Jedro

Prekinitev pravdnega postopka je bržkone upravičena, kadar je pričakovati, da bo o predhodnem vprašanju v drugi pravdi kmalu odločeno; kadar je za rešitev predhodnega vprašanja potreben zapleten dokazni postopek in nenazadnje, kadar sodišče lahko oceni, da je zahtevek, ki se obravnava v pravdi o predhodnem vprašanju, vsaj verjetno utemeljen oziroma ima razumne možnosti za uspeh. Šele, ko si odgovori na ta vprašanja, lahko sodišče presodi, ali je prekinitev ekonomična, racionalna in ali pravna varnost, ki jo prinese čakanje na odločitev o predhodnem vprašanju na matičnem področju, pretehta nad pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pravdni postopek prekinilo do pravnomočne odločitve v zadevi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 572/2019-II. Tako je odločilo, ker je sklenilo, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja ničnosti pogodbe, s katero je tožnik pridobil lastninsko pravico na nepremičnini, ki je predmet te pravde.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik in med drugim navaja, da je o obstoju njegove lastninske pravice že pravnomočno odločeno; toženec vlaga vedno nove tožbe, s katerimi skuša izpodbiti veljavnost pogodbe iz leta 2007, s čimer je tožniku onemogočeno sodno varstvo njegovih pravic.

3. Toženec je odgovoril na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prekine postopek, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (1. točka prvega odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku1). Ni dvoma, da v obravnavanem primeru teče pravda, kjer se rešuje vprašanje veljavnosti pravnega posla, na podlagi katerega je tožnik vknjižil lastninsko pravico na nepremičnini, katere izročitev v posest in plačilo uporabnine zanjo zahteva v tej pravdi. Osnovni pogoj za prekinitev po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP (da teče pravda, kjer se rešuje predhodno vprašanje) je torej podan.

6. Vendar sodišče ni dolžno v vsakem primeru, ko se v nekem drugem postopku rešuje predhodno vprašanje, prekiniti pravde; to je dolžno storiti le, če je odločitev o predhodnem vprašanju izrecno pridržana samo nekaterim organom, za kar pa v tej zadevi ne gre. Sodišče torej ne bi kršilo nobenega predpisa, če bi predhodno vprašanje (veljavnost pravnega naslova, od katerega je odvisen obstoj tožnikove lastninske pravice) rešilo tudi samo. Ker je vsaka prekinitev zastoj v postopku, ki vpliva na pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja,2 mora sodišče vselej skrbno pretehtati in tudi ustrezno obrazložiti okoliščine, ki kažejo na to, da bo prekinitev postopka in čakanje na rešitev predhodnega vprašanja v drugi pravdi za stranke (obe stranki) bolj ugodna oziroma koristna kot pa rešitev predhodnega vprašanja v konkretni pravdi in z učinkom zgolj za konkretno pravdo.

7. Prekinitev je bržkone upravičena, kadar je pričakovati, da bo o predhodnem vprašanju v drugi pravdi kmalu odločeno;3 kadar je za rešitev predhodnega vprašanja potreben zapleten dokazni postopek (in ne morda zgolj odločitev o pravnem vprašanju) in nenazadnje, kadar sodišče lahko oceni, da je zahtevek, ki se obravnava v pravdi o predhodnem vprašanju, vsaj verjetno utemeljen oziroma ima razumne možnosti za uspeh. Šele, ko si odgovori na ta vprašanja, lahko sodišče presodi, ali je prekinitev ekonomična, racionalna in ali pravna varnost, ki jo prinese čakanje na odločitev o predhodnem vprašanju na matičnem področju,4 pretehta nad pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Vseh navedenih okoliščin sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni analiziralo, temveč je zgolj posplošeno ugotovilo, da je prekinitev »v skladu z načeli pravne varnosti, racionalnosti in ekonomičnosti.« Torej sklep nima razlogov o odločilnih (procesnih) dejstvih, kar bi že samo po sebi narekovalo razveljavitev.

8. Pritožbeno sodišče bi lahko to kršitev odpravilo in samo dopolnilo razloge, ko bi bili ti iz spisa jasno in nedvoumno razvidni. Vendar ugotavlja, da temu ni tako, temveč spisovno gradivo nakazuje več indicev v prid temu, da sodišče prve stopnje samo odloči o predhodnem vprašanju.

9. Pritožnik pravilno opozarja (kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu), da je bil ta pravdni postopek enkrat že prekinjen in to iz enakega razloga – ker je toženec vložil tožbo, s katero je izpodbijal tožnikov pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Ta toženčev zahtevek je bil s sodbo P 2413/2018-II z dne 27. 5. 2019 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2007/2019 z dne 8. 1. 2020) pravnomočno zavrnjen. Torej je eden od toženčevih poskusov, izpodbiti tožnikov pravni naslov, že pravnomočno propadel. Poleg tega se je tožnik vknjižil kot lastnik sporne nepremičnine na podlagi pravnomočne sodbe I P 719/2012 z dne 16. 2. 2015, kar pomeni, da je bila veljavnost pravnega naslova preizkušena pred sodiščem kar dvakrat, enkrat resda le kot predhodno vprašanje. Vse te odločbe so vložene v spis in iz njih je razvidno, da je (sedanjega) toženca v obeh zgoraj navedenih pravdah zastopal pravni strokovnjak – odvetnik, torej niti ne bi bilo mogoče reči, da je toženec ti pravdi izgubil kot prav(danj)a neuka laična stranka. Nadalje je razvidno, da je že v pravdi I P 719/2012 toženec ugovarjal, da je njegov podpis na pogodbi ponarejen; v oni pravdi postavljeni izvedenec – in sodbe treh stopenj – so ta ugovor postavili na laž. V odgovoru na pritožbo v tej zadevi pa toženec zopet obsežno navaja, da naj bi bil njegov podpis ponarejen, kar je najmanj neresno.

10. Upoštevaje vse v prejšnjem odstavku izpostavljene okoliščine se kot precej verjetno nakazuje možnost, ki jo v pritožbi zatrjuje tožnik, da namreč toženec vlaga tožbe, s katerimi skuša izpodbiti pogodbo, zgolj z namenom zavlačevanja postopka (torej, zlorabe procesnih pravic) in onemogočanja tožnika v uresničevanju in mirnem uživanju njegove lastninske pravice, ki (zaenkrat) temelji na vpisu v zemljiški knjigi, ki je (vsaj kot predhodno vprašanje) že dvakrat prestal sodni preizkus. Ob odločanju, ali bo samo rešilo predhodno vprašanje ali ne, bi moralo sodišče prve stopnje bolj skrbno pretehtati (tudi te) okoliščine.

11. Zaradi popolnosti odgovora na pritožbene navedbe sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da so pravno zmotna stališča pritožnika, da naj bi bilo o obstoju njegove lastninske pravice že pravnomočno odločeno, ker se je vknjižil na podlagi »pravnomočnih ZK sklepov.« Vsak vpis v zemljiško knjigo se po slovenskem pravu izvrši na podlagi sklepa sodišča. Vendar to še ne pomeni, da je s tem odločeno o lastninski pravici v smislu pravnomočno razsojene stvari, saj zemljiškoknjižno sodišče pri vpisu odloča le o izpolnjevanju formalnih pogojev za vpis, ne presoja pa veljavnosti pravnega naslova, ki je podlaga vknjižbe. Tudi s sodbo I P 719/2012 ni bilo pravnomočno odločeno o veljavnosti pravnega posla, saj je bil predmet tiste pravde obligacijski zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, torej je bilo pravnomočno odločeno le o obstoju te toženčeve obligacijske zaveze.

12. Tako sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o prekinitvi postopka zaradi čakanja na rešitev predhodnega vprašanja na matičnem področju zaenkrat vsaj preuranjena. Zato je na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Sodišče prve stopnje naj ponovno skrbno preuči vse okoliščine zadeve in pretehta, ali je (že druga) prekinitev te pravde res upravičena, upoštevaje tudi pravico tožnika do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

13. Ker bo šele s končno odločbo v pravdnem postopku jasno, katera stranka je v postopku uspela, je sodišče druge stopnje odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 V. Rijavec, komentar 206. člena ZPP v: _Pravdni postopek – zakon s komentarjem,_ 2. knjiga, Uradni list in GV založba, Ljubljana 2006, str. 307. 3 Prav tam. 4 Pri tem je treba upoštevati, da bo odločitev o predhodnem vprašanju na matičnem področju lahko predmet preizkusa z rednimi in morda tudi izrednimi pravnimi sredstvi.