Jedro

S tem ko vlagatelj z navedbami izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, uveljavlja razlog, zaradi katerega ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.F. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 300.000 (tristotisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenega B.F. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena KZ (dejanje opisano pod točko I. izreka sodbe), za katero je obsojencu izreklo kazen 1 leta in 2 mesecev zapora. Obsojencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in na 250.000 SIT odmerjeno povprečnino. Obsojencu je v plačilo naložilo tudi premoženjskopravni zahtevek oškodovanca Poslovni sistem M. d.d. iz L. v višini 7,490.896,40 SIT, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pot pravde. Z isto sodbo je sodišče zoper obsojenca iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja goljufije po členu 217/II in I KZ (dejanje opisano pod točko II/1 in 2 izreka sodbe). Po določbi 1. odstavka 96. člena ZKP je sodišče odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka bremenijo proračun, oškodovanca P. d.d. in P.P. d.d. pa je sodišče s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pot pravde. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper obsodilni del sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka in sicer povprečnino v znesku 70.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik, kot navaja na izrecno zahtevo obsojenca, dne 13.1.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dne 31.3.2005 je obsojenec zahtevo dopolnil s predlogom, da vrhovno sodišče odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži. Vrhovni državni tožilec H.J. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 4.4.2005, predlagal zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti, - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavke 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II. 1. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je po vsebini enaka njegovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da "pogreša kakor v prvostopni, tako v drugostopni sodbi razloge o odločilnih dejstvih". V zahtevi navaja, da je obsojenec ves čas postopka zatrjeval, da pri poslovanju s Poslovnim sistemom M. goljufivega namena ni imel. To dejstvo naj bi potrdil v preiskavi zaslišani B.M. Ta priča bi po mnenju obsojenca lahko pojasnila tudi okoliščine ob sklepanju letne pogodbe z oškodovancem (Poslovni sistem M.) ter o vseh ostalih okoliščinah in modalitetah sprejetega posla, kar bi po oceni obsojenca ovrglo trditev o obsojenčevem goljufivem namenu. Obsojenec je zahteval neposredno zaslišanje priče na glavni obravnavi. Ker se imenovani kljub pravilnemu vabljenju glavne obravnave ni udeležil, je sodišče po sklepu senata njegovo izpoved iz preiskave prebralo. Kot izhaja iz nadaljnjih navedb v zahtevi obsojenec pogreša razloge o njegovi trditvi, da je oškodovancu poskušal poravnati nastali dolg, zato je sodišču predlagal pribavo in vpogled v pravdni spis istega sodišča, tega dokaza pa sodišče ni izvedlo oziroma o njem tudi ni razlogovalo.

2. Bistvena kršitev kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Če sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in sodišče druge stopnje temu samo pritrdi, tako da navede, da se s sodbo sodišča prve stopnje strinja, ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 210/98).

3. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije, povzelo vsebino obsojenčevega zagovora ter se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Iz obširnih razlogov sodbe je razvidno, da sodišče ne sprejema obsojenčevega zagovora, da oškodovanca ni imel namena ogoljufati, temveč po izvedenem dokaznem postopku zaključuje, da so v ravnanju obsojenca podani vsi znaki očitanega mu kaznivega dejanja goljufije. Višje sodišče je v svoji odločbi v celoti soglašalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in se opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb zagovornika, jih presodilo in jih tudi ustrezno obrazložilo, zato ni moč pritrditi navedbam v zahtevi, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh relevantnih navedb pritožbe.

Obsojenec je že v zagovoru pred preiskovalnim sodnikom (dne 1.2.1999) navajal, da je njegovo podjetje imelo terjatve do kupcev, ki da so presegale terjatve dobaviteljev do njegovega podjetja ter da je v celoti zaprl terjatve do M. in se zavezal sodišču predložiti ustrezno dokumentacijo, vendar teh listin sodišču nikoli ni predložil. Na glavni obravnavi dne 18.3.2003 je zagovornik predlagal pribavo in vpogled v Pg spis Okrožnega sodišča v Mariboru (brez navedbe opr. št. zadeve), kjer da obsojenec toži Zavarovalnico M. zaradi plačila odškodnine. Ta dokazni predlog je senat sodišča prve stopnje zavrnil kot nepotreben. O zavrnitvi tega dokaznega predloga je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo tudi razloge, katerim je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Ocenilo je, da ni potrebe po dopolnitvi dokaznega postopka z zaslišanjem priče B.M. in pribavo spisa Okrožnega sodišča v Mariboru - gospodarski oddelek, saj izvedba predlaganih dokazov ne bi privedla do drugačnih dejanskih in pravnih zaključkov. Zato so po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišči nista navedli razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov.

Priča B.M. je bil dne 31.5.1999 v preiskavi zaslišan kot predstavnik oškodovanca - Poslovni sistem M. Državni tožilec je v obtožnici in na glavni obravnavi dne 6.3.2003 predlagal njegovo neposredno zaslišanje na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je temu dokaznemu predlogu, (kljub temu, da je na glavni obravnavi dne 30.1.2003 že zaslišalo kot predstavnika istega oškodovanca M.P.) ugodilo in pričo vabilo na glavni obravnavo 18.3.2003. Ker je bila priča v preiskavi zaslišana kot predstavnik oškodovanca, jo je sodišče na glavno obravnavo vabilo preko njenega delovnega mesta v Poslovnem sistemu M. Vabilo je priča pravočasno prejela (da je bil na glavno obravnavo pravilno vabljen, izhaja tudi iz navedb v zahtevi), saj iz njegovega dopisa sodišču z dne 4.3.2003 izhaja, da je še vedno zaposlen pri oškodovancu, da pa se glavne obravnave, na katero je vabljen, ne more udeležiti, ker že dalj časa opravlja svoje delo v B., sicer pa, da bi o zadevi lahko povedal le to, kar je na glavni obravnavi dne 30.1.2003 že povedal sodelavec M.P. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje izpoved B.M., skladno z določbo 3. odstavka 340. člena ZKP na glavni obravnavi prebralo.

III. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitve zakona, ki jo je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, saj navedbe v zahtevi po vsebini izpodbijajo pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno z izpodbijano pravnomočno sodbo, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP). Zato tudi ni bilo razloga za odločitev oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe (4. odstavek 423. člena ZKP).

IV. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (člen 98.a členom v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenčeve premoženjske razmere, kot izhajajo iz podatkov spisa.