Jedro

Sodišče druge stopnje lahko v primeru, ko tožnik pri delodajalcu ni ugovarjal zoper sklep prvostopnega organa, razveljavi prvostopno sodbo in zavrže tožbo le v primerih iz drugega in tretjega odstavka 369. člena ZPP, to je, če so podane kršitve iz 3., 11. ali 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revident v reviziji ni izrecno uveljavljal in utemeljeval nobene od navedenih kršitev, kršitve 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa revizijsko sodišče po uradnem preizkusu ni ugotovilo (386. člen ZPP), zato je bila revizija kljub kršitvi drugega odstavka 369. člena ZPP zavrnjena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika in ugotovilo, da je tudi po 31.3.1995 pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas. Odločilo je, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu izplačati razliko plače do ponovnega vstopa na delo in mu povrniti stroške postopka. Sodišče je odločitev oprlo na dokazno ugotovitev, da je bil tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas od leta 1978 dalje in da je dne 4.11.1991 sklenil pogodbo o izobraževanju za določen čas. V 4. alinei 5. člena pogodbe je določeno, da tožniku preneha delovno razmerje dne 1.10.1993. Takšna določba v pogodbi je nična, ker je v nasprotju s 103. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, v nadaljevanju: ZOR). Je tudi v nasprotju z načeli delovnega prava in prisilnimi predpisi. Navedena določba v pogodbi z dne 4.11.1991 nima takšnega značaja, da bi jo bilo mogoče presojati po 1. ali 2. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR). Šteti je torej, da je tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke, sodbo sodišča prve stopnje je v 1. točki izreka (odločitev v glavni stvari) in v 2. točki izreka (stroški postopka na prvi stopnji) razveljavilo in tožbo zavrglo. Ugotovilo je, da za delovni spor niso bile izpolnjene procesne predpostavke, ki so določene v prvem in drugem odstavku 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR). Tožnik zoper sklep tožene stranke z dne 16.2.1995, s katerim je bilo odločeno o prenehanju delovnega razmerja, ni ugovarjal, zaradi česar niso izpolnjene procesne predpostavke za delovni spor iz navedenega člena ZTPDR. Sodišče druge stopnje je prvostopno odločbo razveljavilo in zavrglo tožbo na podlagi drugega odstavka 369. člena ZPP.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil prevočasno revizijo smiselno zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

V reviziji je navajal, da je nazadnje spremenil tožbeni zahtevek tako, da je zahteval, da sodišče ugotovi, da je bil v delovnem razmerju tudi od 1.1.1995 dalje. Sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 16.2.1995 je prejel dne 23.2.1995 in zoper njega ni vložil ugovora. Sodišče prve stopnje je preuranjeno odločilo, ker bi moralo njegovo tožbo poslati toženi stranki, ki bi morala o njej odločiti. Sklep z dne 16.2.1995 je ničen. Po prenehanju izobraževanja je bilo tožniku delovno razmerje podaljšano z aneksi, ki so bili podpisani pod prisilo in so veljali za nazaj. Zato se šteje, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Tožena stranka je tudi nezakonito spremenila delovno razmerje za nedoločen čas v delovno razmerje za določen čas. Tožnik je laik, zato bi mu moralo sodišče prve stopnje pomagati popraviti vlogo.

Revident je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi sklep sodišča druge stopnje in zavrne pritožbo. Podrejeno je predlagal, da razveljavi tudi sodbo sodišča prve stopnje, če bi štelo, da ne izpolnjuje procesnih predpostavk.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je zaradi vsebine 382. do 400. člena ZPP, ki jo urejajo, izredno pravno sredstvo, ki ga je dovoljeno vložiti le zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP izčrpno navedeni. Takšna ureditev revizije od revidenta zahteva, da jasno navede in utemelji revizijske razloge, ki jih uveljavlja. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP revident izrecno ne uveljavlja in jih tudi ne utemeljuje, zato revizijsko sodišče - neglede na to, da sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo določbe drugega odstavka 369. člena ZPP - v tem obsegu izpodbijanega sklepa ni preizkusilo (386. člen ZPP).

ZPP v 386. členu revizijskemu sodišču posebej naroča, da izpodbijano sodbo (oziroma sklep, zoper katerega je dovoljena revizija) preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijanega sklepa revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb postopka ni ugotovilo.

V zvezi z drugimi procesnimi kršitvami, ki jih navaja revident, revizijsko sodišče le pojasnjuje, da je po 109. členu ZPP sodišče dolžno poučiti neuko stranko v primerih, ki so navedeni v prvem odstavku in ki se nanašajo le na razumljivost in vsebino vloge.

Sodišče ni dolžno in tudi ne more poučiti stranke v primerih, ki se nanašajo na vložitev vloge v določenem materialnopravnem roku, ki je urejen v predpisu procesnega ali materialnega prava. To velja tudi v primerih, ki so določeni v 83. členu ZTPDR, torej takrat, ko je določen predhodni postopek pri delodajalcu, ki je procesna predpostavka za sodno varstvo.

Dne 13. maja 1994 je začel veljati Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, v nadaljevanju: ZDSS).

Navedenega dne so nehali veljati prejšnji predpisi, ki so urejali postopek pred samoupravnimi sodišči (75. člen). Po ZDSS postopek pred delovnim sodiščem ni več nadaljevanje postopka pred organi delodajalca, zato delovna sodišča niso dolžna preuranjenih ali drugih vlog vračati delodajalcu.

Revizijski navedbi v zvezi z navedenima procesnima vprašanjema zato ne moreta biti sprejemljivi.

Procesne predpostavke so okoliščine, lastnosti in stanja, od katerih je odvisna dopustnost odločitve o stvari sami. Ker se dopustnost postopka presoja po procesnem pravu, so procesne predpostavke institut procesnega prava. Procesne predpostavke, ki so za sodni delovni spor določene v 83. členu ZTPDR, mora upoštevati tudi sodišče druge stopnje, ko presoja sodbo sodišča prve stopnje, vendar je zavrženje tožbe na drugi stopnji omejeno z vsebino drugega in tretjega odstavka 369. člena ZPP. Določbo drugega odstavka 369. člena ZPP, na katero je sodišče druge stopnje oprlo svojo odločitev, je dovoljeno uporabiti le tedaj, če je sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo kršitvi iz 3. točke (zadeva ne sodi v sodno pristojnost) in/ali 11. točke (o zahtevku teče pravda, o njem je bilo že pravnomočno razsojeno, sklenjena je bila sodna poravnava) drugega odstavka 354. člena ZPP. V primerih iz tretjega odstavka 369. člena je dovoljeno zavrženje tožbe, če je sodišče druge stopnje ugotovilo kršitev iz 10. točke (sposobnost biti stranka, zastopanje) 354. člena ZPP. Nobena od navedenih kršitev postopka na prvi stopnji ni bila storjena, zato sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo določbe drugega odstavka 369. člena ZPP. Vendar pa revizijsko sodišče kljub temu zaradi že navedenih načel o obsegu preizkusa izpodbijane odločbe reviziji ni moglo ugoditi.

Ugovori revidenta, ki se nanašajo na sklenitev pogodbe o izobraževanju za določen čas, na dokatke (anekse) k pogodbi o zaposlitvi in na vprašanje, ali je po delovnopravni zakonodaji dopustno tako podaljševati delovno razmerje oziroma ga spremeniti v delovno razmerje za določen čas, kot je to storila tožena stranka, niso povezani s predmetom spora, zato za odločitev ne morejo biti pomembni.

Revizijsko sodišče je po obrazloženem na podlagi 393. člena v zvezi s 400. členom ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZOR, ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.