Jedro

1. Ker prvi toženec od avgusta 1991 ni uporabljal spornega stanovanja, mu je v skladu z določbo 1. odstavka 58. člena ZSR stanovanjsko razmerje prenehalo, in mora stanovanje izprazniti. 2. Glede na določbo 1. odstavka 76. člena ZSR preneha tudi pravica podstanovalca, da po podstanovalski pogodbi uporablja stanovanjske prostore, če preneha pravica imetnika stanovanjske pravice, da uporablja stanovanje. Tudi druga toženka, kot podstanovalka prvega toženca, torej nima pravice uporabljati sporno stanovanje. 3. Izpraznitev stanovanja pomeni poleg prenehanja uporabe prostorov, tudi izročitev stanovanja, v stanju, v kakršnem je bilo ob sklenitvi pogodbe, brez preostalih stvari in oseb ter izročitev ključev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencema naložilo, da sta dolžna v 15 dneh izprazniti dvoinpolsobno stanovanje št. 5/pritličje v izmeri 57,40 m2 na G 6 v Ljubljani, in ga prostega ljudi in stvari s ključi izročiti tožeči stranki, ter ji povrniti 205.815,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper takšno sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožujeta toženca. Menita, da je sodba v nasprotju z razlogi, ki so v njej navedeni, in v nasprotju z dokazi v spisu. Sodišče samo ugotavlja, da prvi toženec že od 31.8.1991 ne zaseda spornega stanovanja. V spisu je tudi podatek, da druga toženka stanovanja ne zaseda že od konca leta 1998, ker živi na Vrhniki. Sodišče bi zato moralo zahtevek zavrniti, ker izpraznitev sploh ni mogoča; tožeča stranka pa bi morala tožbeni zahtevek umakniti. Sodišče se je 10 let ukvarjalo s tožbenim zahtevkom, v katerem je navedeno, da prvi toženec v stanovanju več ne stanuje. Zahtevek za izpraznitev je bil torej neutemeljen. Če je tožeča stranka želela pridobiti pravice, bi morala vložiti tožbo na odpoved najemne pogodbe, česar ni storila. Najemna pogodba je veljavno sklenjena, saj je bilo prvemu tožencu in uporabnikom, torej članom njegove družine, stanovanje dodeljeno z odločbo z dne 13.7.1987. Odločba ali najemna pogodba nista bili nikoli razveljavljeni. Najemna pogodba se glasi tudi na R., ženo prvega toženca, in njune otroke. Tožba zoper slednje ni bila vložena. R. v stanovanju živi in ga uporablja. Na obisk k moževim staršem hodi občasno. Zaradi navedenega pritožnika predlagata spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve drugemu sodniku sodišča prve stopnje v novo sojenje. V skladu z določbo 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99) je bila pritožba vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Izrek izpodbijane sodbe ni v nasprotju z obrazložitvijo, pa tudi ne v nasprotju z dokazi, ki so bili izvedeni v postopku pred sodiščem prve stopnje. Kolikor pritožnika menita, da predstavlja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo ugoditev tožbenemu zahtevku na izpraznitev stanovanja ob hkratni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da prvi toženec že od leta 1991, druga toženka pa od leta 1998 več ne živita v stanovanju, je treba pojasniti, da pritožbeno sodišče v tem ne najde nobenega nasprotja. Izpraznitev stanovanja namreč ni zgolj prenehanje uporabe prostorov v fizičnem pomenu, ampak izročitev prostorov v takem stanju, kot so bili ob sklenitvi pogodbe oz. dodelitvi stanovanja, brez preostalih stvari in oseb, pa tudi izročitev ključev. Smiselno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena kakšna od preostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Tožba je bila v obravnavani zadevi vložena 3.10.1991. Pravna podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku so tako določbe Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR; Ur. l. SRS, št. 35/82), predvsem določbi 58. in 76. člena ZSR. Dejstvo, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo na določbe 64., 69. in 80. člena ZSR (očitno torej ZSR iz leta 1974 - Ur. l. SRS, št. 18/74 in 10/76), pa zaradi smiselne enakosti oz. primerljivosti ureditev po obeh zakonih ne predstavlja zmotne uporabe materialnega prava, ter na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, pritožnika pa tega ne izpodbijata, da prvi toženec že od avgusta 1991 (torej bistveno več kot šest mesecev) ne uporablja spornega stanovanja. Glede na določbo 1. odstavka 58. člena ZSR je zaradi tega prvemu tožencu stanovanjsko razmerje prenehalo (po samem zakonu), ne glede na to, ali je bil takrat v državi ali v tujini, ali če je bilo stanovanje v celoti oddano podstanovalcem, ali če je stanovanje uporabljala oseba, ki po tem zakonu ni uporabnik stanovanja. Posledica prenehanja stanovanjskega razmerja pa je utemeljen zahtevek za izpraznitev stanovanja, kateremu je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo. Pogodbo o podnajemu (priloga B4 v spisu), sklenjeno med prvim tožencem in drugo toženko, je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot podstanovalsko pogodbo oz. razmerje v smislu VI. poglavja ZSR. Glede na določbo 1. odstavka 76. člena ZSR pa tudi pravica podstanovalca, da po podstanovalski pogodbi uporablja stanovanjske prostore, preneha, če preneha pravica imetnika stanovanjske pravice, da uporablja stanovanje. Sodišče prve stopnje je torej tudi glede druge toženke ugotovilo, da nima pravice uporabl jati sporno stanovanje in tudi glede nje tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo. Glede na pritožbeno trditev, da nobeden od tožencev stanovanja več ne zaseda in je tožbeni zahtevek nepotreben, višje sodišče ponovno poudarja, da pomeni izpraznitev stanovanja (kar je bilo s sodbo naloženo tožencema), poleg golega prenehanja uporabe prostorov, tudi izročitev stanovanja v stanju, v kakršnem je bilo ob sklenitvi pogodbe, brez preostalih stvari in oseb ter izročitev ključev. Toženca nista niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi trdila, da bi slednje izpolnila. Ker pa tožeča stranka vztraja s tožbenim zahtevkom, sodišče prve stopnje pa ugotavlja, da tožeča stranka ključev spornega stanovanja nima, izročitev očitno ni bila opravljena, in je (bila) tožba nedvomno potrebna. Pritožbena trditev, da v stanovanju biva žena prvega toženca, je sicer protispisna (v postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo namreč prepričljivo ugotovljeno - pritožnika pa ugotovitve ne izpodbijata - da v stanovanju le občasno prespijo neznani moški, ki naj bi bili delavci podjetja moža druge toženke). Če pa bi bila takšna trditev resnična, bi predstavljala še dodani razlog za ugotovitev o potrebnosti tožbe v obravnavani zadevi. Navedbe pritožnikov o sklenjeni najemni pogodbi oz. o tem, da bi morala tožeča stranka vložiti tožbo na odpoved najemne pogodbe, so nerazumljive. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da bi tožeča stranka s katerim od tožencev sklenila najemno pogodbo za sporno stanovanje (oz. je bilo ugotovljeno, da zaradi odsotnosti prvega toženca tega ni mogla storiti). Imetništvo stanovanjske pravice samo po sebi po določbah Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ; Ur. l. RS, št. 18/91 s spremembami in dopolnitvami) ni povzročilo obstoja oz. sklenitve najemne pogodbe. Ker pa je prvemu tožencu po ugotovitvah sodišča prve stopnje stanovanjska pravica prenehala, tožeča stranka s prvim tožencem tudi ni bila dolžna skleniti najemne pogodbe (147. in 148. člen SZ). Pritožba torej ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo smiselno pravilno; kot je bilo pojasnjeno, pa tudi ni storilo uveljavljane, ali kakšne od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.