Jedro

Sodišče v delovnem sporu ne odloča o kazenski odgovornosti, niti ni potrebno, da čaka na pravnomočno obsodilno sodbo v kazenskem postopku, pač pa glede na določila 111. člena ZDR ugotavlja, ali je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Ker je tožena stranka osnovna šola, ki je javni zavod, kršitve ne morejo imeti znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena KZ-1, saj gospodarske dejavnosti ne opravlja, pač pa gre za znake kaznivega dejanja goljufije iz 211. člena KZ-1, ker je tožnica kot pooblaščena oseba tožene stranke ZPIZ-u naklepoma posredovala zase bistveno višje dohodke in vplačane prispevke - za 39 %, pri čemer bi pridobila višjo odmero pokojnine kor premoženjsko korist, kot bi ji sicer dejansko pripadala. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je tako zakonita, saj je tožena stranka v odpovedi ustrezno pisno obrazložila odpovedni razlog, kot to določa 86. člen ZDR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Pritožba se v delu, ki se nanaša na neodločitev o stroških postopka šteje kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 11. 9. 2009, zaradi kršenja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, št. ?. z dne 2. 1. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo za čas od podaje izredne odpovedi do reintegracije prijaviti v socialna zavarovanja, ji obračunati bruto mesečne plače, kot če bi delala, plačati vse davke in prispevke, izplačati mesečne neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega mesečnega neto zneska plače do plačila, in izplačati regres za letni dopust, vse v 15 dneh.

2. Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje pa v celoti spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka, določenega v sodbi o njihovi odmeri dalje, do plačila. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so določene kršitve obveznosti iz delovnega razmerja pavšalne in časovno neopredeljene. Štelo pa je, da je tožnica storila kršitev, ki se nanaša na posredovanje podatkov na ZPIZ - obrazec M4, kjer so bili podatki o višini plače tožnice in prispevki bistveno večji, kot jih je tožnica prejela v letih 2010 in 2011. Tožnica očitanih kršitev ni storila. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici je bila podana tudi prepozno. Tožena stranka je šele dne 18. 12. 2012 tožnico povabila na zagovor pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, odpoved pa ji je vročila šele 2. 1. 2013. Delodajalec je ZPIZ zaprosil za revizijo, pri čemer so bili ugotovljeni bistveno višji podatki v zvezi s plačo. Tako se je tožena stranka seznanila s kršitvami že pred 20. 11. 2012, ko je tožena stranka tudi uradno prejela zapisnik o opravljeni reviziji. Sodišče povzema navedbe tožnice iz njenega zagovora z dne 24. 12. 2012. Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka, pri čemer je kot presečni datum štelo sodišče datum zagovora 24. 12. 2012 in navedlo, da se je tožena stranka šele po zagovoru tožnice lahko v celoti seznanila s kršitvijo in storilcem, vendar takšen zaključek ni pravilen. Na zagovoru tožena stranka ni izvedela ničesar novega. O vsem se je seznanila po prejemu zapisnika o opravljeni reviziji ZPIZ pri njej. Tako je bila odpoved podana prepozno, po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi temeljno načelo (procesno jamstvo) kazenskega postopka in sicer načelo domneve nedolžnosti oziroma in dubio pro reo, ki preprečuje, da bi se o kazenski odgovornosti odločalo izven kazenskega postopka. Sodišče šteje, da je tožnica huje kršila pogodbene obveznosti po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, kar naj bi imelo znake kaznivega dejanja zlorabe položaja po 240. členu KZ-1. Ne gre za navedeno kaznivo dejanje, ki določa, da ga lahko stori le ?kdor pri opravljanju gospodarskih dejavnosti ...?. Tožnica je bila zaposlena v osnovni šoli, ki pa gospodarske dejavnosti ne opravlja. Tožnica očitanih kršitev ni storila in na ZPIZ ni posredovala nepravilnih podatkov o svojih plačah in prispevkih. Tožnica je vselej delala pošteno, v skladu s predpisi, računovodskimi standardi in po navodilih ravnatelja. Tožnica se pritožuje tudi iz razloga neoodločitve o stroških postopka. Ker se je postopek pred sodiščem prve stopnje zaključil, bi moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o stroških postopka, skladno s četrtim odstavkom 163. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožnici naloži plačilo vseh stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR zaradi kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja in 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR za primer izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče je pravilno štelo, da tožena stranka roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zamudila. Tožnica ni pravočasno in skladno z roki, ki jih je postavilo sodišče prve stopnje založila predujma za izvedbo dokaza z izvedencem, zato je sodišče ta dokazni predlog iz utemeljenih in izkazanih razlogov zavrnilo. V primeru odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR delodajalec ne potrebuje sodbe sodišča o kazenski odgovornosti, niti ni pomembno ali je bila zoper delavca vložena kazenska ovadba.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče je prvič odločalo v zadevi pod opr. št. Pdp 802/2014, ko je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje z napotilom, da sodišče postavi izvedenca računalniške stroke, zaradi zatrjevanja tožnice, da je lahko prišlo do vdora nepooblaščene osebe v sistem ... in je lahko prišlo do morebitnega vdora v sistem in posredovanje napačnih podatkov ZPIZ-u. Tožnica v ponovljenem postopku ni založila sredstev predujma za postavitev izvedenca, tako da je sodišče utemeljeno opustilo izvedbo dokaza na podlagi 3. odstavka 153. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter zaslišalo tožnico, ravnatelja tožene stranke A.A. ter priče B.B., C.C., D.D., E.E., F.F., G.G., H.H. in I.I.. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2009 kot nezakonito ter posledično zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek. Ugotovilo je, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu računovodja, pri čemer ji je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi 2. 1. 2003, na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja), ter če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja). ZDR tudi v 110. členu določa, da delodajalec lahko odpove izredno pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (1. odstavek). Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon (2. odstavek).

8. Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi hujših kršitev pogodbenih obveznosti v sedmih točkah, pri čemer je sodišče prve stopnje štelo, da so očitane kršitve v točkah 2, 3, 5, 6 in 7 pavšalne, brez časovne opredelitve in niso vsebinsko dovolj natančno opredeljene. Za kršitev pod točko 4 je tožena stranka tožnici očitala samovoljno in nepravilno posredovanje podatkov na ZPIZ - obrazec M-4, kjer so bili za tožnico vpisani podatki o višini plač in prispevkov za leto 2010 in za leto 2011 bistveno višji, kot jih je tožnica dejansko prejela v letu 2010 in 2011. Podatki niso ustrezali dejanskemu stanju in je šlo za 39 % višje prikazane dohodke kot tudi prispevke. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica dejanje storila naklepoma in kršitev pogodbenih obveznosti opredelilo, da je kršitev imela znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena KZ-1. 9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožena stranka tožnici podala odpoved prepozno, po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka, pri čemer tožena stranka takrat ko je prejela zapisnik o reviziji, ni mogla vedeti, da obstaja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. B.B., revizorka Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je ugotovila neskladje med obrazcem M-4 in plačilno dokumentacijo pri tožnici, pri čemer so bili bruto zneski in zneski prispevka vpisani v bistveno večjem znesku kot je bila višina plače. Za leto 2010 je bila bruto plača prikazana v višini 25.125,16 EUR, po plačilnih listah pa 15.312,64 EUR, znesek prispevka prikazan v višini 6.165,03 EUR, po plačilnih listah pa 3.728,65 EUR. Za leto 2011 je bilo ugotovljeno neskladje na obrazcu M-4 in zapisana bruto plača v višini 25.746,33 EUR, po plačilnih listah pa 15.746,33 EUR, prispevek na obrazcu 6.269,64 EUR, po plačilnih listah pa 3.834,24 EUR. Do napačnega vnosa podatkov o višini letne plače in plačilu prispevkov ni prišlo zaradi napake, pač pa zaradi naklepnega dejanja tožnice, saj so bili podatki prirejeni tako, da so bili prispevki na ZPIZ-u navedeni v višini, ki bi bila pravilna glede na navedeno višino dohodkov in tako ni moglo priti do napake pri vnosu podatkov. Tožena stranka je tudi tožnici pravočasno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v 30-dnevnem subjektivnem roku, saj je dokončno ugotovila razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po podanem zagovoru tožnice 24. 12. 2012 in po njenem pisnem zagovoru, ki ga je tožnica hkrati podala. Prav tako ni zamujen objektivni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj lahko delodajalec poda izredno odpoved delavcu ves čas, ko je možen kazenski pregon.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni razlog, da je sodišče v postopku kršilo temeljno načelo (procesno jamstvo) kazenskega postopka in sicer načelo domneve nedolžnosti oziroma in dubio pro reo, ki preprečuje, da bi se o kazenski odgovornosti odločalo izven kazenskega postopka. Sodišče v delovnem sporu ne odloča o kazenski odgovornosti, niti ni potrebno, da sodišče v postopku odpovedi čaka na pravnomočno obsodilno sodbo v kazenskem postopku, kot to smiselno uveljavlja pritožba, pač pa glede na določila 111. člena ZDR, ugotavlja, ali je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče se strinja, da je sodišče ob siceršnji pravilni ugotovitvi dejanskega stanja zmotno štelo, da imajo navedene kršitve znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena KZ-1, saj je tožena stranka osnovna šola, ki je javni zavod in ki gospodarske dejavnosti ne opravlja, pač pa gre za znake kaznivega dejanja goljufije iz 211. člena KZ-1, pri čemer so znaki kaznivega dejanja izpolnjeni v primeru, ko storilec, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Tožnica je kot pooblaščena oseba tožene stranke ZPIZ-u naklepoma posredovala zase bistveno višje dohodke in vplačane prispevke - za 39 %, pri čemer bi pridobila višjo odmero pokojnine kor premoženjsko korist, kot bi ji sicer dejansko pripadala. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je tako zakonita, saj je tožena stranka v odpovedi ustrezno pisno obrazložila odpovedni razlog, kot to določa 86. člen ZDR.

11. Utemeljena je pritožbena navedba glede neodločitve o stroških postopka. Sodišče je kršilo določila 4. odstavka 163. člena ZPP, ki določajo, da o zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali v sklepu, v katerem se konča postopek pred njim. Sodišče prve stopnje o stroških postopka, kljub temu, da jih je tožnica priglasila, ni odločalo. Tako se šteje pritožba v tem delu kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP, pritožba zoper stroške pa se šteje kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnica iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.