Jedro

Nevarno situacijo je povzročil zavarovanec tožene stranke, ki bi moral predno je začel z zavijanjem levo pogledati v vzratno in zunanje ogledalo, po potrebi tudi preko ramena in preveriti ali je vozišče za njim prosto, da bi lahko neovirano za ostale udeležence v prometu izvedel manever zaviranja, nato pa zavil ostro levo preko vozišča po najkrajši poti. Že zato njegov prispevek k nastali nesreči nikakor ne more biti manjši od 50 %.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči 495,00 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v petnajstih dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik se je kot motorist hudo poškodoval v prometni nesreči v kateri je bil udeležen tudi zavarovanec tožene stranke. Sodišče prve stopnje je po ugotovljenih dejanskih okoliščinah prometne nesreče presodilo, da sta oba udeleženca prometne nesreče v enakem obsegu odgovorna.

2. Odločitev sodišča po temelju izpodbija tožena stranka, ki v obrazložitvi navaja, da se strinja, da Citroena ni bilo na kraju dogodka, vendar bi sodišče moralo upoštevati mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, ki je ocenil, da je v takšnem primeru za nastanek prometne nesreče odgovoren tožnik. Ko je zavarovanec tožene stranke začel zavijati levo, je bila njegova pozornost usmerjena naprej, zato od njega ni mogoče zahtevati, da bi ponovno preveril ali ga je kdo začel prehitevati. Tožnik je bil tisti, ki je ves čas imel možnost, da brez težav spremlja način vožnje vozečega avtomobila pred njim, zato bi moral zaznati, da je vozilo pred njim zmanjšalo hitrost in bi glede na prometni znak, ki opozarja na bližino križišča, lahko predvidel, da bo vozilo v križišču zavilo. Soprispevek zavarovanca tožene stranke v višini 50 % je previsok, saj je izvedenec ocenil, da bi bile v primeru, da bi zavarovanec tožene stranke vozil pravilno, posledice nesreče hujše. Izključna krivda je zato na tožniku, ki je v križišču začel s prehitevanjem drugega vozila, ki je pred tem pričelo zavijati v levo in predhodno bistveno zmanjšalo hitrost. 3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki v pritožbenem postopku niso sporne, sledi, da je do prometne nesreče prišlo, ko je zavarovanec tožene stranke (voznik osebnega avtomobila) zavijal v križišču levo in spregledal, da ga je v istem trenutku, z vklopljenem smernim kazalcem, začelo prehitevati motorno kolo za njim, ki ga je vozil tožnik.

6. V pritožbenem postopku ni spora o okoliščini, da je zavarovanec tožene stranke začel zavijati pred vstopom v križišče levo diagonalno, kar je v nasprotju s pravili varne vožnje. Izvedenec ni mogel ugotoviti, kateri od voznikov je prej začel s spremembo smeri, kot verjetno je ocenil možnost, da sta oba začela istočasno in da zato tožnik ob začetku prehitevanja, ko je zaznal, da je zavarovanec tožene stranke začel zavijati v levo preko vozišča, ni imel več možnosti in časa, da bi zaviral in poskušal preprečiti trčenje. Nevarno situacijo je torej povzročil zavarovanec tožene stranke, ki bi moral predno je začel z zavijanjem levo pogledati v vzratno in zunanje ogledalo, po potrebi tudi preko ramena in preveriti ali je vozišče za njim prosto, da bi lahko neovirano za ostale udeležence v prometu izvedel manever zaviranja, nato pa zavil ostro levo preko vozišča po najkrajši poti. Že zato njegov prispevek k nastali nesreči nikakor ne more biti manjši od 50 %.

7. Tožnik je vozil v okviru dovoljene hitrosti, v času prehitevanja je imel prižgan smerokaz. Po oceni izvedenca sta oba voznika približno istočasno začela spremembo smeri s pomikom na levo smerno vozišče. Tožnik je ob začetku prehitevanja hitrost pospešil in začel prehitevati vozilo, ko je zagledal, da je tudi voznik pred njim začel zavijati levo preko vozišča, zato ni imel več možnosti in časa, da bi zaviral in poskušal preprečiti trčenje. Očitek tožniku je, da bi glede na zmanjšanje hitrosti vozila pred sabo moral biti bolj pozoren in ne bi smel začeti prehitevati pred križiščem, na katerega ga je sicer opozarjal prometni znak. Zato tožnikova kršitev nikakor ne more biti hujša od kršitve zavarovanca tožene stranke, ki je v križišču začel zavijati levo nepravilno, zelo poševno, namesto preko vozišča po najkrajši poti in ne da bi se pred tem prepričal ali to varno lahko naredi. Odgovornost za nevarno situacijo je tako na zavarovancu tožene stranke zaradi premajhne pozornosti in prehitevanja v križišču pa je soodgovoren tudi tožnik, vendar ne več kot do 50 %. Sorazmerna stopnja krivde vsakega od njiju v enakem razmerju, glede na to, da se tožnik ne pritožuje, je po presoji pritožbenega sodišča primerna.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo določila materialnega prava (154. člen OZ). Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper vmesno sodbo zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato je tožeči stranki dolžna povrniti stroške za odgovor na pritožbo v znesku kot sledi iz izreka te odločbe. Stroški so odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo, njihova specifikacija je razvidna iz stroškovnika v spisu (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).