Jedro

Tožnica je kot razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici uveljavljala, da je prvostopni organ s sprejeto odločitvijo, ko je odločil o izravnavi dela meje parcel 1648/1 in 1649 s sosednjo parcelo 1643/1 in o izravnavi dela meje med parcelo 1643/1 s sosednjima parcelama 1648/1 in 1649, dejansko odločil o de facto prenosu lastninske pravice na delu nepremičnine, odločil torej o premoženjsko pravni zadevi ter s tem presegel svojo stvarno pristojnost. Sodišče ugotavlja, da je drugostopni organ pravilno presodil, da uveljavljani razlog ni podan, saj je prvostopni organ odločal o predlogu o evidentiranju urejene meje, o izravnavi dela meje in o parcelaciji, ki sta ga vložili tožnica in A., torej o predlogu s tremi zahtevki, ki po svoji vsebini spadajo med zahtevke oziroma postopke, ki jih ureja ZEN in ki ga je prvostopni organ tudi upošteval kot relevanten materialnopravni predpis pri svoji odločitvi. ZEN tudi določa organ za odločanje v teh postopkih in sicer je to Geodetska uprava. Pristojnost geodetske uprave za vodenje upravnih postopkov in odločanje v upravnih zadevah na prvi stopnji predpisuje tudi 30. člen Zakona o geodetski dejavnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za okolje prostor (v nadaljevanju drugostopni organ) zavrnilo zahtevo tožnice za odpravo odločbe Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Kranj, št. 02112-1712/2012-5 z dne 18. 12. 2012, po nadzorstveni pravici, z izpodbijanim sklepom pa zavrglo njeno zahtevo za razveljavitev iste odločbe po nadzorstveni pravici. V obrazložitvi je v zvezi z zavrnitvijo zahteve tožnice za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici drugostopni organ navedel, da je prvostopni organ z odločbo z dne 18. 12. 2012 odločil, da se v katastrski občini ... kot urejena evidentira meja (del meje) parcel 1648/1 in 1649 s sosednjima parcelama 1642 in 1643, da se evidentira izravnani del meje parcel 1648/1 in 1649 s sosednjo parcelo 1643/1 in izravnani del meje parcele 1643/1 s sosednjima parcelama 1648/1 in 1649, da se v postopku evidentiranja parcelacije ukinejo parcele 1643/1, 1648 in 1649 ter nastanejo nove parcele 1643/3, 1643/4 in 1649/1, ter da je grafični prikaz urejene meje z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga k temu aktu in da stroškov postopka ni. Tožnica je vložila zahtevo za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici iz razloga po 1. točki prvega odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), torej če je odločbo izdal stvarno nepristojen organ. V svoji zahtevi tožnica obširno navaja očitne kršitve materialnega predpisa pri vodenju in odločanju v predmetnem postopku, meni, da je organ kršil 60. člen ZEN in s tem de facto odločil o prenosu lastninske pravice na stranko, torej o premoženjskopravni zadevi, o kateri ne bi smel. Organ je navedel, da je stvarna in krajevna pristojnost prvostopnega organa določena v 30. členu Zakona o geodetski dejavnosti ter v ZEN, v izpodbijani odločbi pa je bilo odločeno o evidentiranju urejene meje, izravnavi meje ter parcelaciji, torej o postopkih po ZEN, odločba pa je bila izdana in podpisana s strani uradnih oseb z ustreznimi pooblastili. Zahteva za odpravo odločbe je torej neutemeljena. V zvezi z zahtevo tožnice za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici pa je drugostopni organ navedel, da je tožnica zahtevo za razveljavitev odločbe po drugem odstavku 274. člena ZUP vložila prepozno glede na določen rok v prvem odstavku 277. člena ZUP. Tožnica bi morala zahtevo vložiti v enem letu od vročitve, torej do 22. 12. 2013, jo je pa vložila 8. 4. 2015. 2. Tožnica je v tožbi uvodoma navedla, da so bili z odločbo z dne 18. 12. 2012 dejansko zaključeni trije postopki - postopek evidentiranja urejene meje, postopek izravnave meje in postopek parcelacije. Prvostopni organ je v zadevi odločal po napačnem vrstnem redu, saj je stanje, ki je nastalo po parcelaciji, uporabil za izravnavo meje, kar pa ne bi smel storiti, temveč bi moral najprej odločiti o evidentiranju urejene meje in izravnavi ter šele nato o parcelaciji. Prvostopni organ je kršil 60. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN), saj je mejo izravnal med tremi parcelami (smel bi le med dvema), hkrati pa je kot manjšo od parcel, katere meja se izravnava, uporabil parcelo št. 1643/1, ki je po površini večja od 1648 in 1649. Pred parcelacijo se parceli 1643/1 in 1649 sploh nista stikali (stikata se parcela 1643/1 in 1648), torej se parcela 1643/1 pri izravnavi meje sploh ne more upoštevati. Če bi organ ravnal pravilno, bi glede na predpogodbo, sklenjeno med tožnico in A., prišel do ugotovitve, da se je površina 1648/1 (ki je manjša od parcel) spremenila za več kot 500 m2, tj. za 917 m2, torej za več, kot dopušča 60. člen ZEN. S tem je organ presegel svojo stvarno pristojnost, saj je dejansko odločal o de facto prenosu lastninske pravice (na A.) in s tem kršil Stvarnopravni zakonik. Stališče drugostopnega organa v zvezi z zavrnitvijo zahteve tožnice za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici je v celoti pavšalno. Tožnica je izpostavila, da je bila odločba zgolj navidezno izdana v okviru stvarne pristojnosti organa, de facto pa je organ svojo stvarno pristojnost prekoračil. Če se pod predlogom za evidentiranje parcelacije skriva pravni posel za prenos lastninske pravice med osebami zasebnega prava, upravni organ nima pristojnosti za izvedbo takšnega pravnega posla. Z odločbo je bilo torej odločeno o premoženjsko pravni zadevi. Drugostopni organ je torej zmotno uporabil materialno pravo in kršil določbe postopka, tudi s tem, ker odločba o zavrnitvi zahteve ni obrazložena. Zato je treba tožbi ugoditi, odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v ponovno odločanje toženki. Predlagala je tudi povrnitev stroškov postopka, ki naj jih sodišče naloži v plačilo toženki.

3. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je sporna odločba drugostopnega organa o zavrnitvi in zavrženju tožničine zahteve za odpravo oziroma razveljavitev odločbe prvostopnega organa, št. 02112-1712/2012-5 z dne 18. 12. 2012, po nadzorstveni pravici.

6. Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, zanjo pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

7. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica vložila zahtevo za odpravo odločbe z dne 18. 12. 2012 po nadzorstveni pravici po 1. točki prvega odstavka 274. člena ZUP in zahtevo po razveljavitvi iste odločbe po nadzorstveni pravici po drugem odstavku 274. člena ZUP. Po 1. točki prvega odstavka 274. člena ZUP pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi, če jo je izdal stvarno nepristojen organ, pa ne gre za primer iz 1. točke 279. člena tega zakona. Slednja določba (torej 1. točka 279. člena ZUP) opredeljuje enega izmed ničnostnih razlogov in sicer, da se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Po drugem odstavku 274. člena ZUP pa lahko izdano odločbo pristojni organ razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis.

8. Tožnica je kot razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici uveljavljala, da je prvostopni organ s sprejeto odločitvijo, ko je odločil o izravnavi dela meje parcel 1648/1 in 1649 s sosednjo parcelo 1643/1 in o izravnavi dela meje med parcelo 1643/1 s sosednjima parcelama 1648/1 in 1649, vse k.o. ..., dejansko odločil o de facto prenosu lastninske pravice na delu nepremičnine (na skici označenem s točko C) na A., odločil torej o premoženjsko pravni zadevi ter s tem presegel svojo stvarno pristojnost. Sodišče ugotavlja, da je drugostopni organ pravilno presodil, da uveljavljani razlog ni podan, saj je prvostopni organ odločal o predlogu o evidentiranju urejene meje, o izravnavi dela meje in o parcelaciji, ki sta ga vložili tožnica in A., torej o predlogu s tremi zahtevki, ki po svoji vsebini spadajo med zahtevke oziroma postopke, ki jih ureja ZEN in ki ga je prvostopni organ tudi upošteval kot relevanten materialnopravni predpis pri svoji odločitvi. ZEN tudi določa organ za odločanje v teh postopkih in sicer je to Geodetska uprava (s svojimi notranjimi organizacijskimi enotami). Pristojnost geodetske uprave za vodenje upravnih postopkov in odločanje v upravnih zadevah na prvi stopnji predpisuje tudi 30. člen Zakona o geodetski dejavnosti. Prvostopni organ (Geodetska uprava RS, Območna geodetska uprava Kranj) je torej v obravnavanem primeru odločal o zadevi, o kateri je bil pristojen odločati. Ker je na tak način svojo odločitev utemeljil tudi drugostopni organ, se sodišče tudi ne strinja z nadaljnjim tožbenim ugovorom, da je razlogovanje drugostopnega organa pavšalno, saj je organ pri svojem utemeljevanju (pravilno) izhajal iz uveljavljanega razloga po 1. točki prvega odstavka 274. člena ZUP in pravilno glede na podatke, ki izhajajo iz obravnavane odločbe in spisa, zaključil, da to ne drži. 9. V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na uveljavljanje razloga očitne kršitve materialnega prava po drugem odstavku 274. člena ZUP, pa sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnica v nadaljevanju tožbe, kjer se izrecno opredeljuje do vsebine izpodbijane odločbe in sklepa, ne ugovarja sprejeti odločitvi v delu o zavrženju njene zahteve za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Ne glede na to pa se sodišče (v okviru presoje izpodbijanega akta po uradni dolžnosti - 40. člen ZUS-1 in glede na podan tožbeni predlog) opredeljuje še do tega dela odločitve. Drugostopni organ je odločitev o zavrženju zahteve po razveljavitvi odločbe po nadzorstveni pravici sprejel po ugotovitvi, da je tožnica zahtevo vložila prepozno. S tem zaključkom se sodišče strinja. Po prvem odstavku 277. člena ZUP se odločba o odpravi po 1. in 2. točki 274. člena tega zakona lahko izda v petih letih, odločba po 3. in 4. točki 274. člena in drugem odstavku 274. člena tega zakona pa v enem letu od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena. Obravnavana odločba je bila izdana 18. 12. 2012, tožnici je bila vročena 22. 12. 2012, kar pomeni, da bi morala biti odločba o razveljavitvi te odločbe po nadzorstveni pravici izdana do 22. 12. 2013, posledično pa bi torej morala tožnica zahtevo vložiti še prej, da bi o njej lahko organ odločil. Tega pa tožnica ni storila, zaradi česar njene zahteve v tem delu ni bilo mogoče vsebinsko obravnavati. Sodišče se iz enakega razloga zato tudi ni opredelilo glede tožbenih navedb v zvezi z zatrjevano očitno kršitvijo materialnega predpisa pri izdaji obravnavane odločbe.

10. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 11. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.