Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL Sodba II Cp 2198/2018

ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.2198.2018 Civilni oddelek

pogodba o trgovskem zastopanju poslovna skrivnost varovanje poslovne skrivnosti konkurenčna prepoved kršitev poslovne skrivnosti izdaja poslovne skrivnosti zloraba pravica do svobodne gospodarske pobude tehtanje ustavnih pravic v koliziji nelojalna konkurenca pogodbena kazen višina pogodbene kazni
Višje sodišče v Ljubljani
15. maj 2019

Povzetek

Sodba obravnava zlorabo poslovne skrivnosti, kjer je toženka v imenu konkurenčne družbe kontaktirala stranke tožnika in jim ponujala konkurenčne storitve. Sodišče je ugotovilo, da je toženka kršila dolžnost varovanja poslovne skrivnosti, saj je razkrila podatke o obstoječih strankah tožnika. Višina pogodbene kazni je bila določena na 5.500,00 EUR, kar je sodišče ocenilo kot sorazmerno. Pritožba toženke je bila delno utemeljena, kar se je odrazilo v spremembi odločitve o stroških postopka, kjer vsaka stranka krije svoje stroške.
  • Zloraba poslovne skrivnostiAli je toženka z delovanjem v imenu konkurenčne družbe zlorabila poslovno skrivnost tožnika?
  • Višina pogodbene kazniAli je bila višina dosojene pogodbene kazni za kršitev poslovne skrivnosti sorazmerna in ustrezna?
  • Varovanje poslovne skrivnostiKdaj je podana kršitev dolžnosti varovanja poslovne skrivnosti in ali so bili podatki o strankah tožnika znani širšemu krogu ljudi?
  • Konkurenčna prepovedAli je bila konkurenčna prepoved veljavna in ali je toženka kršila to prepoved?
  • Odmera pravdnih stroškovAli je bila odmera pravdnih stroškov pravilna in ustrezna glede na uspeh strank?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka v imenu konkurenčne družbe S., d.o.o., kontaktirala obstoječe stranke tožnika in jim ponujala primerljive storitve konkurenčne družbe S., d.o.o. Že tako ugotovljen konkretni dejanski stan zadošča za ugotovitev zlorabe poslovne skrivnosti. Gre namreč za seznam obstoječih strank tožnika, s katerimi je prvi stik v imenu konkurenčne družbe vzpostavila toženka, pri čemer je bilo njeno delovanje usmerjeno v prekinitev sodelovanja teh strank s tožnikom, saj je bila ona tista, ki je vzpostavila kontakt s temi strankami in jih nagovarjala k uporabi konkurenčnih storitev, in se te niso same obrnile nanjo.

Pritožnica tudi neutemeljeno izpodbija višino dosojene pogodbene kazni za ugotovljeno kršitev poslovne skrivnosti. Sodišče prve stopnje je pri znižanju njene višine primerno ovrednotilo vse ugotovljene okoliščine in izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, da ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala škoda (prvi odstavek 253. člena OZ), vendar pa pogodbena kazen ne sme biti nesorazmerno visoka glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti (252. člen OZ). Višino pogodbene kazni je določilo v višini 3% od celotne vrednosti prometa s strankami, za katere je skrbela oziroma jih je za tožnika obdelovala toženka (5.500,00 EUR). Pri tem pa je kot merilo upoštevalo tudi stopnjo krivde toženke in izkazan obseg potencialne škode zaradi kršitve ugotovljene pogodbene obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka (II. točka izreka) spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodbo je sodišče prve stopnje je toženki naložilo, v roku 15 dni, plačati tožniku pogodbeno kazen v znesku 5.500,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 1. 2014 dalje do plačila (prvi odstavek I. točka izreka), v ostalem, to je glede plačila pogodbene kazni v višini 44.500,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 1. 2014 dalje do plačila in pogodbene kazni v višini 17.224,48 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2015 dalje do plačila, pa tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da je dolžna toženka tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 150,45 EUR v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper prvi odstavek I. točke in II. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da seznam strank ne predstavlja poslovne skrivnosti. Ti podatki so bili znani širšemu krogu ljudi, tožnik jih ni učinkovito varoval, zato ne uživajo pravnega varstva v primeru njihovega razkritja tretji osebi. Samo ponujanje konkurenčnih storitev strankam še ne pomeni razkrivanja podatkov o teh strankah konkurenčni družbi. Konkretno varovana vsebina te skrivnosti je v samih podatkih o strankah (njihovo ime, naslov, telefonska številka). Teh podatkov pa toženka ni razkrila nikomur. Toženka za družbo S., d.o.o., ni nikoli delala, od nje ni nikoli prejela nikakršnega plačila. Za morebitna ravnanja toženke družba S., d.o.o., ni vedela. Kot sta izpovedala M. B. in B. G. (direktor ter lastnica in prokuristka družbe S., d.o.o.) v okviru S. s toženko niso nikoli sodelovali. Nobena od spornih strank tožnika ni nikoli prišla v družbo, kar potrjuje, da je bilo ravnanje toženke povsem samostojno. Priča J. B. ni bila stranka tožnika. Razlogi sodbe, ki to pričo štejejo kot ključno za odločitev v predmetnem sporu, so zato nejasni. S ponujanjem konkurenčnih storitev obstoječim strankam še ni storjena kršitev obveznosti varovanja poslovne skrivnosti. Lahko bi šlo za konkurenčno prepoved, ki pa v konkretnem primeru ni bila veljavno dogovorjena. Tako M. B. kot B. G. sta poznala podatke o strankah s seznama. Konkretni seznam, ki ga je v predmetnem postopku predložil tožnik, je toženka izdelala sama za potrebe drugega pravdnega postopka. Interpretacija sodišča pomeni, da kršitev konkurenčne klavzule avtomatsko pomeni tudi razkritje poslovne skrivnosti. Temu ni tako. Stališče sodišča prve stopnje, da je B. G., v času sodelovanja s tožnikom, pridobivala podatke o strankah izključno za tožnika in je bila dolžna varovati ta seznam kot poslovno skrivnost, pomeni, da B. G. in posledično S., d.o.o., teh strank nikoli ne bi smela več kontaktirati s ponudbo S., d.o.o., saj bi s tem avtomatsko razkrila poslovno skrivnost tožnika. To bi pomenilo nedopustno omejitev svobodne gospodarske pobude. Dejstvo, da so bili vsi podatki o nekdanjih strankah znani B. G., nujno pomeni, da so bili znani družbi S., d.o.o. Postavlja se vprašanje ali je z zaščito podatkov o obstoječih strankah kot poslovne skrivnosti, avtomatsko dogovorjena konkurenčna prepoved za nedoločen čas. Če namreč konkurenčna družba teh podatkov ne sme poznati, jih tudi ne more uporabiti in je kontakt s temi osebami konkurenčni družbi nedovoljen, v kolikor same ne kontaktirajo družbe. Takšno stanje nesorazmerno posega v svobodno gospodarsko pobudo, pri tem da konkurenčna klavzula sploh ni dogovorjena ali pa je morebiti neveljavna. M. B. seveda ni opisal, da bi evidenco delal za družbo S., d.o.o., saj takrat še ni obstajala. Ob pravilnem upoštevanju vseh pravno pomembnih okoliščin je upravičeno še dodatno znižanje pogodbene kazni, saj bi bil tudi z nižjo pogodbeno kaznijo dosežen njen kaznovalni namen. Sodišče se ni ustrezno opredelilo do priče J. K. Glede na njegovo izpoved, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zaključek, da je toženka družbi S., d.o.o., razkrila tudi podatke o družbi R. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sodba ne vsebuje razlogov o dejstvu, da je toženka ponujala J. K. konkurenčne storitve v svojstvu družbe S., d.o.o. Sodišče družbe R. d.o.o., ne bi smelo upoštevati pri izračunu potencialne škode, posledično pa bi bila tudi pogodbena kazen sorazmerno nižja. Sodišče prve stopnje je stroške odmerilo ločeno po uspehu glede temelja in višine zahtevka, kar je materialnopravno zmotno. Za izbrano metodo ni navedlo razlogov. Predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Materialnopravno podlago za odločitev v predmetni zadevi predstavlja Pogodba o poslovnem sodelovanju pri trženju programov iz dejavnosti naročnika (v nadaljevanju pogodba), ki sta jo sklenili pravdni stranki 3. 10. 2005. Predmet pogodbe je bil trženje programov, ki jih v okviru svoje dejavnosti izvaja tožnik (med drugim tudi učenje tujih jezikov po metodi superlearning). S pogodb je tožnik pooblastil toženko, da zlasti: trži programe ob pogojih, ki jih določi tožnik, sklepa pogodbe za izvajanje teh programov, izvaja strokovno pripravo kandidatov za izbrano obliko usposabljanja, sodeluje pri organizaciji in izvedbi programov in zagotavlja in nadzira izvedbo plačil za opravljanje storitev strank, s katerimi je sklenila pogodbo (2. člen pogodbe). Glede na obseg pogodbenih obveznosti toženke gre za pogodbo mešane pravne narave, ki pa vsebuje tudi elemente pogodbe o trgovskem zastopanju, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Predmet obravnavane zadeve je kršitev Pogodbe o poslovnem sodelovanju pri trženju programov iz dejavnosti naročnika, ki se je izvajala med tožnikom, kot gospodarsko družbo, in toženko, kot samostojno podjetnico posameznico (481. člen ZPP). Po pravilih postopka v gospodarskih sporih jo je obravnavalo tudi sodišče prve stopnje (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

6. Pravdni stranki sta se v pogodbi dogovorili tako za konkurenčno prepoved po prenehanju pogodbe (10. člen pogodbe)1 kot tudi za dolžnost varovanja poslovnih skrivnosti tožnika po prenehanju razmerja (9. člen pogodbe).

7. Kaj se šteje za poslovno skrivnost, sta stranki opredelili v 8. členu pogodbe, in sicer poleg metod poučevanja in gradiv, ki se pri tem uporabljajo, tudi vsi podatki, ki jih izvajalec pridobi v zvezi z delom po tej pogodbi, ki niso splošno znani in ki jih zaradi njihove narave in pomena za poslovanje naročnika ni dovoljeno sporočati, posredovati in dajati na vpogled nepooblaščenim osebam, ter bi bilo v nasprotju z interesi naročnika, če bi bili sporočeni drugim.

8. Konkretizacijo tega pogodbenega določila predstavlja sklep pravnega prednika tožnika o poslovnih skrivnostih (priloga A9), s katerim je pravni prednik tožnika kot strogo zaupen dokument določil seznam strank, s katerimi se dela v K. Dolžnost spoštovati seznam kot poslovno skrivnost je določil tudi za pogodbene sodelavce – podizvajalce na področju trženja ter kot hudo kršitev poslovne skrivnosti opredelil vsako nagovarjanje strank K. k nakupu storitev, ki niso K. Ta sklep je bil sicer sprejet pred sklenitvijo pogodbe s toženko (5. 9. 2005), vendar je bila toženka po sklenitvi pogodbe, dne 27. 6. 2006, z njim seznanjena.

9. Pritožnica tudi še v pritožbenem postopku izpostavlja, da seznama strank v fizični obliki ni bilo, in da je predloženi seznam sestavila sama. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da je besedo dokument v sklepu pravnega prednika tožnika razumeti kot zapis kakršnekoli oblike in vrste, ki vsebuje podatke o obstoječih strankah tožnika, ne glede na njegovo poimenovanje. In tak zapis je pri tožniku obstajal. Gre za register udeležencev, ki je vseboval podatke o obstoječih strankah tožnika.2

10. Tudi sicer sam obstoj seznama strank v materializirani obliki za odločitev v predmetni zadevi ni bistven. Bistveno je, da je toženka razpolagala s podatki o obstoječih strankah tožnika. Ti podatki izpolnjujejo tako merila, ki sta jih pravdni stranki določili v 8. členu pogodbe, kot ta, ki jih je izoblikovala teorija3, da nek podatek velja za poslovno skrivnost. Gre za podatke, ki sami po sebi, predvsem pa glede na naravo dejavnosti tožnika, predstavljajo konkurenčno prednost tožnika, za katere je tako tožnik imel upravičen in legitimen interes, da jih ohrani v tajnosti. Ta interes je bil toženki, kot osebi, ki je delo tržnice opravljala kot svojo poslovno dejavnost in bivši direktorici družbe A., d.d.4, nedvoumno znan. Bil pa je razviden tudi iz sklepa pravnega prednika tožnika o poslovnih skrivnostih z dne 5. 9. 2005 (priloga A9), v drugem delu katerega je govora le še o strankah K., s katerim je bila toženka seznanjena.

11. Podan je tudi zadnji kriterij, da lahko podatek velja za poslovno skrivnost - da je znan le določenemu, omejenemu krogu ljudi. V zvezi s tem kriterijem je toženka navajala, da je podatke o strankah tožnik razkril sam, z javno objavo na spletu, kot referenco za svoje storitve. V zvezi s tem ugovorom je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni nikoli razkril baze svojih strank. Objava osebnih podatkov posameznih od obstoječih strank kot reference za storitev, kar predstavlja običajno poslovno prakso, pomeni le, da so podatki o teh, objavljenih strankah, postali javni in ne predstavljajo poslovne skrivnosti, s tem pa ni postala javna celotna baza vseh obstoječih strank. Toženka pa ni konkretno zatrjevala in izkazala, da bi tožnik razkril tudi podatke o strankah, v zvezi s katerimi je bilo ugotovljeno, da je toženka kršila dolžnost varovanja poslovne skrivnosti. Zgolj pavšalne in nekonkretizirane navedbe v pritožbi, da so bili ti podatki znani širšemu krogu ljudi in jih tožnik ni učinkovito varoval, so tako neutemeljene. V kolikor pritožnica pri tem meri na vednost B. G. in M. B., je bistveno, da toženka ni dokazala, da bi bili ti podatki znani tudi njima5. Pa tudi sicer, zgolj vednost teh dveh oseb še ne bi pomenila, da so ti podatki postali splošno znani in s tem izgubili naravo poslovne skrivnosti. Višje sodišče prav tako soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tudi B. G., ki je poslovno sodelovala s tožnikom, vezala dolžnost varovanja poslovne skrivnosti. Vendar ta zaključek za odločitev v predmetni zadevi ni bistven, zato se višje sodišče ni opredeljevalo do pritožbenega očitka o posegu v svobodno gospodarsko pobudo B. G. 12. Glede na zgoraj navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila toženka, skladno z določbami pogodbe, podatke o obstoječih strankah tožnika dolžna varovati kot poslovno skrivnost. 13. Kdaj je podana kršitev dolžnosti varovanja poslovne skrivnosti, se stranki v pogodbi nista izrecno dogovorili, zato je treba za presojo uporabiti splošne določbe OZ6. 14. OZ ureja zastopnikovo dolžnost varovanja poslovnih skrivnosti naročitelja v 817. členu. V prvem odstavku določa splošno dolžnost zastopnika varovati poslovne skrivnosti svojega naročitelja, za katere je zvedel v zvezi s poslom, ki mu je bil zaupan. V drugem odstavku pa določa dva abstraktna dejanska stanova kršitve te obveznosti, in sicer zlorabo poslovne skrivnosti in razkritje poslovne skrivnosti drugemu.

15. Tožnik je, glede na to, da mu ni bila poznana vloga, ki jo je imela toženka v družbi S., d.o.o., pravočasno podal trditve, ki omogočajo presojo toženkinega ravnanja po obeh pravnih podlagah. Tako je v vlogi z dne 25. 11. 2015 zatrjeval, da je toženka seznam in podatke strank zlorabljala tako, da je kontaktirala tožnikove stranke, jim predstavljala tožniku konkurenčne storitve in jih nagovarjala, naj v prihodnje namesto tožnikovih storitev koristijo storitve tožniku konkurenčne družbe S., d.o.o. Navedel je še, da je s takšnim ravnanjem družbi S., d.o.o., kot tretji nepooblaščeni osebi, protipravno razkrila in posredovala tožnikovo poslovno skrivnost. 16. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka v imenu konkurenčne družbe S., d.o.o., kontaktirala obstoječe stranke tožnika in jim ponujala primerljive storitve konkurenčne družbe S., d.o.o. Že tako ugotovljen konkretni dejanski stan zadošča za ugotovitev zlorabe poslovne skrivnosti. Gre namreč za seznam obstoječih strank tožnika, s katerimi je prvi stik v imenu konkurenčne družbe vzpostavila toženka, pri čemer je bilo njeno delovanje usmerjeno v prekinitev sodelovanja teh strank s tožnikom, saj je bila ona tista, ki je vzpostavila kontakt s temi strankami in jih nagovarjala k uporabi konkurenčnih storitev, in se te niso same obrnile nanjo.

17. Ali je šteti, da je s svojim ravnanjem tretji osebi (konkurenčni družbi S., d.o.o.) tudi razkrila podatke o obstoječih strankah tožnika, pa je odvisno od samega razmerja med toženko in konkurenčno družbo. V pritožbenih navedbah želi pritožnica prikazati, da je bilo njeno ravnanje samostojno in neodvisno ter, da zanj družba S., d.o.o., ni vedela. Pri tem se sklicuje na izpoved M. B., direktorja družbe S., d.o.o., in B. G., družbenice družbe S., d.o.o., ki pa sta se v tem delu izkazali za očitno neverodostojni. Da je toženka delovala v imenu in za račun konkurenčne družbe ter ji je bilo tudi podeljeno upravičenje za njeno zastopanje, dokazujejo:- elektronska sporočila, ki jih je toženka pošiljala stranki tožnika M. L. za družbo L., d.o.o., ter J. B., ter - izpoved J. B.. V elektronskih sporočilih se je toženka podpisovala z imenom in priimkom ter logotipom družbe S., d.o.o.7, pošiljala ponudbe konkurenčne družbe, se dogovarjala za termine, se predstavljala kot del personalnega substrata družbe S., d.o.o.8, prav tako je pošiljala elektronska sporočila tudi iz elektronskega naslova S., d.o.o. Izpoved J. B., ki sicer ni bil stranka tožnika, pa na drugi stranki razkriva odnos same družbe S., d.o.o., do poslovanja toženke v njenem imenu. Priča je na zaslišanju namreč toženko prepoznala kot osebo, ki mu je skupaj s še eno osebo v prostorih S., d.o.o., predstavila metodo učenja tujih jezikov pri družbi S., d.o.o. Glede na vsebino njegove izpovedi, je tako zaključek sodišča prve stopnje, da je ta priča ključna za odločitev v obravnavanem sporu, pravilen. Toženka je namreč skozi celoten postopek pred sodiščem prve stopnje kot temeljni ugovor podala trditve, da se po prenehanju pogodbe s tožnikom ni več ukvarjala s trženjem učenja tujih jezikov ter ni bila v nikakršnem poslovnem odnosu s konkurenčno družbo, pri čemer je vztrajala tudi v svoji izpovedi. In v tem dejstvenem okviru je sodišče prve stopnje ocenjevalo izpoved priče J. B. v 18. in 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeni očitek o nejasnosti razlogov sodišča prve stopnje glede dokazne ocene te priče so tako neutemeljeni, glede na vsebino trditvene podlage, ki jo je podala toženka pred sodiščem prve stopnje, pa tudi nekorektni.

18. V dokaznem postopku je bilo tako ugotovljeno, da toženka ni delovala zgolj v imenu in za račun konkurenčne družbe S., d.o.o., ampak v okviru njenega personalnega substrata. Takšna ugotovitev pa omogoča zaključek, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje, da je toženka s svojim ravnanjem, ko je za družbo S., d.o.o., kontaktirala stranke tožnika, razkrivala podatke o teh strankah (ime, firmo, kontaktne podatke), družbi S., d.o.o. 19. Glede na zgoraj navedeno je zaključiti, da je toženka zlorabila poslovno skrivnost tožnika, prav tako pa jo je razkrila tretji nepooblaščeni osebi.

20. Strinjati se je tudi z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, katere stranke tožnika je B. G. poznala9, ki jo pritožba zgolj s pavšalno navedbo, da je poznala vse podatke o vseh strankah s seznama, ne more omajati. Prav tako glede vednosti konkurenčne družbe o strankah tožnika dejansko stanje ni bilo nepopolno ugotovljeno. Iz vsebine izpovedi M. B. o urejanju evidenc namreč izhaja, da je govoril o urejanju evidenc v času, ko je B. G. delovala za tožnika. Pritožbena navedba, da so bili podatki o vseh strankah s seznama znani tudi M. B., pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP10). Tudi sicer njegova izpoved, da je od leta 1990 oziroma 1991 naprej za B. G. in vse tržnice, katerim je bila ta mentorica, urejal evidenco vseh strank, še ne pomeni, da so mu bile znane stranke tožnika, za katere je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da jih je kontaktirala toženka. Te evidence, ki naj bi jo za toženko urejal M. B., namreč toženka ni predložila. Glede v postopku predloženega seznama strank je toženka zatrjevala, da ga je izdelala sama. Toženka torej ni dokazala, da bi bili podatki o strankah tožnika, glede katerih je kršila dolžnost varovanja poslovne skrivnosti, znani B. G. in M. B.. Tako ni pravno pomembno nadaljnje pritožbeno razlogovanje ali je mogoče vednost B. G. kot družbenice S., d.o.o., in M. B., kot direktorja S., d.o.o., pripisati S. d.o.o. 21. Pritožnica na več mestih v pritožbi opozarja na razmejitev med konkurenčno prepovedjo po prenehanju pogodbe in varstvom poslovne skrivnosti.

22. Gre za dva različna instituta, katerih konkretna dejanska stanova se, zaradi istega cilja, ki ga zasledujeta (varstvo konkurenčnih prednosti podjetja na trgu), lahko deloma tudi prepletata. Bistveno pri tem je, da je obveznost varovanja poslovne skrivnosti posebna in ločena zaveza, ki veže stranko tudi, če se konkurenčna prepoved, dogovorjena med strankama, šteje za nedopustno, kot je to v obravnavanem primeru.11 Pritrditi je toženki, da je ponujanje konkurenčnih storitev obstoječim strankam vsebina konkurenčne prepovedi, vendar pa ni izključeno, da pri takem ravnanju pride tudi do kršitve poslovne skrivnosti. In za tak primer gre v obravnavani zadevi. Toženka se je v želji po uspešnem trženju produktov konkurenčne družbe poslužila podatkov iz seznama obstoječih strank tožnika oziroma podatkov o obstoječih strankah tožnika ter jih uporabila za vzpostavitev stikov konkurenčne družbe s temi strankami. S tem svojim ravnanjem je nedvoumno kršila poslovno skrivnost tožnika, kot je bilo to obrazloženo v 16. do 19. točkah obrazložitve te sodbe. Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo kršitev pogodbeno dogovorjene konkurenčne prepovedi, ne pa kršitve poslovne skrivnosti.

23. S sprejeto razlago pogodbenih določil o kršitvi poslovne skrivnosti je tudi vzpostavljeno pravično ravnovesje med sobivajočima ustavnima pravicama tožnika in toženke. V obravnavanem primeru namreč ne gre zgolj za pravico toženke do svobodne gospodarske pobude, ampak ta trči v enakovredno ustavno pravica tožnika do svobodne gospodarske pobude, vključno s pravico do varstva pred nelojalno konkurenco in prepovedjo izvajanja gospodarske dejavnosti v nasprotju z javno koristjo. Bistvena okoliščina, ki v konkretnem primeru pretehta v prid tožnika je, da gre za obstoječe stranke tožnika in ne morebiti stranke, ki bi jih toženka zgolj poskušala pridobiti kot sopogodbenike za tožnika. Podano je tudi relativno kratko časovno obdobje med prenehanjem pogodbe (16. 3. 2012) in ugotovljenimi kršitvami, ki so bile storjene v letu 2013 (priloge C1 do C6, A15, A17), torej ko je bil pri strankah še živ spomin na delovanje toženke pri tožniku in je tako lahko izkoristila vpliv, ki ga je pri teh strankah pridobila kot tržnica tožnika. S takšno razlago je tudi le v manjši meri poseženo v svobodno gospodarsko pobudo toženke, saj se od nje ne zahteva, da določene dejavnosti ne opravlja, prav tako se ji ne onemogoča samo poslovanje s strankami tožnika, za katere podatke je izvedela v okviru opravljanja svojega dela za tožnika, ampak zgolj to, da z njimi prva vzpostavi stik na način, da jim ponuja storitve, ki so konkurenčne tožnikovim. Na drugi strani pa obstoječe stranke za tožnika predstavljajo ključno konkurenčno prednost, ki podjetju prinaša dohodek in s tem zagotavlja njegovo preživetje.

24. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je z zaščito podatkov o obstoječih strankah, kot poslovne skrivnosti, gospodarska pobuda toženke omejena za nedoločen čas. Glede na to, da se s poslovno skrivnostjo dosega varstvo konkurenčnih prednosti, je razumljivo, da ta podatek ne more veljati za zaupnega v nedogled.12 Prav tako je treba tehtanje med človekovimi pravicami opraviti v vsakem konkretnem primeru posebej.

25. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da se s sprejeto razlago pogodbenega določila posega v svobodno gospodarsko pobudo družbe S., d.o.o. Njena ustavno zagotovljena pravica ostaja nedotaknjena.13 Že sama URS14 namreč določa, da so prepovedana dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco. ZPOmK-115 kot enega izmed dejanj nelojalne konkurence določa protipravno pridobivanje poslovne tajnosti drugega podjetja ali neupravičeno izkoriščanje zaupne poslovne tajnosti drugega podjetja (8. alijena tretjega odstavka 63.a člena ZPOmK-1). Družba S., d.o.o. tako ne sme izkoriščati podatkov o obstoječih strankah tožnika, ki bi jih pridobila od toženke, kar pa ne pomeni, da jih ne sme pridobiti na drug način in jih uporabiti za pridobivanje strank.

26. Pritožnica tudi neutemeljeno izpodbija višino dosojene pogodbene kazni za ugotovljeno kršitev poslovne skrivnosti. Sodišče prve stopnje je pri znižanju njene višine16 primerno ovrednotilo vse ugotovljene okoliščine in izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, da ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala škoda (prvi odstavek 253. člena OZ), vendar pa pogodbena kazen ne sme biti nesorazmerno visoka glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti (252. člen OZ). Višino pogodbene kazni je določilo v višini 3% od celotne vrednosti prometa s strankami, za katere je skrbela oziroma jih je za tožnika obdelovala toženka (5.500,00 EUR). Pri tem pa je kot merilo upoštevalo tudi stopnjo krivde toženke in izkazan obseg potencialne škode zaradi kršitve ugotovljene pogodbene obveznosti.

27. Obseg potencialne škode je torej sodišče prve stopnje upoštevalo zgolj kot pomožni kriterij za določitev primerne in sorazmerne pogodbene kazni. Upoštevaje, da je praviloma pogodbena kazen višja od škode, ki jo stranki pričakujeta, saj se le tako doseže njen utrjevalni pomen17, je odmerjena kazen primerna tudi v kolikor pri ugotavljanju potencialne škode ne bi upoštevali vrednosti prometa z družbo R., ki znaša 2.590,00 EUR (izkazana potencialna škoda bi v tem primeru znašala 4.840,00 EUR).

28. Tudi sicer pa uveljavljane kršitve glede ugotovljenega razkritja/zlorabe podatkov družbe R. niso podane. Sodba v 20. točki obrazložitve vsebuje razloge o dejstvu, da je toženka ponujala J. K. iz družbe R. konkurenčne storitve v imenu družbe S., d.o.o. Pri tem zaključku se je sodišče prve stopnje oprlo na izpoved J. K., ki jo je pravilno ocenilo kot verodostojno. To, da je priča J. K. mislil, da mu toženka ponuja storitve tožnika, v predmetni zadevi ni pravno pomembno. Bistveno je le v kakšnem svojstvu ga je klicala toženka. Tudi ne drži, da se priča ni spomnila dogodka. Tega je opisala, je pa razumno in logično, da se po več letih od dogodka ni spomnila vseh podrobnosti.

29. Pritožnik pa utemeljeno nasprotuje metodi odmere pravdnih stroškov. Vrednotenje uspeha strank ločeno "po temelju" in "po višini", končnega uspeha pa kot aritmetične sredine med obema, sodna praksa izjemoma dopušča v odškodninskih sporih. Vendar pa odmera pravdnih stroškov ni zreducirana na matematično operacijo. Drugi odstavek 154. člena ZPP v primeru delnega uspeha pravdnih strank uveljavlja standard upoštevanja vseh okoliščin primer, kar omogoča, da se ustrezno ovrednotijo tudi drugi dejavniki. In v okoliščinah obravnavanega primera, ko je bil pretežni del postopka pred sodiščem prve stopnje namenjen ugotavljanju obstoja kršitve poslovne skrivnosti, je primerno, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje.

30. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in v stroškovnem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (358. člen ZPP). V preostalem delu pa je, ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

31. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena in tretjem odstavku 154. člena ZPP. Toženka je dolžna kriti svoje stroške pritožbe sama, ker je uspela le s sorazmerno majhnim delom pritožbe, zaradi katerega pa niso nastali posebni stroški.

1 Za to je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je neveljavna. 2 19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Ivo Kop, Zaščita poslovnih skrivnosti, GV, 1995, list. št. 45. 4 Neprerekana trditev toženke na list. št. 53. 5 Glej 20. točko obrazložitve te sodbe. 6 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 7 Zgolj prvi dve elektronski sporočili je poslala kot samostojna podjetnica posameznica (priloga C1 in C3). 8 Npr. priloga C9 („v imenu ekipe S.“), priloga C13 („smo čez poletje v centru večinoma prisotni“). 9 Del 22. točke obrazložitve na list. št. 26 izpodbijane sodbe, na katero se v izogib ponavljanju višje sodišče v celoti sklicuje. 10 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 11 Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, I-IV. knjiga, ČŽ Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1984-1986, stran 2240. 12 Glej B. Zabel v Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2002, str. 213. 13 Poštena in načeloma svobodna konkurenca je sestavni del svobodne gospodarske pobude (Barbara Pernuš Grošelj v Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, str. 716). 14 Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91-I, s kasnejšimi spremembami. 15 Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence, Uradni list RS, št. 36/08, s kasnejšimi spremembami. 16 V 11. členu pogodbe je bila za kršitev poslovne skrivnosti dogovorjena pogodbena kazen v višini 50.000,00 EUR. 17 Prim. Jerneja Prostor, Pogodbena kazen v poslovni praksi, Podjetje in delo, letnik 2014, številka 8.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia