Jedro

Glede pravnega vprašanja uporabe drugega odstavka 9. člena ZDen obstaja obsežna ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, zato takega vprašanja ni mogoče šteti za pomembno pravno vprašanje v tej zadevi.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revidentka po odvetniku dne 7. 2. 2008 vložila revizijo. Navaja, da gre v obravnavani zadevi za pravno vprašanje uporabe drugega odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper odločbo Upravne enote Gornja Radgona, z dne 10. 8. 2007, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 10. 10. 2007, s katero je ta zavrnila pritožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo. Prvostopenjski upravni organ je ugotovil, da F.K., rojen 1. 1. 1889, ki je umrl 1. 1. 1965, ni bil državljan Republike Slovenije in da se po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije do uveljavitve ZDRS, od 28. 8. 1945 in do smrti ni štel za jugoslovanskega državljana.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih odločitvah, med drugim tudi v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije smiselno po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V tej določbi je določeno, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče Vrhovnega sodišča o trditvenem in dokaznem bremenu, mora revident v svoji vlogi natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

7. Navedenega standarda v obravnavanem primeru revidentka ni izpolnila le z navedbo, da gre v obravnavani zadevi za pravno vprašanje uporabe drugega odstavka 9. člena ZDen. Glede tega vprašanja namreč obstaja obsežna ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, kot to npr. izhaja iz zadev I Up 1663/2005 z dne 8. 11. 2006 in I Up 894/2005 z dne 4. 10. 2007. Stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da se na drugi odstavek 9. člena ZDen ne morejo sklicevati osebe, ki se že na podlagi prvega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu (Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48) niso štele za jugoslovanske državljane (kar je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno za F.K.), ne odstopa od navedene sodne prakse, tega pa revidentka niti ne zatrjuje. Zaradi tega takega vprašanja niti ni mogoče šteti za pomembno pravno vprašanje v tej zadevi. Ker torej revidentka trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnila, revizija po navedeni določbi ni dovoljena.

8. Glede na to da revidentka ni izkazala zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 9. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.