Jedro

Solastni delež na nepremičnini je tudi zaradi vlaganj mogoče pridobiti le s pravnim poslom (20. člen ZTLR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo zahteval od tožencev priznanje solastninskega deleža v višini 289/1000 na hiši C. v L. z zemljiščem ter izstavitev listine za vknjižbo takšnega deleža v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je ta tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo zneska 13,912.029,00 SIT s pripadki.

Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje. Napačno je sklepanje, da je v sporno stavbo investiralo podjetje, ne pa tožnik kot posameznik. Dejansko stanje ne omogoča takšne odločitve. Tožnikovo podjetje nikoli ni imelo sredstev, s katerimi bi lahko opravilo vlaganja. To bi bilo mogoče ugotoviti iz listin o finančnem poslovanju. Najemna pogodba ne more dokazovati, kdo je bil dejanski investitor v nepremičnino. V tej smeri dokazi niso bili izvajani.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Najemna pogodba z dne 1.8.1990 tožnika ne legitimira za pogodbeno stranko. Pravna presoja te pogodbe ne omogoča niti sklepanja, da je v svojem imenu stavbo tožencev najel, niti sklepanja, da so toženci prav njemu dovolili opraviti zatrjevane investicije. Pogodbena stranka, s katero so toženci sklenili najemno pogodbo, je bila namreč trgovsko in proizvodno podjetje M., ki ga je zastopal direktor P. M. Dejanske ugotovitve tožnika demantirajo tudi v trditvah, da je, ne glede na tekst pogodbe, obstojal dogovor, da bo resnični investitor v prenovo najetih prostorov on sam. Vse to je namreč ostalo le na ravni trditev, ki so v ostrem nasprotju z vsebino najemne pogodbe.

V okviru (edinega) uveljavljenega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava zato tožnikovo revizijsko stališče, da je "dejansko stanje takšno, da podjetje ni imelo sredstev, da bi opravilo vlaganja v takšnem obsegu, zaradi česar je to storil sam", pravno ne more utemeljiti njegove legitimacije, da je pogodbeno poklican, da od tožencev zahteva odmeno za opravljene investicije. Prav dejansko stanje, na katerega se sklicuje, ga v tem demantira. Dokazna ocena o tem je bila sprejeta v okviru tega, kar je tožnik za dokazovanje ponudil. Dejanske ugotovitve pa ne morejo biti predmet revizijske presoje - še najmanj pa v reviziji sicer pavšalno ponujen predlog za dopolnitev dokazovanja. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Ker je lastninsko pravico - v tem primeru morebitni solastni delež - na nepremičnini zaradi vlaganj mogoče pridobiti samo z dogovorom (pravnim poslom - 20. člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih), ki med strankama te pravde ni dokazan, obligacijski zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve (210. člen zakona o obligacijskih razmerjih) pa bi po vsebini najemne pogodbe z dne 1.8.1990 lahko uveljavilo kot pogodbena stranka le že omenjeno podjetje, sta nižji sodišči z zavrnitvijo tožbenega zahtevka materialno pravo pravilno uporabili.

Ker izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati napak in nepravilnosti, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).