Jedro

Sodišče je na podlagi izpovedbe prvega toženca ocenilo, da so bila sredstva na pokojnikovem bančnem računu namenjena plačevanju stroškov pokojnika, za kar je bil prvi toženec tudi pooblaščen, darilnega namena (med drugim) pa takšno pooblastilo samo po sebi ne dokazuje, poleg navedenega pa ni bilo dano istočasno, kot naj bi bila, po navedbah tožencev, sklenjena sporna ustna darilna pogodba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju zavrnilo primarni tožbeni zahtevek (I. točka izreka), ugodilo pa je podrednemu tožbenemu zahtevku, in sicer je v II. točki izreka sodbe prvemu tožencu naložilo, da mora tožnikom plačati znesek 43.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2009 dalje, v roku 15 dni, ter v III. točki izreka drugemu tožencu naložilo, da mora tožnikom prav tako plačati znesek 43.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2009 dalje, v roku 15 dni. Tožencema je še naložilo, da sta tožnikom dolžna povrniti pravdne stroške v višini 10.868,93 EUR s pp.

2. Zoper takšno odločitev se po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta toženca s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Opozarjata, da je sodišče nedopustno poseglo v napačno postavljen podrejeni tožbeni zahtevek, ki bi ga moralo zavrniti, sodišče pa ga je s sodbo samo spremenilo ter takšnemu zahtevku v celoti ugodilo. Navajata, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi povsem spremenilo svoje stališče, čeprav se novi dokazi v tretjič ponovljenem sojenju(1) sploh niso izvajali, temveč je bil dokazni postopek v celoti izveden že pred izdajo sodbe P 627/2013-II(2), s katero je sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, saj je štelo za dokazano, da je bila darilna pogodba med zapustnikom in prvim tožencem sklenjena. Takšna diametralno drugačna odločitev sodišča, ki je očitno plod drugačne dokazne ocene, pa je v sodni praksi izjemno redka. V pritožbi povzemata dosedanji potek postopka in se ne strinjata z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje. Prvi toženec je bil za razpolaganje z denarnimi sredstvi na računu zapustnika, za razliko od četrte tožnice, že pooblaščen in je prenakazilo pokojnikovih sredstev na svoj račun lahko izvršil sam, zato darilne pogodbe z njim ni bilo mogoče skleniti (realizirati) na enak način kot s četrto tožnico, kot v razlogih sodbe zmotno navaja prvostopno sodišče. Prav tako ni logičen zaključek sodišča, da so bila sredstva na pokojnikovem računu namenjena zgolj plačevanju stroškov doma, kar naj bi izpovedal tudi prvi toženec. Sodišče je v postopku ugotovilo, da je zapustnik vsekakor naročil prvemu tožencu, naj sredstva z njegovega računa nakaže na svoj račun, toda le za plačevanje doma. Zakaj bi bilo potrebno prenakazilo vseh sredstev na račun prvega toženca za namen plačevanja oskrbe v domu, ni jasno, saj je bil prvi toženec za dviganje denarja z zapustnikovega računa že pooblaščen. Kar zadeva nakazilo denarja, ki ga je prvi toženec nakazal drugemu tožencu, pa je povsem nesporno, da je do nakazila prišlo. Za ugotavljanje obstoja darilne pogodbe med zapustnikom in prvim tožencem je povsem nepomembno, ali je prvi toženec drugemu denar nakazal februarja ali maja 2009, s čemer se je ukvarjalo prvostopno sodišče. Sam način sklenitve darilne pogodbe po mnenju pritožnikov v konkretnem primeru ni bil sporen, saj je zapustnik kot preprost človek jasno izrazil svojo voljo, darilo pa je bilo s strani tožencev tudi sprejeto.

3. Tožniki so na pritožbo odgovorili ter predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz tožbene trditvene podlage izhaja, da so tožniki edini zakoniti dediči po pokojnem J. T., ki je umrl dne 20. 2. 2009. Predmet dedovanja so bila, med drugim, tudi pokojnikova denarna sredstva na bančnem računu, kjer je kot pooblaščenec nastopal prvi toženec, ki je dva dni pred smrtjo pokojnega J. T. iz njegovega bančnega računa prenakazal 87.000,00 EUR na svoj bančni račun. Prvi toženec je nato polovico navedenih denarnih sredstev v mesecu februarju 2009 nakazal drugemu tožencu. Tožniki menijo, da je prvi toženec svoj položaj pooblaščenca zlorabil ter neupravičeno nakazal denarna sredstva iz zapustnikovega osebnega računa na svoj račun, pri navedenem ravnanju protipravne prisvojitve pa je sodeloval tudi drugi toženec, saj sta se toženca v zvezi s svojim protipravnim dejanjem dogovorila, da bosta drug drugemu služila za pričo. Tožniki torej trdijo, da med pokojnikom in tožencema darilna pogodba ni bila sklenjena. Iz trditvene podlage tožencev pa izhaja, da je pokojni J. T. v septembru 2008 za razpolaganje s sredstvi na svojem računu pooblastil prvega toženca, da bi zanj plačeval tekoče stroške. Ob priliki obdaritve M. L. je pokojni J. T. prvemu tožencu dal nalog za prenakazilo denarja iz svojega bančnega računa na račun obeh obdarjencev.

6. V obravnavani pravdni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo že tretjič, in sicer je s sodbo P 3707/2009-II z dne 16. 1. 2012 tožbenemu zahtevku tožnikov ugodilo in tožencema naložilo nerazdelno plačilo 87.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po pritožbi tožencev je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Cp 1453/2012 z dne 27. 2. 2013 sodbo prvostopnega sodišča zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavilo, na kar je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek ter tožbeni zahtevek s sodbo P 627/2013-II z dne 17. 9. 2015 v celoti zavrnilo. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in povzelo njihovo vsebino, vendar pa same dokazne ocene sploh ni opravilo, temveč je le navedlo, da je na podlagi takšnega dejanskega stanja ugotovilo, da je pokojnik že oktobra 2008 vsa sredstva na računu podaril prvemu tožencu. Pritožbeno sodišče je s sklepom II Cp 101/2016 z dne 17. 2. 2016 na pritožbo prvega tožnika zaradi kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) sodbo ponovno razveljavilo. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ponovno odločilo o tožbenem zahtevku in vsakemu od tožencev naložilo (razdelno) plačilo 43.500,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Na podlagi dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženca nista zadostila dokaznemu bremenu glede nastanka oziroma (neoblične) sklenitve darilne pogodbe med pokojnikom in prvim tožencem v novembru 2008. O domnevnem nastanku darilne pogodbe sta izpovedala le toženca ter priča A. A., zunajzakonska partnerka prvega toženca, medtem ko ostale priče o darilni pogodbi niso vedele izpovedati oziroma teh izpovedb niso potrdile. Sodišče je na podlagi izpovedbe prvega toženca ocenilo, da so bila sredstva na pokojnikovem bančnem računu namenjena plačevanju stroškov pokojnika, za kar je bil prvi toženec tudi pooblaščen, darilnega namena (med drugim) pa takšno pooblastilo samo po sebi ne dokazuje, poleg navedenega pa ni bilo dano istočasno, kot naj bi bila, po navedbah tožencev, sklenjena sporna ustna darilna pogodba.

8. Kolikor pritožnika v pritožbi izražata stališče, da se v ponovljenem sojenju, po razveljavitvi prvostopenjske sodbe v pritožbenem postopku, ob ugotovljenem, popolnoma nespremenjenem dejanskem stanju, ne more izreči diametralno nasprotne sodbe – o ugoditvi zahtevku, je mogoče ugotoviti, da dejansko napadata dokazno oceno sodišča, ki bi po njuni oceni morala ostati enaka kot po drugem sojenju, ko je bil tožbeni zahtevek zoper njiju zavrnjen, saj se po njunem mnenju ugotovljeno dejansko stanje, v drugič ponovljenem sojenju pred sodiščem prve stopnje, ni v ničemer spremenilo.

9. Da sodišče ob istih dokazih v ponovljenem sojenju ugotovi in šteje za dokazano povsem diametralno dejstvo, kot ga je štelo za dokazanega ob istih izvedenih dokazih ob prvem (oziroma v tem primeru ob drugem) sojenju, ni neobičajno in nerazumljivo, kot to izpostavlja pritožba tožencev. Skladno z določbo 8. člena ZPP namreč sodišče odloči, katera dejstva šteje za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Razumljivo in življenjsko sprejemljivo je torej, da sodišče ob ponovnem sojenju, ob istih izvedenih dokazih, sprejme drugačno dokazno oceno (oziroma le-to sploh opravi, na kar jo je v konkretni zadevi opozorilo pritožbeno sodišče), ker je ob ponovnem sojenju posamezne dokaze argumentirano (drugače) ocenilo, kar še zlasti velja v primeru, če je na pravilnost prvotne dokazne ocene pritožbeno sodišče opozorilo z argumentiranimi pomisleki, kot je to bilo v tej pravdi o vprašanju dokazanosti darilne pogodbe. Mora pa takšno svojo (drugačno) oceno sodišče argumentirati s takimi razlogi, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti. In ti razlogi morajo biti še toliko bolj prepričljivi, da se je iz njih možno prepričati, ali je sodišče utemeljeno spremenilo svojo dokazno oceno glede obstoja določenega dejstva.(3)

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v tretjem sojenju izčrpno opredelilo do vseh izvedenih dokazov in navedlo tehtne razloge, zakaj ocenjuje, da posamezna zatrjevana dejstva v zvezi z obstojem sporne darilne pogodbe niso z verjetnostjo izkazana, pri čemer je upoštevalo specifične okoliščine konkretnega primera oziroma življenjske razmere pravdnih strank. Dokazna ocena prvostopnega sodišča, zlasti tudi presoja verodostojnosti strank in prič, pa je tudi po presoji Višjega sodišča logična in prepričljiva, pri čemer navedbe v pritožbah zanesljivosti zaključkov v izpodbijani sodbi v ničemer ne omajajo. Pritožbeno sodišče zato dokazni oceni v celoti sledi in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje.

11. Toženca s pritožbenimi navedbami ne vzbujata pomislekov v dokazno oceno, da bi pokojni, če bi hotel obdariti toženca, to naredil na enak način, kot je obdaril četrto tožnico M. L., ali pa bi napisal oporoko. Toženca obstoja darilne pogodbe namreč nista verjetno izkazala. Njune trditve, da je bil prvi toženec na računu pokojnega že pooblaščen in je bila zato realizacija domnevnega darila s prenakazilom sredstev s pokojnikovega na njegov račun lahko izvršena brez sodelovanja kogarkoli drugega, dokazne ocene sodišča prve stopnje ne omajajo. Kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, je bilo prvemu tožencu pooblastilo za razpolaganje s pokojnikovimi sredstvi na njegovem bančnem računu dano za plačevanje tekočih stroškov pokojnega J. T., ker za plačilo doma za ostarele njegova pokojnina ni zadostovala. Navedeno pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadostuje za zaključek, da je bil prvi toženec pooblaščen s sredstvi pokojnega razpolagati tudi z darilnim namenom in je šlo pri prenosu denarnih sredstev v višini 87.000,00 EUR dva dni pred smrtjo pokojnika na račun prvega toženca za izvršitev naročila, da realizira darilno pogodbo.

12. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožnikoma, da je nesmiseln zaključek prvostopnega sodišča, da je bilo prenakazilo denarja na račun prvega toženca naročeno za namen plačevanja pokojnikovih stroškov oskrbe, saj je bil za takšno razpolaganje prvi toženec že pooblaščen, iz česar naj bi logično izhajalo, da je pokojni J. T. želel, da se denar prenakaže na račun prvega toženca ravno z namenom podaritve tako prvemu kot drugemu tožencu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja ugotovitev, da bi pokojni J. T. naročil prvemu tožencu, naj vsa sredstva z njegovega računa nakaže na svoj račun, in sicer za plačevanje stroškov doma. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe prvega toženca zgolj napravilo oceno, da so bila sredstva na pokojnikovem bančnem računu očitno namenjena plačevanju njegovih stroškov in mu je očitno pokojni naročil, naj jih dvigne za plačevanje stroškov, kot izhaja iz 27. točke obrazložitve sodbe. Da bi sodišče ugotovilo, da si je prvi toženec prenakazal na svoj račun 87.000,00 EUR, z namenom plačevanja pokojnikovih stroškov, iz izpodbijane sodbe ni razbrati, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki iz takšne ugotovitve izhajajo.

13. Glede pritožbenih navedb, da ugotavljanje, kdaj je prvi toženec drugemu nakazal polovico denarnih sredstev v višini 43.500,00 EUR, za obstoj darilne pogodbe med pokojnim J. T. in prvim tožencem niti ni relevantno, se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na 28. in 29. točko obrazložitve sodbe. Četudi navedeno dejstvo ne vpliva na dokazovanje sklenitve sporne darilne pogodbe, izpovedbi obeh tožencev, ki se glede časovnega okvira nakazila med seboj ne ujemata, pod vprašaj postavljata verodostojnost njune celotne izpovedi pred sodiščem, kar je prvostopno sodišče ustrezno obrazložilo, pritožbeno sodišče pa se s tako sprejeto dokazno oceno v celoti strinja.

14. V opisani situaciji tožencema ni uspelo z zadostno stopnjo prepričanja izkazati obstoja oziroma sklenitve darilne pogodbe med pokojnikom in prvim tožencem, kot tudi ne njene realizacije s prenakazilom denarnih sredstev na račun prvega in drugega toženca.

15. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev načela dispozitivnosti, češ da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženca za plačilo zneska 43.500,00 EUR, ki ga je prvi toženec nakazal drugemu tožencu, nista solidarno odgovorna, saj solidarnost ni bila dogovorjena in tudi ni z zakonom predpisana. S tem, ko je sodišče plačilo 43.500,00 EUR (torej polovico vtoževane obveznosti) naložilo zgolj drugemu tožencu, ni nedopustno poseglo v tožbeni zahtevek niti ni slednjega prekoračilo. Odločitev o odgovornosti enega od tožencev, namesto vtoževane solidarne, namreč ne pomeni aliud, temveč minus, zato ne predstavlja prekoračitve tožbenega zahtevka, s čimer bi sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka.

16. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Izrek o pritožbenih stroških tožencev temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženca s pritožbo nista uspela, nosita svoje pritožbene stroške. Izrek o stroških pritožbenega postopka tožnikov temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP. Ker v primeru odgovora na pritožbo ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, so le-te dolžni tožniki nositi sami.

Op. št. (1): Pravilno: drugič ponovljenem oziroma v tretjem sojenju.

Op. št. (2): V (prvič) ponovljenem sojenju.

Op. št. (3): Prim. sklep VSL I Cp 2897/2014.