Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ni bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, če stranka ni zahtevala, da bi v postopku uporabljala svoj jezik, prav tako pa ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 1. odst. 354. čl. ZPP, če iz razpravnega zapisnika, ki ga je stranka podpisala brez pripomb, ne izhaja, da bi imela pri ustnem izražanju v postopku kakršnekoli jezikovne težave. Sodišče je po 2. odst. 102. čl. ZPP dolžno opozoriti stranko na pravico do tolmača le v primerih, ko na naroku ugotovi, da stranka oz. udeleženec ne uporablja uradnega jezika, ni pa dolžno takšnega pouka dajati a priori v vsakem postopku.
Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženki, da je dolžna izpraznati vse prostore v hiši T. in gospodarska poslopja pred hišo ter hišo in gospodarska poslopja prazno oseb in svojih stvari izročiti tožeči stranki v 15 dneh. V posledici takšne odločitve je toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 48.785,00 SIT v 15 dneh.
Zoper to sodbo se je toženka pritožila po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 353. čl. ZPP. V pritožbi najprej navaja, da je iz drugega govornega področja, da slovenski jezik slabo razume, zaradi nepoznavanja jezika pa še toliko slabše razume potek sodnega postopka. Sodišče pa ji ni zagotovilo možnosti uporabe svojega jezika in je tudi ni opozorilo na posledice nevednosti, s čimer so bila kršena temeljna načela pravdnega postopka. Razen tega je sodba nerazumljiva oziroma se je ne da preizkusiti, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni. Sodišče opira svojo odločitev na določbo 58. čl. stanovanjskega zakona, ker toženka nima s tožečo sklenjeno najemno pogodbo in zato zaključuje, da je njeno bivanje v stanovanju nezakonito. Ker pa se je toženka v stanovanje vselila s soglasjem tožeče stranke, toženka meni, da bi ji slednja morala ponuditi v podpis najemno pogodbo in šele če te ne bi podpisala, bi se lahko trdilo, da zaseda stanovanje nezakonito. Dokazno breme v takem primeru pa je na strani tožeče stranke. Sodišče je svojo odločitev oprlo tudi na izjavo pooblaščenke tožeče stranke, to je za toženko sporno, saj ima pooblaščenka interes, da v pravdi uspe tožeča stranka, zato je ta izpoved pristrana. Zmotno je ugotovljeno še dejansko stanje. Toženka se je vselila v objekt z dovoljenjem tožeče stranke, objekt je vzdrževala in plačevala stroške. Tožeča stranka pa je nanjo preneslo tudi lastninska upravičenja in v dokaz teh navedb prilaga pritožbi darilno pogodbo, sklenjeno med toženko kot obdarjenko in 2. tožnico kot darovalko v odvetniški pisarni odvetnika S. K. dne 9.12.1994. Iz teh razlogov predlaga razveljavitev sodbe in ponovno obravnavanje zadeve.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je najprej preizkusilo pritožbeni razlog bistvene kršitve postopka. Pri tem je ugotovilo, da se v pritožbi ne zatrjuje bistvena kršitev postopka iz 8.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP, saj ni bila zavrnjena zahteva toženke, da bi uporabljala v postopku svoj jezik.
Pritožbeno sodišče pa je ugtovilo, da ni podana niti zatrjevana kršitev postopka iz 1.odst. 354.čl. ZPP v zvezi s 102. čl. ZPP.
Pritožba sicer pravilno citira določbo 1. odst. 102. čl. ZPP, po kateri ima stranka pravico v postopku uporabljati svoj jezik. Da bi ta pravica bila toženki v konkretnem postopku kršena, pa iz podatkov spisa ne izhaja. Toženka je sodelovala na glavni obravnavi dne 17.9.1996. Iz razpravnega zapisnika je razvidno, da je podala odgovor na tožbo in bila tudi zaslišana kot stranka. Razpravni zapisnik je podpisala brez pripomb, iz tega zapisnika pa ne izhaja, da bi imela pri ustnem izražanju v postopku kakršnekoli jezikovne težave. Ob takem stanju stvari je neutemeljeno tudi sklicevanje pritožnice na določbo 2. odst. 102. čl. ZPP, po kateri je sodišče dolžno poučiti stranko in druge udeležence v postopku o tem, da imajo pravico spremljati ustni postopek pred sodiščem v svojem jeziku po tolmaču, vendar dolžnost poučevanja prihaja v poštev le v primerih, ko sodišče na naroku ugotovi, da stranka oziroma udeleženec ne uporablja uradnega jezika. Ni pa dolžno sodišče takšnega pouka dajati a priori v vsakem postopku.
Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba nerazumljiva in se je ne da preizkusiti, saj so razlogi jasni in povsem razumljivi. Trditev, da se je toženka vselila v hišo v soglasju s tožečo stranko, pa se v dokaznem postopku ni potrdila.
Druga tožnica je zaslišana kot stranka izpovedala, da je toženki izročila ključe, vendar le zato, da bi na hišo pazila. Ni pa potrdila toženkine izpovedi, da bi ji dovolila bivanje v tej hiši. Na podlagi izvedenih dokazov je zato sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da toženka biva v stanovanjski hiši tožnic brez naslova.
Ta zaključek je torej izvedlo predvsem iz prepričljive izpovedi druge tožnice, s katero se je toženka dogovarjala tako, da pritožbena izvajanja o tem, da je socialna delavka, ki zastopa interese druge tožnice pristranska v postopku niti niso bistvena, sicer pa niso niti prepričljiva, saj zgolj na podlagi dejstva, da je nekdo zainteresiran na izidu določenega postopka, še ni mogoče zaključevati o verodostojnosti njegove izpovedi. Povsem neutemeljena so še sklicevanja pritožnice na darilno pogodbo, ki jo je priložila pritožbi in ki je datirana z datumom 9.12.1994, torej potem, ko je darovalki že bila odvzeta opravilna sposobnost. Na podlagi takšne darilne pogodbe, ki niti overjena ni, je pa sploh sporna zaradi odvzete opravilne sposobnosti darovalki, toženka lastninskih upravičenj na tej nepremičnini ni mogla pridobiti. Zato se v tem postopku, v katerem je sodišče prve stopnje iz zemljiškoknjižnih podatkov ugotovilo, da sta kot solastnici pri sporni nepremičnini vknjiženi tožnici, na takšno pogodbo ne more uspešno sklicevati. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče v celoti neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in ker ob uradnem preizkusu ni ugotovilo kakšne druge bistvene kršitve postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).