugovarjati v roku petnajst dni od dne, ko je izvedel za kršitev pravice. S to določbo je urejeno pravno varstvo v primeru kršitev delavčevih pravic z dejanskimi odločitvami in ravnanji delodajalca, torej v primeru kršitve v 2. odstavku 23. člena omenjenega zakona izrecno predpisane obličnosti (izdaje pismenega sklepa). To pomeni, da bi morala tožnica po 1.5.1992, (ko ji je dejansko prenehalo delovno razmerje) začeti ustrezen postopek.

Če vložitev ugovora tožeče stranke ni dosegla svojega namena (odložilnega učinka), to je zadržanja izvršitve, temveč ji je delovno razmerje prenehalo na podlagi sklepa, ki ni postal dokončen, bi morala za odpravo nezakonitega stanja postopati po določbi 2. odstavka 80. člena ZTPDR. Izvršitveno dejanje tožene stranke je namreč pomenilo kršitev določbe iz 106. člena ZDR, po kateri ugovor zoper sklep o pravicah in obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do prejema dokončne odločitve (1. odstavek). V njej je uzakonjeno pravilo, ki delavcu zagotavlja pravno varnost znotraj organizacije oziroma pri delodajalcu. Ugovor tožeče stranke v postopku po 2. odstavku 80. člena ZTPDR bi se torej nanašal na izpodbijanje izvršilnega dejanja tožene stranke z zahtevo za ustavitev realizacije sklepa, ki ni postal dokončen.

Ker pa izvršitev nedokončnega sklepa tožene stranke pomeni hkrati dejansko in pravno situacijo, kot je dokončna zavrnitev tožničine zahteve za varstvo pravic z dne 28.10.1991 (fikcija negativne odločitve), bi morala tožeča stranka zahtevati neposredno sodno varstvo v skladu s 1. odstavkom 83. člena ZTPDR.

Po določilu 2. odstavka 83. člena omenjenega zakona ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču delavec, ki se ni najprej obrnil na pristojni organ v organizaciji. Dokončna odločitev na drugi stopnji reševanja spornega razmerja znotraj organizacije je procesna predpostavka, to je pogoj, ki mora biti izpolnjen, da lahko delavec nezadovoljen z odločitvijo, sproži postopek pred sodiščem. Ker tožeča stranka varstva pravic zoper nezakonito izvršilno dejanje tožene stranke pri pristojnem organu sploh ni zahtevala; zoper fiktivno zavrnilno odločitev o prenehanju delovnega razmerja, pa je sodno varstvo zahtevala po poteku zakonitega roka iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR, ni bila izpolnjena predpisana procesna predpostavka za odločanje o utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka.

Izjemno pravico do sodnega varstva po poteku roka iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR, določeno v 105. členu ZDR, bi tožnica lahko uveljavila le do trenutka izvršitve nedokončnega sklepa tožene stranke.

Izvršilno dejanje tožene stranke, ki se je opravilo na podlagi prvostopnega sklepa, pa je predstavljalo dokončno odločitev tožene stranke (čeprav brez izdaje pismenega sklepa), ki je podvržena zakonitostim uveljavljanja pravnega varstva, kot so predpisane v 1. odstavku 83. člena oziroma 2. odstavka 80. člena ZTPDR.

Ker so roki po 80. in 83. členu ZTPDR prekluzivni roki materialnega prava, po poteku teh rokov upravičenec izgubi pravico do tožbe. Če pa tožba ni dopustna, jo je treba zavreči (1. odstavek 282. člena ZPP).

Zaradi navedenih razlogov so odvečna izvajanja revizije, glede nedopustnosti uporabe določb Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS).

Revizijsko sodišče je iz navedenih razlogov revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zveznih zakonov je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).