Jedro

Ker zaslišanje prvega izvedenca ni bilo mogoče, saj mu je v teku postopka prenehalo pooblastilo za opravljanje nalog izvedenca, sodišče prve stopnje ni ravnalo napačno, ko je predlogu tožnika za postavitev drugega izvedenca ugodilo in nato na mnenje tega izvedenca oprlo tudi svojo odločitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom ustavilo postopek za znesek 31,70 EUR s pripadki (točka I izreka), v preostalem pa je s sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 122959/2008 z dne 27. 2. 2009 za znesek 2.508,30 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2006 dalje in izvršilne stroške (točka II izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožniku plačati 1.280, 60 EUR stroškov postopka s pripadki (točka III izreka).

2. Pritožbo vlaga toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve v nov postopek oziroma njeno spremembo tako, da bo zahtevek zavrnjen. Priglaša stroške.

Navaja, da je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve oprlo na mnenje izvedenca A. A., čeprav je že prvi izvedenec mnenje oprl na pravilna izhodišča, uporabil pravilne tehnike ter mnenje tudi pravilno oblikoval. Sodišče zato ne bi smelo upoštevati, da mu je prenehalo pooblastilo. Ne oporeka pa niti drugemu mnenju, v katerem je izvedenec prišel do podobnih zaključkov kot prvi, le da je mnenje podal s stopnjo verjetnosti. Ker je bil prepričan, da sodišče na podlagi takšnih mnenj ne more ugoditi zahtevku, ni dal pripomb in ni zahteval zaslišanja ali postavitve drugega izvedenca. Sodišče je v tej smeri bistveno kršilo postopek oziroma napačno uporabilo materialno pravo. Glede vprašanja, ali je blagajniške izdatke podpisal tožnik, je bilo tudi dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Sodišče bi ravnalo pravilno, če bi zaradi prenizke stopnje verjetnosti zahtevek zavrnilo. Za uporabo nižjega dokaznega standarda ni imelo podlage.

Pojasnjuje še, da nikoli ni razpolagal z originalnimi blagajniškimi izdatki, ampak le s kopijami. Ker je bilo dokazno breme na tožniku, bi moral originale predložiti on. Pridobil bi jih lahko iz kazenskega spisa, v katerem je nastopal kot oškodovanec. Sodišče bi pri odločanju moralo upoštevati, da je bil kazenski postopek v zvezi z istim življenjskim primerom zoper toženca ustavljen zaradi pomanjkanja dokazov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je bilo izvedeniško mnenje izvedenca B. B. nejasno in nepopolno in da teh nejasnosti in pomanjkljivosti izvedenec v dopolnitvi ni odpravil. Sodišče bi dokazovanje z istim izvedencem sicer lahko nadaljevalo, vendar bi ga moralo zaslišati (drugi odstavek 254. člena ZPP). Ker to ni bilo mogoče, saj je izvedencu B. B. v teku postopka prenehalo pooblastilo za opravljanje nalog izvedenca, sodišče prve stopnje ni ravnalo napačno, ko je predlogu tožnika za postavitev drugega izvedenca ugodilo in nato na mnenje tega izvedenca oprlo tudi svojo odločitev. Pravila, ki jih ZPP predpisuje za delo z izvedenci, zato niso bila kršena.

5. Toženec je možnost, da se izjavi o mnenju izvedenca in da predlaga postavitev drugega izvedenca, imel, le izkoristil je ni. Pri tem zmotna presoja stranke, da je mnenje izvedenca njej v korist, ne more biti relevantna. Pritožbeno sodišče pa ob tem še pojasnjuje, da samo nestrinjanje z mnenjem tudi sicer ne pomeni zadostne podlage za to, da bi sodišče zahtevalo njegovo dopolnitev ali da bi postavilo drugega izvedenca.

6. Stališče, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti zato, ker je tožnik le s stopnjo verjetnosti dokazal, da na blagajniških izdatkih ni njegovega podpisa, je zmotno.

7. Med pravdnima strankama je bilo v teku postopka sporno, ali je toženec tožniku že (v celoti) plačal za opravljeno delo (izdelava strojnih ometov v toženčevi hiši). Toženec je namreč trdil, da je razliko, ki jo tožnik vtožuje (2.508,30 EUR), poravnal z več delnimi plačili v gotovini in sicer dne 4. 5. 2006, 8. 5. 2006 in 12. 7. 2006. Svojo trditev, da je dolg plačal, je dokazoval s predložitvijo blagajniških izdatkov, ki naj bi jih tožnik podpisal. Slednji je plačilo zanikal in ob tem trdil, da podpisi na blagajniških izdatkih niso njegovi.

8. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena izraža princip, da nosi dokazno breme tisti, ki dejstvo zatrjuje in ne tisti, ki ga zanika, oziroma tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist. Tožnik tako nosi dokazno breme za trditve, ki substancirajo zahtevek, toženec pa za dejstva, s katerimi utemeljuje svoje ugovore.(1) Materialno dokazno breme za trditev, da je tožnikova terjatev ugasnila zaradi izpolnitve (plačila), je bilo zato na tožencu in je ves čas postopka (zaradi vezanosti na materialno pravo) ostalo stabilno. Ugovor tožnika, da plačila ni prejel in da podpis na blagajniških prejemkih ni njegov, na to ne vpliva. Zaradi takšnega ugovora je dejstvo plačila postalo le sporno (214. člen ZPP), utemeljenost toženčevega ugovora (in s tem tudi zahtevka tožnika(2)) pa je bila odvisna od rezultata dokaznega postopka. Ni torej bistveno, da je tožnik le z verjetnostjo dokazal, da blagajniških izdatkov ni podpisal, ampak to, ali je toženec z gotovostjo dokazal svoje plačilo. V tem pogledu pa pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tega ni zmogel. 9. Res je sicer, da je izvedenec grafolog mnenje, da blagajniških izdatkov ni podpisal tožnik, podal le na nivoju verjetnosti, vendar pa pritožnik spregleda, da sodišče prve stopnje pri presoji toženčevega ugovora ni upoštevalo le mnenja izvedenca, ampak tudi druge okoliščine. Ker tožencu ni verjelo, da z originalnimi blagajniškimi izdatki ne razpolaga(3), je dejstvo, da originalov ni predložil, utemeljeno ocenilo kot dodaten razlog za dvom v pristnost blagajniških izdatkov in s tem v toženčevo trditev o izvedenem plačilu. Enako velja za dejstvo, da je toženec šele v teku pravdnega postopka (ne pa že v ugovoru zoper sklep o izvršbi) začel zatrjevati, da je dolg plačal v gotovini. Vse navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča nudi zadostno podlago za zaključek, da toženec svojih trditev, da je dolg (že) plačal, ni dokazal. 10. Na to ne more vplivati niti pritožbeno opozarjanje na ustavitev kazenskega postopka, saj ta odločitev sama po sebi pravdnega sodišča ne zavezuje (14. člen ZPP). Da bi imela ustavitev kazenskega postopka oziroma umik obtožnega predloga podlago v dejstvih, ki bi bila lahko relevantna tudi za presojo v pravdi, pa ni bilo zatrjevano.

11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

12. Ker toženec s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. v zvezi z 165. členom ZPP). Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 384. Op. št. (2): Toženec namreč trditvam tožnika, s katerimi je utemeljeval zahtevek, ni oporekal. Op. št. (3): Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem sklicuje na razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Tem razlogom toženec v pritožbi namreč konkretizirano ne nasprotuje, saj zgolj vztraja, da originalov nikoli ni imel. V zvezi s trditvijo, da se izdatki nahajajo v kazenskem spisu in bi jih tožnik zato lahko predložil, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nedopustno pritožbeno novoto (337. člena ZPP). Toženec namreč v teku postopka pred sodiščem prve stopnje tega ni navajal, v pritožbi pa poznih navedb tudi ne opraviči.