Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
16.Po obrazloženem je sodišče zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev pravil postopka izpodbijano odločitev na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi se toženka opredelila do povzetih tožnikovih navedb. V zvezi s tem je zapisala le, da jim težko sledi, ker tožnik kljub opozorilom ni upošteval poznanih pravil Hišnega reda, žalil je varnostnike in grozil sostanovalcem. S svojim obnašanjem je vnašal nemir v življenje v azilnem domu in ogrožal tako zaposlene kot tudi druge stanovalce. Razlogov, ki so privedli do teh zaključkov, toženka ni pojasnila, čeprav bi po presoji sodišča to morala storiti. Takšna preskopa obrazložitev izpodbijanega sklepa kaže na to, da toženka dejanskega stanja predmetni zadevi niti ni ugotavljala.Iz izpodbijanega sklepa torej niso razvidne vsebinske okoliščine, na podlagi katerih je toženka presojala nujnost in sorazmernost tožnikovega pridržanja. Zato nima vseh sestavin odločbe po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).
K II. točki izreka
Tožnik utemeljuje težko popravljivo škodo s tem, da mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti. Tudi sicer se v Centru za tujce počuti slabo in utesnjeno, to mu povzroča psihično stisko, zdravstveno stanje se mu slabša. Po presoji sodišča je potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi izkazana vsaj s stopnjo verjetnosti že zato, ker toženka ni substancirano prerekala tožbenih navedb glede težko popravljive škode, zaradi česar se štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati (214. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Poleg tega ni navedla nobenega dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljil prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe. Glede na navedeno je tožnik izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težko popravljiva, toženka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist.
17.Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljen.
I.Tožbi se ugodi. Sklep Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov številka 2142-137/2024/3 (UOIM1-04) z dne 28. 8. 2024, se odpravi.
18.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se mu z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.
II.Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu preneha izvajati omejitev gibanja po sklepu Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov številka 2142-137/2024/3 (UOIM1-04) z dne 28. 8. 2024.
19.Zakon ne določa, kakšno škodo je mogoče šteti za težko popravljivo v smislu navedene zakonske določbe in gre za nedoločen pravni pojem, vendar pa mora biti glede na ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča taka škoda resna, tožniku mora neposredno groziti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Izdaja začasne odredbe je namenjena povečanju učinkovitosti sodnega varstva, ker zakonska ureditev ne predvideva suspenzivnega učinka izpodbojne tožbe v upravnem sporu.
20.Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti in s stopnjo verjetnosti izkazati, zakaj je ta škoda zanj težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze.
O izpodbijanem sklepu
21.V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V takem primeru pa izdaja začasne odredbe ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oziroma v povezavi z njim lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena težko popravljiva škoda pa bi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati, kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.
1.Z izpodbijanim sklepom je toženka tožniku na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi s šesto točko 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) omejila gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka) na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44z, Postojna, od 27. 8. 2024 od 11.50 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 27. 11. 2024 do 11.50 ure z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).
2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je socialna služba v azilnem domu 30. 7. 2024 napravila uradni zaznamek, da je med stanovalci prišlo do spora zaradi kraje mobilnega telefona. O dogodku je bila obveščena policija. Zatem je varnostna služba dne 26. 8. 2024 izdelala dve poročili. Ob 6:20 uri je zapisala, da so pristopili razburjeni tujci (A. A., B. B. in C. C.) ter povedali, da so nekaj minut nazaj opazili dva mlajša moška, ki sta jim odtujila osebne predmete višje vrednosti ter več mobilnih telefonov. Po fizičnem opisu storilcev je varnostna služba osumila tožnika, zato je vstopila v sobo M56 in od njega zahtevala površinski pregled ter pregled sobe. V sobi pod eno od vzmetnic je našla črn nož na preklop, tablični računalnik znamke HP in gucci torbico ter dva mobilna telefona zavita v alu folijo. Tožnik predmetov ni želel predati, pri tem se je močno razburjal. V italijanskem jeziku je žalil varnostnika in ni upošteval njegove ustne odredbe naj se umiri, zato so ga pridržali do prihoda policije. V drugem poročilu z dne 26. 8. 2024 pa je varnostna služba ob 10:10 uri zabeležila, da je ponovno pristopilo več tujcev, ki so bili predhodno že udeleženi v prijavi zoper tožnika. Povedali so, da jih je strah, da jim tožnik grozi, da bo z njimi obračunal in jih poziva k pretepu.
22.Tožnik utemeljuje težko popravljivo škodo s tem, da mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti. Tudi sicer se v Centru za tujce počuti slabo in utesnjeno, to mu povzroča psihično stisko, zdravstveno stanje se mu slabša.
3.Toženka je ugotovila, da so tožnikova ravnanja dne 30. 7. 2024 in 26. 8. 2024 predstavljala kršitve 10. in 11. člena Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Hišni red). Zaradi zagotovitve varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda, mu je na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, omejila gibanje na Center za tujce, kot izhaja iz izreka sklepa.
23.Po presoji sodišča je potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi izkazana vsaj s stopnjo verjetnosti že zato, ker toženka ni substancirano prerekala tožbenih navedb glede težko popravljive škode, zaradi česar se štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati (214. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Poleg tega ni navedla nobenega dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljil prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe.
Tožba
24.Glede na navedeno, ko je tožnik izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težko popravljiva, toženka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist, je sodišče ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitev v tem upravnem sporu začasno zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa.
4.Tožnik uveljavlja vse razloge po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Hkrati sodišču predlaga izdajo začasne odredbe, da se preneha izvajati omejitev gibanja na podlagi izpodbijanega sklepa. Navaja, da izrečen ukrep ne pomeni omejitve gibanja, temveč gre za pridržanje oziroma poseg v njegovo prostost iz 19. člena Ustave, 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU) oziroma 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je zanikal vse očitke toženke, v zvezi s tem je podal konkretne trditve, ki terjajo konkretne razloge in obrazložitev. Meni, da s svojim ravnanjem ni ogrožal javnega reda. Glede tega je izpodbijani sklep tega neobrazložen, saj se toženka do njegovih izjav ni opredelila. Navedla je zgolj, da jim težko sledi. Nadalje tožnik meni, da izrečeni ukrep ni sorazmeren s posledicami omejitve gibanja, razlogi o tem so v izpodbijanemu sklepu izostali.
Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v zvezi z enako določbo točke e tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive že presodilo, da ni v nasprotju s 6. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki ureja pravico do osebne svobode in ustreza pravici do osebne svobode iz 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (zadeva C-601/15, J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie).
Predlog za izdajo začasne odredbe
5.Tožnik navaja, da je v okviru tožbenih navedb izkazal, da pogoji za izrečeni ukrep niso izpolnjeni. Omejitev gibanja mu povzroča nepopravljivo škodo. Zato predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero se bo do pravnomočne odločbe prenehalo izvajati izpodbijani ukrep.
Prav tam, 69. točka obrazložitve.
Odgovor na tožbo
Ob upoštevanju prejšnje opombe mora obrazložitev upravne odločbe v skladu z navedeno določbo obsegati tudi navedbo o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in razloge, ki jih glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku.
6.Toženka nasprotuje tožbi in se sklicuje na razloge v izpodbijanem sklepu. Dodatno navaja, da je tožnik kritične dogodke zanikal oziroma jih je opisal drugače. Iz poročil varnostne službe jasno izhaja, da kljub opozorilom varnostne službe ni upošteval pravil Hišnega reda, žalil je varnostnike in grozil sostanovalcem. Toženka vztraja, da je ukrep omejitve gibanja glede na težo kršitev sorazmeren. Tožnikove kršitve so vključevale žaljenje, grožnje in krajo, zaradi teh dejanj ga je obravnavala tudi policija. Zato je omejitev njegovega gibanja utemeljena, razumna in sorazmerna odločitev. Z njegovo odstranitvijo iz prostorov azilnega doma sta zagotovljena mir ter varnost zaposlenih in stanovalcev.
Smiselno enako tudi E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 570, drugi odstavek.
7.Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listini sodnega spisa, ki sta označeni kot priloga A1, A2 in listine upravnega spisa toženke št. 2142-137/2024.
8.Na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 je odločilo brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.
Sklep Vrhovnega sodišča I Up 209/2022 z dne 16. 11. 2022.
K I. točki izreka
Za oporekanje tako ne zadošča pavšalna izjava, da se "nasprotuje vsem navedbam, razen tistim, ki jih izrecno priznava" (glej na primer sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 64/2007 z dne 23. 5. 2007).
9.Tožba je utemeljena.
Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS sprejelo v zadevi I Up 109/2022 z dne 8. 6. 2022 (19. točka obrazložitve).
10.Izpodbijani sklep temelji na stališču, da so podani razlogi za odreditev ukrepa omejitve tožnikovega gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje Centra za tujce, med drugim ko je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države.
Zveza:
11.Iz neprerekanih tožbenih navedb je razvidno, da je bilo z obravnavanim ukrepom poseženo v tožnikovo ustavno pravico do osebne svobode. To po presoji sodišča pomeni, da sporni ukrep po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, zato je treba presoditi, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode.
12.Poseg v prosilčevo osebno svobodo v skladu z navedeno določbo je namreč mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).
Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 84, 84/1, 84/1-4 Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/2 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 214
13.Toženka je sporni ukrep tožniku izrekla zaradi ravnanj, povzetih v 2. točki obrazložitve tega sklepa. Med strankama je sporno, ali je tožnik očitana dejanja res storil in ali je kršil pravila Hišnega reda kot to izhaja iz izpodbijanega sklepa. Toženka je pravilno ugotovila, da je tožnik na razgovoru 27. 8. 2024 to zanikal oziroma je kritične dogodke opisal drugače. Izjavil je, da je bil nastanjen v sobi M33 in ne v sobi M56, kjer naj bi bili najdeni ukradeni predmeti. M56 ni njegova soba in to niso njegove stvari. Na vprašanje uradne osebe, ali je kdaj ukradel kakšen mobitel, je dejal, da tukaj nima nobenih problemov. Pokazal je račun trgovine R., d.o.o. z dne 26. 8. 2024, kjer je za 180 EUR kupil rabljen Iphone 11. Pojasnil je, da varnostnika ni preklinjal, temveč je kričal na kolega, ki je bil z njim. Zanikal je, da govori italijansko, da bi pozival k pretepu ali komu grozil. Prisoten prevajalec je narobe prevajal. Dejal je, da so mu varnostniki odvzeli njegov osebni mobilni telefon, pri čemer ga je eden od njih udaril v obraz.
Pridruženi dokumenti:*
14.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi se toženka opredelila do zgoraj povzetih tožnikovih navedb. V zvezi s tem je zapisala le, da jim težko sledi, ker tožnik kljub opozorilom ni upošteval poznanih pravil Hišnega reda, žalil je varnostnike in grozil sostanovalcem. S svojim obnašanjem je vnašal nemir v življenje v azilnem domu in ogrožal tako zaposlene kot tudi druge stanovalce. Razlogov, ki so privedli do teh zaključkov, toženka ni pojasnila, čeprav bi po presoji sodišča to morala storiti. Takšna preskopa obrazložitev izpodbijanega sklepa kaže na to, da toženka dejanskega stanja predmetni zadevi niti ni ugotavljala.
*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Iz izpodbijanega sklepa torej niso razvidne vsebinske okoliščine, na podlagi katerih je toženka presojala nujnost in sorazmernost tožnikovega pridržanja. Zato nima vseh sestavin odločbe po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ni namreč mogoče upoštevati dodatnih pojasnil toženke v odgovoru na tožbo glede opredelitve tožnikovih domnevnih kršitev, saj je v obravnavani zadevi predmet spora le zakonitost izpodbijanega sklepa, pomanjkljivosti njegove obrazložitve pa ni mogoče popravljati z navedbami v odgovoru na tožbo. Glede na navedeno je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.