Jedro

Tožnik, na katerem je bilo dokazno breme, ni s potrebno stopnjo prepričljivosti (zanesljivosti) uspel izkazati, da je toženec pri pokojnem z nedopustno grožnjo oziroma fizičnim nasiljem povzročil utemeljen strah, zaradi katerega naj bi pokojni s tožencem sklenil pogodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 13. 6. 2012, sklenjene med A. A. in tožencem v notarskem zapisu SV-355/2012 pri notarju A. T. v N. in za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice, vpisane v korist toženca pri v zahtevku navedenih nepremičninah ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Zavrnilo pa je tudi podrejen tožbeni zahtevek za razveljavitev navedene pogodbe pogodbe o dosmrtnem preživljanju ter posledično za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice toženca pri navedenih nepremičninah in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Posledično je tožniku naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v znesku 2.932,00 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava se zoper sodbo pritožuje tožnik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja tudi stroške pritožbenega postopka. V pritožbi meni, da je sodišče napačno, vsekakor pa tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede ugotavljanja, ali je toženec pri pokojnem A. A. povzročil napako volje s fizičnim in psihičnim nasiljem na način, da je pokojnega prisilil v podpis pogodbe o dosmrtnem preživljanju in pokojnikova volja za sklenitev pogodbe ni bila svobodna. Opozarja, da dejstvo, da zaslišane priče in tožnik toženca niso videli izvajati nasilje nad pokojnim A. A., še ne pomeni, da nasilja ni bilo, kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče tudi ni navedlo, zakaj skladni izpovedbi prič Z. in V., ki sta oba jasno izpovedala, da jima je pokojni A. A. povedal, da ga je toženec silil k podpisu pogodbe proti njegovi volji, da mu prepusti kmetijo, ni dalo noben teže. Presoja sodišča tako ni prepričljiva in v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Opozarja tudi, da je sodišče zanemarilo dejstvo, ki ga je sicer ugotovilo, da je toženec potem, ko sta navedeni priči podali pisno izjavo v tem postopku, obema ter sorodnikom Z. grozil. Priznanje toženca, da se v situacijah, ko mu ravnanje drugih ljudi ni pogodu, odzove z nasiljem, je povsem skladno z izpovedbo navedenih prič. Graja pa tudi oceno verodostojnosti priče V. glede na čas podpisa sporne pogodbe, kar ni in ne more biti odločilno. Bistveno je, da sta navedeni priči skladno in nedvoumno izpovedali, da je toženec pokojnega silil, naj podpiše pogodbo. Dejstvo je, da je toženec nasilna oseba ter da se poslužuje neprimernih psihičnih pritiskov, ko želi doseči neko ravnanje, da bi dosegel cilj. V nasprotju s tem pa je sodišče na podlagi tega, da nobena priča nikoli ni videla, da bi toženec pokojnega tepel, ugotovilo dejansko stanje. Negativno dejstvo ne more predstavljati dokaza, da pogodba ni bila podpisana pod prisilo, kot je to v svoji obrazložitvi utemeljilo sodišče. Opozarja, da tožbeni zahtevek utemeljuje na trditvah, da se je nasilje dogajalo zaradi namena, da pokojni podpiše pogodbo s tožencem. Opozarja tudi na druga neskladja v razlogih sodbe, posledica česar je, da dokazna ocena prvostopenjskega sodišča ni le vsebinsko neprepričljiva, temveč tudi ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti med pokojnim A. A. in tožencem sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 13. 6. 2012 s posledično neveljavnostjo vknjižbe toženčeve lastninske pravice pri navedenih nepremičninah pokojnega A. A. in vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pritožba konkretizirano ne graja. Pritožbeno sodišče glede tega kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, naštetih v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni ugotovilo. Prav tako ni ugotovilo morebitne zmotne uporabe materialnega prava, še posebej upoštevajoč, da je pogodba zaradi napak volje izpodbojna (primerjaj 94. in 95. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)), in ne nična. Pritožba je torej glede primarnega tožbenega zahtevka neutemeljena.

5. Glede zavrnitve podrejenega tožbenega zahtevka (za razveljavitev navedene pogodbe o dosmrtnem preživljanju s posledično neveljavnostjo vknjižbe in zahtevano obveznostjo vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja) pa izpodbijana sodba temelji na zaključku, da tožnik, na katerem je bilo dokazno breme, ni s potrebno stopnjo prepričljivosti (zanesljivosti) uspel izkazati, da je toženec pri pokojnem A. A. z nedopustno grožnjo oziroma fizičnim nasiljem povzročil utemeljen strah, zaradi katerega naj bi pokojni A. A. s tožencem sklenil pogodbo (če pogodbena stranka z nedopustno grožnjo povzroči pri sogovorniku neutemeljen strah, tako da ta zaradi tega sklene pogodbo, lahko ta (ali njegovi pravni nasledniki) po prvem odstavku 45. člena OZ zahteva razveljavitev pogodbe; strah se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodb ene stranke ali koga drugega (drugi odstavek 45. člena OZ)). Izpodbijana sodba ima glede navedenega zaključka (o nedokazanosti odločilne okoliščine) vse potrebne jasne razloge, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša in jih ne ponavlja, pritožba pa prav v ničemer ne omaja, še posebej upoštevajoč specifične okoliščine obravnavane zadeve, ko naj bi nedopustno grožnjo povzročilo toženčevo fizično nasilje nad pokojnim A. A., glede katerega tudi sam tožnik v pritožbi priznava, da ga konkretno nihče ni videl in so tudi sicer tožnikove trditve, da je toženec pokojnega prisilil v podpis pogodbe o dosmrtnem preživljanju nekonkretizirane in zgolj navržene, še posebej upoštevajoč sklenitev pogodbe v notarskem zapisu. In tega pritožba kot že navedeno prav v ničemer ne omaja. Tožnik sam v pritožbi priznava, da negativnega dejstva načeloma ni mogoče dokazati. A pri tem spregleda, da je prav izhajajoč iz tega povsem jasno, da je na njemu samemu dokazno breme, da je toženec z nedopustno grožnjo povzročil, da je pokojni A. A. z njim sklenil predmetno pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Jasno je, da tega ni zmogel, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, in to ne le s potrebno stopnjo prepričljivosti (zanesljivosti), temveč niti ne s stopnjo verjetnosti. Tudi če bi držalo, da „ je pokojni A. A. pričama Z. in V. povedal, da ga je toženec silil k podpisu pogodbe proti njegovi volji, da mu prepusti kmetijo, kar sta oba jasno izpovedala,“ kot navaja tožnik (in izpostavlja v pritožbi), to ne pomeni konkretizacije zakonsko predpostavljenih (v prvem in drugem odstavku 45. člena OZ naštetih) okoliščin, ki so potrebne za utemeljenost zahteve za razveljavitev pogodbe (zaradi obstoja „resne grožnje“ volji, potrebni za njeno sklenitev), še posebej konkretne (sklenitev pogodbe v notarskem zapisu).

6. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

7. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP), odločitev o tem pa je obsežena v izreku o zavrnitvi tožnikove pritožbe.