Jedro

Preiskovalni sodnik sme odrediti pripor samo iz tistega pripornega razloga in glede tistega kaznivega dejanja in osumljenca, kot je predlagal državni tožilec. Pri tem pa ni vezan izključno na razloge, s katerimi je tožilec utemeljil svoj predlog; upoštevati sme tudi tista dejstva in dokaze, ki so razvidni iz spisa.

Izrek

Zahteva zagovornikov obdolženega M.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 14.4.2008 zoper obdolženega M.R. odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ ter 25. členom KZ. Okrožno sodišče v Celju je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zoper navedeni sklep zavrnilo.

Zagovorniki so zoper pravnomočni sklep vložili zahtevo za varstvo zakonitosti (ne da bi v uvodnem delu navedli razloge, zaradi katerih jo vlagajo) in predlagali, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi ter pripor odpravi oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo ugotavlja, da je bil uradni zaznamek o izjavi osumljenca izločen in da se v obrazložitvi sodni odločbi nanj ne sklicujeta. Nikakršne podlage tudi ni za trditev, da bi bil izkazan njegov vpliv na pravilnost in zakonitost sodnih odločb. Ni tudi mogoče slediti navedbam zahteve, da bi prav od obdolženčeve izjave lahko bil odvisen obstoj pripornega razloga, češ da se obdolženi o dejstvih in okoliščinah, ki so vodile preiskovalno sodnico k njeni odločitvi o odreditvi pripora, ni mogel izjaviti. V zvezi s pripornim razlogom begosumnosti poudarja, da je obdolženčeva vloga za začasno bivanje okoliščina, ki pomeni bodoče negotovo dejstvo, zato je tudi priporni razlog podan. Nesoglašanje z dejanskimi okoliščinami, ki to potrjujejo, pa v bistvu predstavlja uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki so se o njem tudi izjavili. Navajajo, da je zmotno stališče, da se obrazložitvi izpodbijanih sklepov ne opirata na izjavo osumljenca, saj se sklicujeta na obsežno spisovno dokumentacijo, sem pa vsekakor spada tudi ta izjava. Pregled spisa pokaže, da je bil uradni zaznamek izločen šele naknadno, potem ko sta že bila izdana izpodbijana sklepa. Zagovorniki ostajajo pri stališču, da je prišlo do ustavne kršitve obdolženčevih pravic, ker mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so preiskovalno sodnico vodile k njeni odločitvi o odreditvi pripora. Enako kot v zahtevi se sklicujejo na že omenjeno jasno in nedvoumno stališče Ustavnega sodišča RS v zvezi z vezanostjo preiskovalnega sodnika na predlog državnega tožilca. Nobenih dejanskih okoliščin tudi ne vidijo, ki bi potrjevale obdolženčevo begosumnost. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1. Zahteva navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev ZKP, ker se izpodbijana sklepa o odreditvi pripora „nanašata“ (pravilneje: opirata) na nezakonit dokaz (18. člen ZKP), in sicer na uradni zaznamek o osumljenčevi izjavi na PP C. dne 7.4.2008, ki bi moral biti (tudi po stališču zunajobravnavnega senata) izločen iz spisa. Navaja tudi, da bi morali biti skladno z določbo 4.a točke 39. člena ZKP hkrati izločeni tudi vsi člani senata, ki so se seznanili s takšno „okuženo listino“.

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 22.4.2008 razveljavil sklep o uvedbi preiskave, ker se je opiral na že omenjeno obdolženčevo izjavo na policiji, ki bi morala biti izločena (prvi odstavek 83. člena ZKP) in hkrati to listino sam izločil iz spisov po uradni dolžnosti. Iz istega razloga je pred tem razveljavil tudi sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora (z dne 9.4.2008). Zagovorniki sicer pravilno ugotavljajo, da v času izdaje izpodbijanih sklepov dne 14.4. oziroma 17.4.2008 omenjena listina z izjavo osumljenca (še) ni bila izločena in da gre (po stališču pritožbenega senata) za dokaz, na katerega se sodna odločba ne bi smela opirati (prvi odstavek 83. člena ZKP). Vendar pa iz obrazložitve izpodbijanih odločb izrecno ne izhaja, da bi se v zvezi z ugotavljanjem utemeljenega suma opirali tudi na (kasneje) izločeno izjavo osumljenca. Kot podlago za utemeljen sum odločbi navajata „obsežno spisovno dokumentacijo“, pri čemer posebej in konkretno izpostavljata dokumentacijo oškodovane družbe C.d.d. (predvsem fotokopije dobavnic) in izjave po imenu navedenih oseb, zaposlenih v oškodovani družbi. Vložniki zahteve pa tudi sicer ne izkažejo oziroma uveljavljajo, da bi omenjena obdolženčeva izjava zaradi svoje vsebine kakorkoli vplivala na odločitev o odreditvi pripora oziroma da bi preiskovalna sodnica oziroma zunajobravnavni senat očitno pod vplivom te izjave ocenjevali tudi druge dokaze oziroma okoliščine, ki so bile podlaga za ugotovitev utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje goljufije.

Predsednik Okrožnega sodišča v C. je s sklepom z dne 30.4.2008, s katerim je kot neutemeljeno zavrnil zahtevo obdolženčevih zagovornikov za izločitev preiskovalne sodnice, pravilno ugotovil, da je izločitveni razlog iz 4.a točke 39. člena ZKP izključno vezan na fazo po vložitvi obtožnice in da zato na tej podlagi (iz razloga, da ne morejo biti nepristranski, ker so se seznanili z nedovoljenim dokazom) ni mogoče zahtevati izločitve preiskovalnega sodnika in tudi ne članov zunajobravnavnega senata pri odločanju v fazi preiskave.

2. Zahteva pritožbenemu senatu očita, da je napačno presodil, ko je ugotovil, da ni podana absolutna bistvena kršitev kazenskega postopka, ker se izpodbijani sklep opira na zapisnik o prepoznavi in zaslišanju priče D.L. z dne 14.4.2008. Z upoštevanjem izpovedbe omenjene priče naj bi sodišče „širilo podlago za svojo odločitev izven predloga državnega tožilca“. Obdolženec se o tej izpovedbi, pridobljeni brez pripornega naroka, ni mogel izjaviti. Poleg tega pa tudi ni bila prevedena v jezik, ki bi ga obdolženec (hrvaški državljan) razumel. Po mnenju zagovornikov obdolžencu zaradi tega ni bila zagotovljena pravica do učinkovite obrambe, v navedenem pa vidijo tudi kršitve 22. in 29. člena Ustave.

Glede vezanosti preiskovalnega sodnika na predlog državnega tožilca za odreditev pripora, ki jo problematizirajo vložniki zahteve, je treba pojasniti, da je državni tožilec po zaslišanju osumljenca dolžan izjaviti (na podlagi ovadbe in drugega gradiva, s katerim razpolaga ob privedbi osumljenca) ali bo zahteval uvedbo kazenskega postopka in za katero kaznivo dejanje (to mora biti konkretizirano v tolikšni meri, da osumljencu omogoča obrambo), izkazati pa mora tudi utemeljenost suma in obstoj pogojev za odreditev pripora ali drugega nadomestnega ukrepa. Iz vsebine obtožnega načela izhaja, da preiskovalni sodnik sme odrediti pripor samo iz tistega pripornega razloga in glede tistega kaznivega dejanja in osumljenca, kot je predlagal državni tožilec. Pri tem pa ni vezan izključno na razloge, s katerimi je tožilec utemeljil svoj predlog; upoštevati sme tudi tista dejstva in dokaze, ki so razvidni iz spisa.

Omenjenemu stališču pritrjujeta in ga hkrati dopolnjujeta tudi odločbi Vrhovnega sodišča RS, na kateri se utemeljeno sklicuje pritožbeni senat, ko zavrača pritožbene navedbe zagovornikov, pri katerih vztrajajo tudi v zahtevi. Odločbi med drugim poudarjata, da lahko sodišče v pritožbenem postopku (pri presoji utemeljenega suma) upošteva tudi tiste relevantne okoliščine, ki so nastale že po izdaji prvostopenjskega sklepa o priporu (I Ips 100/2000) in da je, kot izhaja iz odločbe I Ips 298/2003, zmotno stališče, da je potrebno o predlogu državnega tožilca (po razveljavitvi sklepa o priporu) ponovno odločiti na podlagi dokazov in okoliščin, ki so bile podane v trenutku s strani državnega tožilca predlagane odreditve pripora. Stališče Vrhovnega sodišča, izraženo v navedenih odločbah, v ničemer ne nasprotuje stališču Ustavnega sodišča kot trdi zahteva (vložniki ne pojasnijo, v kateri konkretni odločbi je bilo takšno stališče izraženo), po katerem ni dvoma o tem, da je sodišče na predlog državnega tožilca za odreditev pripora vezano, kar pomeni, da lahko odredi pripor le iz tistega razloga, iz katerega ga je tožilec predlagal. Nesprejemljive pa so nadaljnje navedbe zahteve, da je pri tem sodišče dolžno upoštevati le podatke in dejstva, ki v tem trenutku (v času pripornega naroka) že izhajajo iz spisa, nikakor pa ne na podatke in dejstva, ki jih je pridobilo kasneje. Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-275/2006, ki se ukvarja z obravnavanim vprašanjem, namreč med drugim izhaja, da sodišče vsebinsko ni vezano na (dejanske) razloge, s katerimi državni tožilec utemeljuje predlog in da pri tem sme upoštevati dejstva, ki v tem trenutku že izhajajo iz spisa. Sodišče je pri odreditvi pripora vezano na podatke in dokaze le toliko, da na njihovi podlagi prosto presoja, ali je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in ali iz njih izhaja kateri od razlogov za pripor.

Po navedenem in upoštevaje podatke spisa ni mogoče trditi, da bi sodišče svojo odločitev „širilo izven predloga državnega tožilca“. Pritožniki z napačnim razumevanjem odločb Ustavnega in Vrhovnega sodišča ne morejo utemeljiti kršitev zakona in Ustave, na katere se sklicujejo.

Zakon o kazenskem postopku obdolžencu pred glavno obravnavo ne zagotavlja prevoda in predložitve celotnega dokaznega gradiva. Osebi, ki ji je odvzeta prostost, določba tretjega odstavka 9. člena ZKP zagotavlja zgolj prevod sodnih in drugih pisanj, ki so pomembna z vidika kontradiktornosti oziroma poštenega postopka. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil priča D.L. pred preiskovalnim sodnikom zaslišan kot priča (v navzočnosti obdolženčevega zagovornika), opravil pa je tudi prepoznavo obdolženca in pri tem navedel, da je obdolženec oseba, s katero je posloval, s čimer je potrdil njegovo identiteto, ki je bila do tedaj sporna glede na pomanjkljive podatke o obdolžencu. Glede na doslej navedeno, upoštevaje pri tem tudi obseg kontradiktornosti postopka v fazi preiskave ter pooblastila, ki jih ima pri nudenju formalne obrambe zagovornik kot obdolženčev pomočnik in strokovni svetovalec, zahteva tudi na tej podlagi ne more utemeljiti kršitve obdolženčeve pravice do učinkovite obrambe.

3. Nesoglašanje zagovornikov z okoliščinami, s katerimi je v izpodbijanih sklepih utemeljen priporni razlog begosumnosti, pomeni uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Zagovorniki prepričujejo, da obdolženec ne namerava pobegniti in da si namerava urediti bivanje v Republiki Sloveniji. S tem v zvezi zanikajo resničnost navedb, da bi obdolženec policiji dajal kakršnekoli obljube (da se bo oglasil in pojasnil kaznivo dejanje), pa tega ni storil. Opozarjajo, da je v C. kupil stanovanje (po ugotovitvah sodišča v velikosti približno 14 m2, ki je neprimerno za bivanje in na katerem ni prijavil svojega prebivališča). Sklicujejo se, da je podal vlogo za začasno bivanje v Republiki Sloveniji (in hkrati priznajo, da ta vloga še ni rešena), zanikajo pa tudi točnost ugotovitve sodišča, da z družino živi na Hrvaškem (čeprav je te podatke pri svojem zaslišanju obdolženec sam navajal). S takšnimi navedbami pa zagovorniki ne utemeljijo nobene kršitve zakona, temveč zgolj z drugačnim vrednotenjem ugotovljenih okoliščin ter s sklicevanjem na okoliščine, ki niso izkazane, grajajo dejansko stanje. Brez podlage je tudi trditev zahteve, da izpodbijana sklepa naj ne bi navedla, katere so tiste konkretne okoliščine, ki kažejo na realno nevarnost, da bi obdolženec pobegnil. Iz obrazložitve izpodbijanih odločb je razvidno, da se pri utemeljevanju pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP sklicujeta na konkretne in specifične okoliščine, ki takšno odločitev prepričljivo podpirajo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je po navedenem zahtevo zagovornikov za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).