Jedro

Tožnica je še v času delovnega razmerja zahtevala od tožene stranke ugotovitev, da je z njo sklenila delovno razmerje za nedoločen čas in da ji predloži v podpis takšno pogodbo. V nadaljevanju je tožena stranka o njeni zahtevi odločila z izpodbijanima sklepoma, glede katerih je sodišče prve stopnje v tej sodbi pravnomočno ugotovilo, da sta nezakonita. Ker je tožnica v zadevi uveljavila transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas še v času trajanja delovnega razmerja oziroma izvrševanja zadnje pogodbe o zaposlitvi, sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 3. odstavka 204. člena ZDR, ki zagotavlja neposredno sodno varstvo v primerih, ko je do prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi že prišlo, ne more biti sprejemljivo. Tožnica je v tem sporu pravočasno vložila tožbo pri sodišču prve stopnje, v kateri je zahtevala tudi ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas prenehala na nezakonit način, ter v tej zvezi še reintegracijo in plačilo prejemkov iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu v III. točki izreka (glede nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi) in V. točki izreka (glede odločitve o stroških, ki se nanašajo na tožnico) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da sta sklep tožene stranke št. ... z dne 1. 8. 2013 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. … z dne 23. 12. 2013 nezakonita, zaradi česar se razveljavita (I. točka izreka); ugotovilo je, da so bile pogodbe o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko z dne 11. 8. 2010, 15. 12. 2010, 31. 1. 2011, 14. 6. 2011 in 2. 4. 2012, skupaj s pripadajočimi aneksi, sklenjene za določen čas v nasprotju z zakonom, zaradi česar se šteje, da so bile sklenjene za nedoločen čas (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnici prenehala pogodba o zaposlitvi dne 12. 3. 2013 na nezakonit način; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto svetovalec v Direktoratu A., sektorju B.; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 13. 3. 2013 do 9. 12. 2013 ter za druga obdobja brezposelnosti vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas za navedeno delovno mesto svetovalca ter ji za celotno obdobje prenehanja pogodbe o zaposlitvi vpisati delovno dobo v ustrezno evidenco in ji priznati neprekinjene pravice iz delovnega razmerja za čas brezposelnosti od 13. 3. 2013 dalje do ponovne vrnitve na delo; in zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za celotno obdobje brezposelnosti od 13. 3. 2013 dalje obračunati bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 4. 2012 z vsemi pripadajočimi aneksi, v času od 13. 3. 2013 do 12. 6. 2013 pa zmanjšano plačo za nadomestilo, ki ga je prejemala s strani zavoda za zaposlovanje, ter druge prejemke iz delovnega razmerja, od tega odvesti pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati ustrezen neto znesek skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zaradi umika dela tožbenega zahtevka (pravilno: umika dela tožbe), ki se nanaša na vključitev v sistem socialnih zavarovanj, priznanje delovnega razmerja in plačila prispevkov iz delovnega razmerja za obdobje od 9. 12. 2013 dalje, postopek ustavilo (IV. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo v delu zavrnitve tožbenih zahtevkov (v III. točki izreka) in glede odločitve o stroških, ki se nanašajo na njo (v V. točki izreka), iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je še v času izvrševanja zadnje pogodbe o zaposlitvi vložila pri toženi stranki zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, s katero je uveljavljala ugotovitev sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in predložitev takšne pogodbe v podpis. Zmotno je stališče sodišča, da bi morala takrat uveljaviti tudi varstvo zaradi prenehanja delovnega razmerja. Glede tega je sodišče napačno izhajalo iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 136/2011, v kateri je šlo za presojo drugačnega pravnega in dejanskega stanja. V kolikor delodajalec noče sprejeti transformacije pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas, mora delavec zahtevati odpravo kršitev pravic oziroma izpolnitev obveznosti po postopku iz določbe 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). V primeru, da gre za delovno razmerje javnega uslužbenca v državnem organu, je takšno pravno varstvo urejeno v določbah 24., 25. ter od 33. do 39. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe). Transformacija namreč pomeni, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki s potekom časa ne more prenehati, pri čemer nastopi transformacija že po samem zakonu ob izpolnitvi enega izmed pogojev iz določbe 54. člena ZDR. Ker je tožnica vložila pravno varstvo še v času trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki in je v tej zvezi tekel postopek skladno z določbama 24. in 25. člena ZJU, ni bilo izkazane podlage, da bi po prenehanju delovnega razmerja hkrati ob notranjem varstvu pri delodajalcu vložila še tožbo pri delovnem sodišču. Tožnica se sklicuje na sprejeto sodno prakso v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 171/2011, v kateri je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da lahko delavec, če zve za kršitev pravice še v času trajanja delovnega razmerja, uveljavlja preoblikovanje v delovno razmerje za nedoločen čas v postopku skladno z določbo 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR. V kolikor se je tožnica strinjala, da ji preneha delovno razmerje pri toženi stranki s potekom časa, ki je bil določen v zadnji pogodbi o zaposlitvi, zahtevek za predložitev pogodbe za nedoločen čas niti ne bi bil smiseln. Vendar je bila njena volja, da ji delovno razmerje ne preneha, zaradi česar je pravočasno uveljavila notranje varstvo pravic in zahtevala tudi, da ji tožena stranka predloži v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tega sodišče v svoji presoji ni upoštevalo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja glede odločitve o zavrnitvi tožbenih zahtevkov v izpodbijanem delu sodbe (v III. točki izreka) in v tej posledici v delu odločitve o stroških, ki se nanašajo na tožnico (v V. točki izreka), ni pravilno razsodilo, kar vse pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da sta sklepa tožene stranke z dne 1. 8. 2013 in 23. 12. 2013, na podlagi katerih je bila zavrnjena tožničina zahteva za varstvo pravic iz delovnega razmerja, nezakonita, zaradi česar ju je razveljavilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi štelo, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas v obdobju od dne 1. 8. 2010 do 12. 3. 2012, sklenjene med tožnico in toženo stranko, v nasprotju z zakonom, zaradi česar je štelo, da so bile sklenjene za nedoločen čas. Navedeni odločitvi sta postali pravnomočni, saj se zoper njiju ni pritožila nobena od strank. Vendar pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju zavrnilo zahtevek, da je tožnici dne 12. 3. 2013 prenehala pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki na nezakonit način in v tej zvezi zavrnilo tudi zahtevek za reintegracijo in plačilo pripadajočih prejemkov iz delovnega razmerja ter priznanje delovne dobe za čas brezposelnosti od dne 13. 3. 2013 dalje do ponovne tožničine vrnitve nazaj na delo.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o zavrnitvi zahtevkov izhajalo iz stališča sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 136/2011, da je mogoče v primeru prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi uveljaviti pravice iz delovnega razmerja le v situaciji, če je predhodno ali vsaj sočasno ugotovljeno, da je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala veljati. Če takšnega zahtevka ni, ne obstoji podlaga za priznanje pravic od prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi dalje. Sodišče prve stopnje je v primeru tožnice ugotovilo, da v okviru predsodnega postopka ni postavila zahtevka za ugotovitev nezakonitosti dejanskega prenehanja delovnega razmerja, poleg tega tožbe ni vložila skladno z določbo 3. odstavka 204. člena ZDR v 30 dneh od dneva, ko je zvedela za prenehanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je odločilo, da od 13. 3. 2013 dalje (prvi dan po izteku zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas) ni bilo podlage za priznanje obstoja delovnega razmerja tožnice, zaradi česar je takšen tožbeni zahtevek zavrnilo, čeprav bi, kolikor bi bilo stališče sodišča prve stopnje pravilno, glede na datum vložitve tožbe 11. 10. 2013 (zaradi prekoračitve prekluzivnega roka za sodno varstvo), moralo zavreči tožbo.

Pritožbeno sodišče se s takšno odločitvijo v izpodbijanem delu sodbe ne strinja. Sodišče prve stopnje je pri presoji zmotno izhajalo iz stališča v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 136/2011, saj temelji na drugačnem dejanskem stanju, kot je to izkazano v tožničinem primeru. V navedeni sodbi je namreč delavec uveljavil pravno varstvo že po tem, ko mu je delovno razmerje dejansko prenehalo, na podlagi obvestila delodajalca o pravnomočni sodbi sodišča, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Vrhovno sodišče RS je v navedeni sodbi zavzelo stališče, da je v primeru, če je pogodba o zaposlitvi odpovedana ali je prenehala veljati na drug način, mogoče uveljaviti pravice iz delovnega razmerja le, če je predhodno ali vsaj sočasno ugotovljeno, da je pogodba prenehala veljati nezakonito, kar mora delavec uveljaviti v postopku pravnega varstva.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa je tožnica v tem sporu uveljavila notranje varstvo za odpravo kršitev pravic pri toženi stranki dne 11. 3. 2013, to je še v času izvrševanja zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki se je iztekla dne 12. 3. 2013. Tožnica je še v času delovnega razmerja zahtevala od tožene stranke ugotovitev, da je z njo sklenila delovno razmerje za nedoločen čas in da ji predloži v podpis takšno pogodbo. V nadaljevanju je tožena stranka o njeni zahtevi odločila z izpodbijanima sklepoma z dne 1. 8. 2013 in 23. 12. 2013, glede katerih je sodišče prve stopnje v tej sodbi pravnomočno ugotovilo, da sta nezakonita. Ker je tožnica v zadevi uveljavila transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas še v času trajanja delovnega razmerja oziroma izvrševanja zadnje pogodbe o zaposlitvi, sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 3. odstavka 204. člena ZDR, ki zagotavlja neposredno sodno varstvo v primerih, ko je do prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi že prišlo, ne more biti sprejemljivo.

Če je delavec za kršitev pravice (da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom) zvedel že prej, to je še v času trajanja delovnega razmerja, lahko uveljavlja preoblikovanje v delovno razmerje za nedoločen čas v postopku po 1. in 2. odstavku 204. člena ZDR, ne še kot sodno varstvo zaradi nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, temveč kot zahtevek za ugotovitev sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (tako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 171/2011 in sklep opr. št. VIII Ips 184/2008). V konkretnem primeru je tožnica pri svojem delodajalcu uveljavljala transformacijo delovnega razmerja in hkrati predložitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas še v času trajanja delovnega razmerja, zaradi česar sklicevanje sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi na določbo 3. odstavka 204. člena ZDR, ki zagotavlja neposredno sodno varstvo v primerih, ko je do prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi že prišlo, ni utemeljeno.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tako tožnica v tem sporu pravočasno vložila tožbo pri sodišču prve stopnje, v kateri je zahtevala tudi ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas dne 12. 3. 2013 prenehala na nezakonit način, ter v tej zvezi še reintegracijo in plačilo prejemkov iz delovnega razmerja.

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo tožničini pritožbi, sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu (v III. točki izreka) ter odločitev o stroških, ki se nanašajo na tožnico (v V. točki izreka), razveljavilo, in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku skladno z obrazloženimi razlogi v tem sklepu o zahtevkih tožeče stranke, ki so bili v izpodbijanem delu sodbe zavrnjeni, razsoditi po vsebini.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožnica v pritožbi ni priglasila.