Jedro

Tožnik v upravnem postopku ni predložil dokaza, da aktivno obvlada slovenski jezik (5. točka 1. odst. V zvezi s 3. odstavkom 10. člena ZDRS), zato ne izpolnjuje enega od kumulativno predpisanih pogojev za sprejem v državljanstvo po 10. členu ZDRS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.7.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da se tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 10. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94) ne ugodi.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 5. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja in ni sporno, da tožnik ni predložil potrdila o aktivnem znanju slovenskega jezika, kljub temu, da mu je tožena stranka dala možnost s tem, ko mu je na njegovo prošnjo večkrat podaljšala rok za predložitev takšnega potrdila ter ga opozorila na pravne posledice opustitve takšnega ravnanja.

Tožnik v pritožbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Smiselno ponovi tožbene navedbe, da v Republiki Sloveniji živi že šestnajst let, da si je tu uredil življenje, da je v postopku izkazal izpolnjevanje vseh pogojev za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, glede izkaza aktivnega znanja slovenskega jezika, pa je zaradi dolgotrajnosti postopka pridobitve zaprosil za dodatni rok, česar tožena stranka neupravičeno ni upoštevala. Organ odločanja bi moral v postopku upoštevati vse okoliščine, tudi stopnjo njegove izobrazbe, njegovo prizadevnost ter sodelovanje v postopku ter dejstvo, da je vezan na izpitne termine. Glede na navedeno je prvostopni organ preuranjeno odločil o zadevi. Navaja, da je bil 25.10.2002 spremenjen Zakon o državljanstvu Republike Slovenije, ki sedaj zahteva le še izkaz znanja slovenskega jezika na osnovni ravni. Predlaga, da se izpodbijana sodba in odločba tožene stranke odpravita in se ugodi njegovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks, saj bi bila z njihovim plačilom bistveno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in utemeljeno sledilo v upravnem postopku ugotovljenemu dejanskemu stanju. Po določbah 10. člena ZDRS lahko pristojni organ osebo, ki prosi za sprejem v državljanstvo na podlagi naturalizacije, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati v ZDRS kumulativno predpisane pogoje. V 5. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS, ki je veljala v času odločanja, je določen pogoj, da mora oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, aktivno obvladati slovenski jezik v pisni in ustni obliki, kar dokaže z obveznim preizkusom. V 3. odstavku 10. člena ZDRS, ki je tudi veljal v času odločanja, pa je bilo določeno, da obvezni preizkus znanja slovenskega jezika iz 5. točke 1. odstavka tega člena opravlja oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo, pred strokovno komisijo, ki jo imenuje Vlada RS in ki določi tudi kriterije za pisni in ustni preizkus znanja slovenskega jezika.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in tudi ni sporno, tožnik v upravnem postopku ni predložil dokaza, da aktivno obvlada slovenski jezik, kot to določa 5. točka 1. odstavka v zvezi s 3. odstavkom 10. člena ZDRS. Glede na takšno dejansko podlago v času odločanja, ko tožnik ne izpolnjuje enega od kumulativno predpisanih pogojev za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 10. členu ZDRS, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati ugovori, ki jih je tožnik navajal že v tožbi kot tožbene ugovore, da bi moral upravni organ ponovno podaljšati rok za predložitev spričevala o opravljenem preizkusu znanja iz slovenskega jezika. Prvostopno sodišče je utemeljeno zavrnilo navedeni ugovor ob ugotovitvi, da je bil tožniku zadevni rok na njegove prošnje večkrat podaljšan in da je bil v postopku opozorjen na posledice, ki bodo nastale, če dokazila ne bo predložil v odrejenem roku.

Kolikor tožnik z navedbo, da je bila z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 96/2002), spremenjena 3. točka 1. odstavka 10. člena, meni, da bi se morala ta sprememba upoštevati v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je navedena novela začela veljati 29.1.2002, in je v tej zadevi, ki je bila v upravnem postopku končana z odločbo tožene stranke dne 9.7.2001, ni možno uporabiti, saj upoštevajoč načelo zakonitosti, upravni organi praviloma odločajo na podlagi predpisov, veljavnih ob izdaji odločbe.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ni obravnavalo tožnikovega predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Iz listin v predloženem sodnem spisu izhaja, da je prvostopno sodišče s sklepom, št. U 1297/2001-8 z dne 13.11.2002, tožnika že oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list SRS, št. 1/90 in Uradni list RS, št. 14/91, 38/96, 20/98 in 70/2000). Po določbi 1. odstavka 14. člena ZST pa sklep o oprostitvi plačila sodnih taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vse vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5. členu tega zakona nastala obveznost tega dne ali pozneje.