Jedro

Razpolaganje tožnika, dokler je v okviru njegovega neosporavanega idealnega solastnega deleža, nima vpliva na pravni položaj toženke pri realni delitvi stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog toženke za izdajo začasne odredbe, s katero bi se tožniku prepovedalo odsvojiti ali obremeniti njegov solastni delež do 3/16 celote na stanovanjski hiši, stoječi na parcelni št. ..., vl.št. ... k.o. C., z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi in z veljavnostjo še 30 dni od pravnomočnosti odločbe o delitvi skupnega premoženja v postopku opr.št. N 96/95 pri Okrajnem sodišču v Celju. Presodilo je, da toženka v predlogu ni izkazala niti obstoja terjatve, ki naj se zavaruje, ter nato niti nadaljnjih pogojev glede nevarnosti za njeno uveljavitev ali nastanka škode.

Toženka je zoper sklep vložila pritožbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter predlagala spremembo sklepa in ugoditev njenemu predlogu. Menila je, da je odločitev sodišča zmotna. Toženka je v sporu s tožnikom glede obsega skupnega premoženja bivših zakoncev. Tožnik uveljavlja v tožbi 80 % delež na skupnem premoženju, toženka pa vztraja na zakonski presumpciji 50 % za vsakega. Verjetnost nedenarne terjatve na skupnem premoženju torej obstaja že po samem zakonu, vse dokler se ne dokaže drugače. Kakšna drugačna situacija, torej da toženka nima nedenarne terjatve na skupnem premoženju, ni izkazana s pravnomočno sodbo, zato je sodišče vezano na zakonsko presumpcijo, da ima vsak od bivših zakoncev delež na skupnem premoženju 50 %. Tožnik je tekom trajanja pravdnega postopka že odtujil del skupnega premoženja in sicer njegovi novi partnerki. Solastniki imajo v primeru prodaje solastnega deleža predkupno pravico, kar tožnik ni upošteval in je s tem kršil določila zakona. Ko je tožnik odtujil del - to je 1/16 skupnega premoženja, je razpolagal tudi z delom skupnega premoženja toženke, saj v naravi ni določeno, kaj predstavlja ta 1/16 nepremičnin. Vse dokler je skupno premoženje sestavljeno v solastniškem deležu do 16/16 celote, mora vsak solastnik spoštovati pravice drugega in ne sme s svojim deležem razpolagati tako, da posega v pravice drugih. Tožnik je sicer res razpolagal v okviru svojih 4/16, vendar se sodišče ni opredelilo do tega, kaj pomeni to razpolaganje glede na skupno premoženje, ki se je s tem zmanjšalo. Nevarnost tožnikovega početja je več kot očitna. Na koncu bi lahko vse odtujil in bi toženka imela opravka z razdružitvijo skupnega premoženja s povsem tretjimi osebami.

Pritožba ni utemeljena.

Pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve so določeni v 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (1. odstavek 272. člena ZIZ).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka ni izkazala obstoja terjatve, ki naj bi se zavarovala z začasno odredbo. Predlagala je, da sodišče prepove tožniku razpolaganje z njemu lastnim deležem do 3/16 celote na nepremičnini, ki spada v skupno premoženje pravdnih strank kot bivših zunajzakonskih partnerjev.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo stanje v zemljiški knjigi za sporno nepremičnino parc. št. ... in sicer, da je toženka solastnica do 4/16, tožnik do 3/16, njegova nova partnerka do 1/16 in G. R. do 8/16 celote. Glede na zemljiškoknjižno stanje in zakonska določila o deležu (zunajzakonskih) partnerjev na skupnem premoženju je šteti in tudi toženka v svojih navedbah izhaja iz predpostavk, da delež toženke 4/16 in delež tožnika (ki je pred delno odsvojitvijo prav tako znašal 4/16) ustrezata zakonski domnevi o enakih deležih na skupnem premoženju partnerjev.

Toženka nikoli ni postavila ustreznega tožbenega zahtevka zaradi uveljavljanja večjega deleža na skupnem premoženju od zakonskega, zemljiškoknjižno stanje pa je skladno z zakonskim. V tem pravdnem postopku tožnik zahteva ugotovitev večjega deleža na skupnem premoženju od zakonskega in zemljiškoknjižnega. Toženka takšnega zahtevka nima in torej v tem pogledu nima nobene terjatve do tožnikovega solastnega deleža v obsegu 3/16 celote.

Toženka prav tako nima terjatve, ki bi izhajala iz sodnega postopka zaradi razdružitve skupnega oziroma solastnega premoženja pravdnih strank. Čeprav se sporno premoženje med pravdnima strankama presoja po pravnih pravilih o skupnem premoženju, je potrebno ugotoviti, da sta pravdni stranki takšno premoženjsko skupnost na sporni nepremičnini ukinili in z določitvijo idealnih solastnih deležev vsakega vzpostavili solastninsko razmerje. Terjatev za realno delitev stvari pa se po svoji naravi in učinkih ne prekriva s terjatvijo zaradi idealnega deleža na stvari. Več oseb ima solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari, če je del vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (idealni del). Pri solastninski pravici gre za to, da je razdeljena pravica, ne pa stvar sama. Gre za pravico v razmerju do celotne stvari. Delež ne predstavlja materialnega dela stvari. Zato razpolaganje tožnika, dokler je v okviru njegovega neosporavanega idealnega solastnega deleža, nima vpliva na pravni položaj toženke pri realni delitvi stvari. V nepravdnem postopku za delitev solastne stvari se opravi delitev (fizična ali civilna) solastne nepremičnine, na kateri imajo solastniki idealne deleže, ki med njimi niso sporni (9. člen in 3. odstavek 118. člena Zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Vsak solastnik ima pravico do celotne stvari v alikvotnem delu ter ni izključni lastnik nobenega realnega dela stvari. Zato zakon določa, da lahko solastnik razpolaga s svojim idealnim deležem brez soglasja drugih solastnikov (3. odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ), z edino izjemo predkupne pravice solastnika. Toženka šele v pritožbi prvič in zato nedopustno uveljavlja sedaj terjatev iz tega naslova, a je z ničemer ne opredeli s konkretnimi trditvami o njeni konkretni predkupni pravici in torej o tem, da tožnik dejansko prodaja svoj solastni delež, v zakonu določena potencialna možnost nastanka take terjatve pa ne zadošča. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da toženka ni izkazala za verjetno, da obstoji ali da bo nastala njena terjatev do tožnika, ki bi lahko bila predmet zavarovanja s predlagano začasno odredbo, ob tem pa tudi ne ostalih pogojev, predpisanih v določilih 272. člena ZIZ.

Glede na obrazloženo je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, ter je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s členom 15 ZIZ). Pritožbeni stroški niso bili priglašeni, zato je odločanje o njih odpadlo.