Jedro

Brez ustreznega zdravljenja bi se bolezenskega simptomatika in hudi občutki ogroženosti stopnjevali. To pa bi lahko predstavljalo hudo ogroženost zdravja pridržane osebe, pa tudi zdravja in življenja drugih, saj je zaradi občutkov ogroženosti z avtom že brezglavo bežala po cesti in nevarno prehitevala. Da bi se uvedla ustrezna antipsihotična terapija in dosegel zaželeni učinek ter da bi paranoidna simptomatika začela izzvenevati, je potrebno obdobje dveh tednov. Milejše oblike pomoči pa v tem trenutku ne pridejo v poštev, ker je pridržana oseba zaradi občutka ogroženosti nekritična in ne bi zmogla ustrezno sodelovati pri zdravljenju ter se držati navodil.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom A. A. omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I. točka izreka) in ga zadržalo na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom najdalj do 14. 6. 2021 (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje pridržana oseba. V laični pritožbi pojasnjuje, da se pridržanju ni upirala, da redno jemlje terapijo in se udeležuje aktivnosti. Ima shizofrenijo, vendar nikogar ne ogroža. Prosi, da se odpre dosje izpred 20-tih let. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep. Slednji močno posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. člen Ustave). Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so prepričljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Na podlagi citirane določbe je zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, in če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, navedenih vzrokov ter ogrožanja pa ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

5. V obravnavani zadevi so izpolnjeni pogoji iz 39. člena ZDZdr. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo njihovo izpolnjenost in jih je v izpodbijanem sklepu tudi prepričljivo argumentiralo. Izvedensko mnenje psihiatrinje B. B. izkazuje, da se pridržana oseba že vsaj 22 let zdravi zaradi shizofektivne motnje. Pred dvema mesecema je opustila zdravilo Aryzarelo. Ker se ji je stanje slabšalo - vse bolj jo je bilo strah - je bilo zdravilo ponovno uvedeno. Zadnji mesec pred sprejemom so se moteči občutki, da ji hočejo storiti nekaj hudega, jo zasleduje, še bolj izrazili. Zaradi prestrašenosti - bala se je, da jo zasledujejo avtomobili - je v begu pred njimi divjala po cesti, nato pa napisala oporoko.

6. Izvedenka ugotavlja takšno intenziteto izraženosti bolezenske simptomatike, da je presoja realnosti pod vplivom bolezenskih vsebin pri pridržani osebi hudo motena; hudo moteno pa je tudi obvladovanje njenega ravnanja. Po oceni izvedenke bi se brez ustreznega zdravljenja bolezenskega simptomatika in hudi občutki ogroženosti še stopnjevali. To pa bi lahko predstavljalo hudo ogroženost zdravja pridržane osebe, pa tudi zdravja in življenja drugih, saj je zaradi občutkov ogroženosti z avtom že brezglavo bežala po cesti in nevarno prehitevala. Da bi se uvedla ustrezna antipsihotična terapija in dosegel zaželeni učinek ter da bi paranoidna simptomatika začela izzvenevati, je potrebno obdobje dveh tednov. Milejše oblike pomoči pa v tem trenutku ne pridejo v poštev, ker je pridržana oseba zaradi občutka ogroženosti nekritična in ne bi zmogla ustrezno sodelovati pri zdravljenju ter se držati navodil. 7. Pritožba se z zgoraj izpostavljenimi argumenti niti ne sooči in ne predstavi svojega videnja zadeve. Razlogi v njej so povsem posplošeni in ne uspejo vzbuditi dvoma v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Po drugi strani pa iz izpodbijanega sklepa, v katerem je obsežno povzeto tudi izvedensko mnenje, prepričljivo veje realna nevarnost ogrožanja zdravja in življenja tako pridržane osebe kot tudi drugih.

8. Sodišče prve stopnje je izpostavilo celoten sklop okoliščin, ki utemeljujejo sprejem ukrepa, izvedenka psihiatrične stroke pa je nevarnosti, ki jim je pridržana oseba zaradi svoje bolezni izpostavljena, jasno predstavila. Te pritrjujejo ugotovitvam, da je ukrep zadržanja na oddelku pod posebnim nadzorom nujno potreben. Sicer pa se lahko v skladu z določbo 71. člena ZDZdr v primeru izboljšanja zdravstvenega stanja, in če niso več podani razlogi za zadržanje, sodišče osebo še pred potekom roka iz sklepa odpusti z oddelka pod posebnim nadzorom.

9. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo uradoma upoštevnih kršitev postopka, zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr). V času odločanja o pritožbi pa še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa, saj vročitev vsem udeležencem iz 66. člena ZDZdr še ni izkazana, kar onemogoča potrditev izpodbijanega sklepa. Zato je skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr odločeno le o pritožbi pridržane osebe. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbo vsem udeležencem, ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o morebitni pritožbi katerega od preostalih udeležencev.